Kaj je pariški sindrom in kako se pred njim zaščititi

Si že obiskala Pariz? Najbolj romantično mesto slovi po francoskih šansonih, ki odmevajo na vsakem koraku, cvetovih, ki lepšajo Elizejske poljane, Eifflovem stolpu, ki se v lučkah steguje v nebo, vonju po rogljičih in še bi lahko naštevali. Mesto ob obisku nikakor ne razočara, ugotovimo pa, da v resnici ni videti čisto tako, kot smo opisali v prejšnjih stavkih. Namesto po rogljičih je v zraku vonj izpuhov prometa, na ulicah je sicer veliko glasbenikov, a še več brezdomnih ljudi, skratka, tudi v Parizu se ne cedita le med in mleko.

A ravno zaradi opevane romantične podobe mesto obiskujejo turisti z vsega sveta, med drugim v velikem številu predvsem japonski. In ravno ti so največkrat doživeli razočaranja, ko so prispeli v Francijo. Njihov šok nad sivim mestom, ki naj bi bilo po pričakovanjih rožnato, je sprožal žalost, depresije in celo panične napade. Pojav je bil tako intenziven, da se ga je lotil raziskovati celo japonski psihiater Hiroaki Ota, ki je bival v Franciji.

In kaj je ugotovil? Njegova teza, da vsake sanje s seboj nosijo potencial, da nas razočarajo, sicer ni nič novega, jo pa je poimenoval pariški sindrom in opozarja predvsem na težavno prebolevanje neuresničenih želja oziroma pokvarjene predstave o prihodnosti. Pariški sindrom s seboj nosi visoka pričakovanja o tem, kako nas bo nekaj v prihodnosti osrečilo in ko se to ne zgodi, sledi veliko razočaranje. Sindrom lahko povežemo tudi na primer z drago torbico ali katerim drugim predmetom, za katerega zbiramo denar dolgo časa v prepričanju, da bo naše življenje z njo lepše, nato pa se pričakovana sreča z nakupom ne uresniči. Skratka, pariški sindrom smo v nekem trenutku gotovo doživeli že vsi, prav zaradi njega pa smo bili prikrajšani za marsikakšen lep trenutek.

Pričakovanja in sanje torej kradejo srečo v sedanjem trenutku, da se bi izognili slabi volji, ki jo prinaša pariški sindrom, pa seveda ne pomeni, da moramo nehati sanjati. Namesto tega psihiater Ota priporoča, da sreče ne temeljimo na rezultatih temveč na poti. Če bomo svoje zadovoljstvo osnovali na dejstvu, da gremo spoznati Pariz in ne, da bomo v Parizu presrečni, nas bo potovanje zagotovo osrečilo. Prav tako bomo zadovoljni z novim parom čevljev, če bomo srečo iskali v dejstvu, da smo si jih končno prislužili s svojim delom, namesto, da pričakujemo, da bo življenjski korak v njih drugačen, kot je bil brez njih.

Preberite še: Kako to jesen na čim bolj varen oddih?

Morda vas zanima tudi: 12 navad, ki polepšajo in olajšajo potovanje