Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Iz vrha curlja navzdol, od tam se kužimo. Z načini, sredstvi, besedami, idejami (Piše Ula Furlan)

Rada bi, da bi bil edini vodni top moj tuš in rada bi, da bi se lahko imeli spet samo radi.

1.10.2021 ob 5:20 | Foto: Črt Piksi

Slika avtorja - Ula  Furlan Piše:

Ula Furlan

Iz vrha curlja navzdol, od tam se kužimo. Z načini, sredstvi, besedami, idejami (Piše Ula Furlan)

Žvižgi protestnikov, troblje, piščalke in razjarjeni ali pa vsaj recimo »spodbujeni« človeški vzkliki se stapljajo z zvoki helikopterjev na nebu in siren med množico, med njimi. Vmes zatuli trikrat še vlak, preden jo ureže v ovinek po nadvozu blizu centra mesta. V opozorilo kliče, kliče, da prihaja, kliče tja pred sabo tudi on.

Zdi se, kot da se ves zunanji šunder staplja v en skupni podivjani glas. Čutim jih, skozi okno. Čeprav mi po stenah mansarde tiho pleza samo pozno popoldansko sonce in mi na še vedno gole stene stanovanjca (daj, izobesi že kak art work na te sveže prebeljenke) lepi ožarjene poljube indijanskega poletja.

Sredin popoldanski spokoj cefrajo helikopterski rotorji, na megafon (ali nekaj) se iz njega od zgoraj oglaša policija, ki ukazuje. Kar razumem, je le začetek stavka: »Policija ukazuje ...« Ki se ponovi tam ene sedemkrat.

Razkropijo se samo tri jate malih ptic, ki preletijo moje mansardno okno in iščejo drug zapik.

Potem se helikopterji krožno obrnejo, v daljavi jih še precej razločno slišim, čeprav se zdaj nazaj po ulicah in stanovanju razleže en in isti ritmičen sirenski val glasnega in razjarjenega ljudstva.

Skupaj, istočasno valujejo; razočaranja, srd, bolečine, protekcije, podtikanja, resnice, solze in laži. Vsi zvoki skupaj, vsi glasovi - so od tu, od daleč, čutiti kot ena sirena.

 

En jasen vzklik gmote – da ne štima. »Ne štima, slišite?!« Nekaj še, kaj dosti pa več ne.

Težko zavzamem ostro pozicijo, ker vem celostno in celovito premalo. Od vseh mi vsi znajo iti kdaj na živce. Jezijo me, spravijo v jok. In v razmisleke o čudnih, grdih, zlobnih stvareh, dejstvih in dejanjih, o čemer mi prej ni bilo ne treba in me ni bila volja razmišljati. Zarote, mahinacije, histerije. Na živce mi gredo. Kot samostalniki, kot dejstva, kot besede, ki jih prekladam po ustih. Kot življenje, ki ga živim.

In vseh se nas bojim. Predvsem za to gre.

Med vsemi argumenti, zgodbami in posamezniki potem najdem kaj, s čimer se jasno strinjam in potem še hitreje še več kajev, ki mi dnevno in kar sproti spodnašajo tla, vero, zaupanje in svašta od občutkov.

Strašijo me vsi ti nepoznani zvoki, tako sočloveka ali človeka samega, kot ti, povsem strojni, robotski, tehnični, opozorilno motorni. Straši me človekova sila sama po sebi, straši me tako jasno in brezkompromisno nastrojen - človek proti sebi.

Spet zatuli vlak. Zdaj ne hupne trikrat, zdaj se obesi na trobljo. Ljudstvo je zavzelo ceste, ovinke, križišča, obvoznico. Na prizorišču je spet vodni top. Sonca po stenah ni več. Vse je (p)ostalo sivo.

Srečna bi bila, če bi osvojili kakšno nogometno prvenstvo (ali nekaj), čeprav srednje dobro in srednje rada spremljam šport. Ampak takrat bi se mi vsa ta zvočna vihra zdela nekako jasna, morda celo upravičena in morda bi mi zaradi nje šle pokonci kocine. Na tak dobri način.

Umf, to bi bilo prijetno in lepo.

In odpirala bi okna na stežaj in se objemala, z glasovi na daljavo.

Tega si za Slovenijo in za Slovence nikdar ne bi mislila. Od nekdaj smo vsaj »na Balkanu« veljali za »zapad«, za narod in državo z zahodnjaškimi vrednotami, cilji, standardi, you name it.

Vem, da je vse narobe, že leto in pol ali dve, vem, da bi lahko veliko boljše in predvsem drugače, razumem, vidim in slišim, razburajo me umazane igre in venci nelogičnih potez, diskriminacij, dvojnih meril, siljenja, teženja, onemogočanja, krivic, vsega boga.

Vem, da je ka ta stro fa.

Česar si za Slovenijo in za Slovence nikdar ne bi mislila. Od nekdaj smo vsaj »na Balkanu« veljali za »zapad«, za narod in državo z zahodnjaškimi vrednotami, cilji, standardi, you name it. No, vsaj tako je govoril moj bivši. Hrvat. (O ou).

Zdaj pa se zdi, da smo nižje kot kadarkoli.

Predvsem na vrhu. In od tam curlja povsod navzdol. In od tam nekje se kužimo. Z načini, sredstvi, besediščem, idejami.

Zato grem tako rada čez svoj vrh. Popoldne ali zjutraj. Ah, kadarkoli. Sama. Ker v zemlji, ki jo tlačim pod seboj in puščam za sabo, ni gneva in zlobe. Ker v koreninah, ki jih prestopam, ni zares spotik.

Preden pridem do končnega vrha na hribu sredi mesta za seboj pustim tri klance in veliko izpahnjene teže, ki se kot aerosol (da sem tudi s primero v pravem obdobju) nevidno razprši, a vsaj nikomur nič noče.

Vzklikam si prav tako sama in navznoter, ker je vsak dodan korak naprej, nova mala zmaga. Navijam za dobro voljo, pozdravljam tiho, izmenjujem nasmehe in pišem zgodbe, predvsem o tistih, ki jih sploh ne poznam.

Namenim kompliment babici s kužkom, ki svoje telo in kosti greje zjutraj na klopci, na kateri  sem 15 let nazaj prižgala en začetno fakultetni joint z bivšim fantom in skušala v odnosu rešiti nekaj, kar bi slej kot prej razgnalo.

Razgnalo je potem tisto popoldne nama nad glavama najprej oblake, naju namočilo do kosti, pogasilo tisto smotko in odplaknilo vsa upanja. Pa besede tudi.

Vesolje že ve.

Opazujem torej. Polno igrišče v mestnem parku popoldne, polne makedame sprehajalnih poti ob sončnem zahodu, polne gozdne poti nog in koles in superg in ambicij in nuj in bogvečesaže.

In opazujem spet drugič. Ko ni na igrišču še skoraj nikogar, razen mlade mame z dvema otrokoma, ki se očitno ultra zgodaj zbujata, ker je ona z njima še kar ultra zgodaj že v peskovniku. Tudi sama.

Opazujem, kako na hrib hodi dedek previdno, krhko in premišljeno počasi, z berglami in nesuverenega koraka, in kako ga babi čaka dva stopicljala pred njim. Potrpežljivo, z gubicami po obrazu spisano vzpodbudo. In oba se smejita.

Rada bi, da ne bi več kazali s prstom, jokali, se počutili neslišane, zavedene in pozabljene

Medtem se še vetrič ujame v bogato zeleno krošnjo drevesa, okrog katerega druga že lovijo jesenko paleto. In listje vztrepeta in meni bi zaradi njiju in življenja lahko šle solze.

Rada bi vzklikala »Vidiš, štimaa!« in se osrečila z zvoki in podobami mesta. Rada bi se ne jezila na helikopter, ki cefra tudi moj fokus in misli in mi gre na živce, a ga vendarle upravlja »samo človek«, ki je »samo v službi«.

Rada bi ne preklapljala več poročil, ker več ne morem. Rada bi, da me ne bi strašilo valovanje človeških glasov in da ne bi jat ptičic in nas več plašile sirene.

Rada bi, da bi bil edini vodni top moj tuš, ki ga zavestno ciljam vase, ko sestopim s hriba in rada bi, da bi se lahko imeli spet samo radi. Ali pa bi se pustili na miru.

Rada bi, da bi lahko marali nazaj. Življenje in ljudi in razlike in spotike. Rada bi, da ne bi več kazali s prstom, jokali, se počutili neslišane in zavedene in pozabljene in rada bi, da ne bi več  napenjali mišic in kretenizmov in žil.

Rada bi, da bi edina napeta bila tista moja na čelu, ki se zgodi od sramežljivosti ali velike sreče. Rada bi, da bi skozi okno čutila ljubezen in da bi raje z njo cefrali nebo.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.


oddajte komentar

preberite tudi

Odgovori na šest najbolj neprijetnih seksi dilem: Priznati ali zamolčati afero, spolno bolezen …

Zakaj se včasih spremeni velikost vagine in kako to vpliva na seks

12 stvari, ki jih sanjski moški ne počnejo

ne spreglejte