Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Hočem, da je moj otrok viden kot človek, ne samo kot reklamni pano (Piše Katarina M. Bajt)

Pomembno je biti pomemben. Kolumna o tem, kaj vse sodoben najstnik misli, da mora imeti.

4.11.2020 ob 5:40 | Foto: GettyImages

Slika avtorja - Katarina  M. Bajt Piše:

Katarina M. Bajt

Hočem, da je moj otrok viden kot človek, ne samo kot reklamni pano (Piše Katarina M. Bajt)

Ko sem prvič postala mama, sem si – noro in nerealno – predstavljala, da bo moj otrok za vedno ostal dojenček. Ko sem ob hčerkinem rojstvu med drugim v dar dobila tudi njeno astrološko karto, v kateri je pisalo, kakšna oseba bo in kako se bo spopadala z življenjskimi izzivi, ko bo velika, sem bila ob branju vedno nejevoljna. Kakšna traparija, moj otrok, moj ljubek dojenček, ki vidi samo mene, pa že ne bo tak –  površen, nagle jeze, pod vplivom drugih. Ta srčkana punčka bo vedno oblečena v rožnate oblekice in vedno se mi bo tako ljubko smejala …

Seveda mi je bilo jasno, da ne bo ostala takšna, a si mama, ko je najbolj povezana s svojim otrokom, res težko predstavlja, da bo kdaj življenje drugačno. Preden se trikrat obrneš, so že mimo prve bolezni, napadi trme, vzgojne dileme in še marsikaj. Ko sem jo vpisala v prvi razred, se mi je, verjetno pod vplivom hormonov, saj je bil takrat moj drugi otrok star par mesecev, zdelo, da je prišel nepreklicni konec lepega obdobja, ko je bil otrok res otrok. In ko je bil moj. Nisem se motila.

Hči me je najprej naučila tega, da si pri določeni starosti otrok začne sam izbirati svoja oblačila, ki so (običajno) v čistem nasprotju z maminim okusom. Naučila me je tudi, da je vsak dan lahko njen najslabši dan že navsezgodaj zjutraj, ker je pač najstnica – in najstniki so slabe volje, mrki in nenavdušeni nad vsem, kar si zasluži navdušenje, razen nad tistim, kar se zdi vsem drugim čisto brezvezno. Tega sem se nekako navadila, seveda pa najboljše šele prihaja.

Eno je razpravljanje o okusih, nekaj povsem drugega pa je tiranija blagovnih znamk, s katerimi so obsedeni že najmlajši najstniki, ki so skoraj še otroci.

Doma se po novem ukvarjamo z modo. Ne modo, s katero se službeno ali ljubiteljsko ukvarjam jaz, ali modo, ki jo spremlja povprečen človek, ki ga zanima, kaj se ta hip nosi. Gre za modo, ki jo krojijo najstniki oziroma njihovi vrstniki. Kljub trpečemu čutu za estetiko sem že lansko poletje sprejela, da se natikače sredi poletja nosi z nogavicami. Najbolje z belimi nogavicami, po možnosti segajočimi skoraj do kolen, v kombinaciji s kratkimi hlačami. Moja najstniška travma je oživela! V imenu  dobrih odnosov z njo sem težkega srca to neestetsko modno muho sprejela, malo tudi zato, ker si res star na primer takrat, ko nikakor več ne razumeš mode mladih. Ni lahko, ampak širina velja!

Moje sprejemanje pa se je zalomilo, ko sem spoznala, da vse te modne (če se jim sploh lahko tako reče) norosti na tej točki še nimajo konca. Eno je razpravljanje o okusih, nekaj povsem drugega pa je tiranija blagovnih znamk, s katerimi so obsedeni že najmlajši najstniki, ki so skoraj še otroci. Jezi, pravzaprav besni me, da že dvanajstletniki v svoji komunikaciji govorijo le še v jeziku znamk. Nekaj veljaš, le če imaš mobilni telefon, računalnik, superge prave znamke, karkoli drugega ne šteje. Ta seznam gre v neskončnost. Če nečesa takega, kar je treba imeti, nimaš, si čisti brezveznik.

Seznam povprečnega dvanajstletnika, če hoče biti sprejet, je dolg in finančno neizprosen.

Ko smo bili mi mladi … tako smešno so se začenjali stavki naših staršev, in ob tem so se nam vedno zdeli še bolj stari, kot so bili v resnici. Torej ko smo bili mi na tem, so seveda tudi obstajale znamke in kosi, ki si jih moral imeti, da si bil eden 'izmed'. Ampak tistih pet kosov, med njimi tudi kavbojke Leviʼs 501, je bilo v primerjavi z današnjim seznamom stvari res prava skromnost. Pravo vprašanje ni, ali si povprečna družina lahko privošči financirati želje nekoga, ki šele postaja najstnik, in še to samo zato, da bo sploh sprejet med vrstniki. Vprašanje je, kako mu dopovedati, da želje in pričakovanja njegovih vrstnikov niso nujno tudi njegove želje. Danes imajo dvanajstletniki (te namreč najbolje poznam) strašne sezname nujnih gadgetov, obutve in oblačil, ki jih morajo imeti, v nasprotnem primeru izpadejo iz igre. Niso zanimivi in priljubljeni. So med vrstniki nevidni, kar je zanje enako smrti. Brezpredmetno je razlagati otroku, da bo zares nekaj posebnega, če bo imel, nosil, obul, poslušal … nekaj, kar bo zares všeč njemu, ne nujno tudi drugim. Če bo to, kar je, ne to, kar se od njega pričakuje. On namreč ve bolje od mene, da bo v tem primeru zelo verjetno obsojen na samoto. Ne gre toliko za nakup enih superg, ki stanejo preveč in še grde so povrhu, ali česa podobnega, čeprav si tega marsikatera družina danes res ne more privoščiti, predvsem gre za občutek, da si v vsakem primeru, pa kakorkoli že ravnaš, naredil nekaj slabega. Če otroka ne podpreš v ideji, da mu kupiš stvar, zaradi katere bo dobil točke v družbi (ker se ti to a priori upira), si zagotoviš njegovo jezo, mu naprtiš kup frustracij (te niso vedno slabe, s tem se tolažiš) in celi družini obilo slabe volje. Kako nemogoč je lahko neuslišan najstnik, vedo starši najstnikov. Če pa mu ustrežeš, kajti superge je tako ali tako treba kupiti, naj bodo pač točno te, si ga naučil, da je dobro in prav vedno poklekniti pred nekom, ki ti diktira, kaj in kako moraš početi. Kar je še najhuje: da boš vreden pozornosti!

Seznam povprečnega dvanajstletnika, če hoče biti sprejet, je dolg in finančno neizprosen. Krivi pa niso otroci, to je jasno. Tudi če slepo nakupuješ vse, kar mora tvoj princ ali princeska nujno imeti, da bo lahko v koraku z drugimi, se kmalu zapleteš, ker je kolo, ki vrti in narekuje te potrebe, res neizprosno hitro. Mogoče je za to, da otroku ne želim pomagati v tej norosti, v kateri nisi viden kot človek, ampak samo kot reklamni pano, kriv moj značaj. V svojih časih sem sledila malo stvarem, ki jih je bilo treba imeti, vse ostalo je šlo mimo mene. Še danes ne vem, ali je bil to res značaj ali preprosto nečimrnost, ker mi večina tistih stvari ni bila všeč. Ni preveč pomembno, pomembnejše se mi zdi, da sem si upala biti drugačna, v pomenu: ne enaka kot vsi drugi. Želim si, da bi to lahko privzgojila svojima otrokoma, čeprav se bojim, da bijem bitko, ki je vnaprej obsojena na propad. Premalo nas je, ki si za svoje otroke želimo podobno, zato je tukaj, zunaj naših domov, svet neizprosno polepljen z znamkami, ki narekujejo okus, tempo in standard našim otrokom. Ali pa se mi tako samo zdi?

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.


oddajte komentar

preberite tudi

Tehnika, ki prepreči prezgodnji izliv

Seks po dekadah ali kaj vas čaka glede seksualne prihodnosti

Ženske spregovorile, v katerih pozah najtežje doživijo orgazem

ne spreglejte