Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Grozni šef, ki brez zadržkov žali zaposlene (piše: Danaja Lorenčič)

Zjutraj, ko sem zaslišala njegove korake na hodniku, me je zvijalo v želodcu, po službi pa sem doma dostikrat jokala zaradi čustvenega in psihičnega terorizma, ki ga je izvajal nad mano.

27.7.2022 ob 11:00 | Foto: Urška Lukovnjak

Slika avtorja - Danaja  Lorenčič Piše:

Danaja Lorenčič

Grozni šef, ki brez zadržkov žali zaposlene (piše: Danaja Lorenčič)

Prejšnji teden mi je prijateljica zaupala, da trpi v službi zaradi svojega nadrejenega. Povedala mi je, da je ves čas na preži, ker ne ve, kdaj bo kritiziral njeno delo ali pa celo njo osebno, saj nima nobenih zadržkov glede tega, kaj sme reči in česa ne.

Očital ji je, da je preveč občutljiva, ker ne zna prenesti kritike (pod kritiko on razume: »neumna krava«); da se ne udeležuje pomembnih sestankov in zato nima vseh potrebnih informacij (kot sestanki so mišljeni pogovori preko WhatsApp in posedanje ob pijači po službi) in da je čudna, ker ji družina pomeni več kot delo.

Ker v takšnih situacijah vem, da oseba, ki mi zaupa, ne potrebuje nasvetov (niti dobronamernih), razen če zanje izrecno prosi, sem molčala in jo pozorno poslušala. Šele ko je pripomnila, da se meni kaj takega ni nikdar zgodilo, sem spregovorila.

»Na žalost se je. Pa ne le enkrat. In pravzaprav ne poznam človeka, ki ne bi kdaj imel toksičnega šefa, kar seveda ne pomeni, da je to sprejemljivo. Nekaj je narobe z družbo, v kateri narcistični, neuravnovešeni karakterji, ki niso razrešili Ojdipovega kompleksa, prosperirajo in trpinčijo druge,« se je usulo iz mene.

Pred več kot desetimi leti sem si delila pisarno s tipičnim primerkom šefiča, ki je mislil, da je boga za jajca prijel, ker se je povzpel nekaj stopničk po hierarhiji.

Najin pogovor mi ni dal miru, zato sem zvečer razmišljala o šefih, zaradi katerih sem se tresla na poti v službo. Pred več kot desetimi leti sem si delila pisarno s tipičnim primerkom šefiča, ki je mislil, da je boga za jajca prijel, ker se je povzpel nekaj stopničk po hierarhiji v instituciji, kjer je bilo blazno pomembno, kdo je glavni v katerem oddelku.

S svojim nezaslišanim vedenjem ni teroriziral le mene, ampak tudi druge sodelavke. Med njimi so bile vegetarijanke, zato je v njihovi prisotnosti jedel sendviče in med glasnim cmokanjem razpredal o tem, kako dobre so klobase in da so ljudje, ki ne jejo mesa, prikrajšani za orgazmične užitke.

Njegova priljubljena in izjemno nadležna navada je bila tudi ta, da ovitka sendviča zanalašč ni vrgel v koš za smeti, temveč tik ob njem in zmagoslavno naznanjal, da imamo za to čistilke.

Za narcistične šefe je značilno, da so obsedeni z nadzorom, kar je veljalo tudi zanj. Nekoč je namreč od svojih podrejenih zahteval seznam gesel za računalnike. S tem bi si zagotovil dostop do naših dokumentov in zgodovine brskanja po spletu.

Sodelavka je pripomnila, da se ji to ne zdi potrebno, a jo je takoj utišal, češ da podrejeni nimamo pravice odločati o tem, in se pohvalil, da je on svoje geslo že napisal na list papirja. Ko smo odkrili, kakšno je, nismo vedeli, ali naj se smejimo ali bojimo.

Glasilo se je namreč krvavi nož. To pa še zdaleč ni bilo vse, kar ga je uvrščalo med šefe iz nočne more. Velikokrat mi je nalagal dodatno delo in si pripisoval zasluge zanj, pogosto se je prikradel izza mojega hrbta, da bi videl kaj počnem. Nekoč, ko smo se s sodelavkami vrnile deset minut pozneje z malice, nas je nahrulil, kot da smo podtaknile požar.

Po tistem nismo smele več skupaj oditi na malico, jaz pa sem se ji, zaradi strahu pred šefom, raje odpovedala.

Ob njem sem bila vselej napeta in prestrašena. Zasliševal me je, kadar sem šla na stranišče in kadar sem bila na sestanku pri njegovi nadrejeni. Zjutraj, ko sem zaslišala njegove korake na hodniku, me je zvijalo v želodcu, po službi pa sem doma dostikrat jokala zaradi čustvenega in psihičnega terorizma, ki ga je izvajal nad mano.

Kaj je tisto, kar omogoča nekaterim, da se povzdignejo nad druge in zasedajo položaje, ki upravičujejo njihovo vedenje. In nenazadnje, zakaj to dopuščamo.

Zaradi te izkušnje (ki ni bila edina, saj sem leto zatem v tujini imela šefico, ki je bila podobna Mirandi Priestly iz filma Hudičevka v Pradi) sem se ob izpovedi svoje prijateljice zlahka vživela v njeno kožo in pomislila, kaj je tisto, kar omogoča nekaterim, da se povzdignejo nad druge in zasedajo položaje, ki upravičujejo njihovo vedenje. In nenazadnje, zakaj to dopuščamo.

Smo bili vzgojeni tako, da stoično prenašamo žaljivke in grobe kritike na svoj račun, zato vse življenje pristajamo na to - in se nam zasramovanje zdi normalen del vseh odnosov, ne le službenih?

Nas k ponižujočemu prikimavanju, ko nas nadrejeni zasramuje in zaničuje, sili strah, da bomo ostali brez dela, brez prihodka in varne prihodnosti? Ali pa enostavno nimamo energije, da bi se zoperstavili verbalnim huliganom, ker smo izčrpani od bitke za preživetje?

Priznam, da se nisem še nikdar odločno uprla kakšnemu šefu, ampak sem se zaščitila tako, da sem dala odpoved ali pa sem že po razgovoru za službo vedela, da nočem delati v toksičnem okolju.

Pred natanko enim letom sem bila namreč na nekem razgovoru, kjer mi je potencialna bodoča nadrejena pojasnila, da je njihov šef vseh šefov težek karakter, ki sodelavke pogosto spravlja v jok. Ko se je pozneje izkazalo, da je tudi fizično nasilen, sem si oddahnila, ker nisem nikdar delala z njim.

Po zaslugi izkušenj z groznimi šefi sem danes hvaležna, ker sodelujem z ljudmi, ki so razumevajoči in spoštljivi – in ki moje občutljivosti, natančnosti, pretirane odgovornosti ne jemljejo kot nekaj samoumevnega, kaj šele zaničevalnega, ampak to cenijo.

Žalosti me, da je dejstvo, da imaš uravnovešenega, prijaznega in razumevajočega nadrejenega, privilegij.

Zaradi svoje trenutno privilegirane pozicije ne morem dajati nasvetov tistim, ki jim življenje grenijo toksični šefi, zato sem tudi svoji prijateljici lahko nudila le čustveno oporo. Vendar me žalosti, da je dejstvo, da imaš uravnovešenega, prijaznega in razumevajočega nadrejenega, privilegij.

Nekaj je namreč narobe z družbo, ki omogoča vzpenjanje po družbeni hierarhiji patološkim narcisom, ki so za svoje cilje pripravljeni iti preko trupel, ki se požvižgajo na težave drugih, ki ne premorejo niti kančka sočutja, ki sadistično uživajo v kritiziranju drugih in so obsedeni s kontrolo.

A bojim se, da se to še dolgo ne bo spremenilo. Kapitalizem namreč potrebuje ljudi, ki od drugih zahtevajo, da so neprestano produktivni in obenem nesrečni, kar je idealna predispozicija za sodobnega potrošnika, ki v trgovinah išče srečo, v lekarnah pa zdravila, ki odpravljajo nesrečo.

In ker smo odraščali v okolju, kjer se vzbujanje občutkov krivde in opozarjanje na napake, četudi na grob način, še vedno smatrata za najboljšo motivacijo, da postanemo najboljše verzije samih sebe – kar pa se pogosto dojema kot smisel življenja.

Na kar pa ne pristajam več.

Kolumne izražajo stališca avtorjev in ne nujno tudi uredništva Mična.


oddajte komentar

preberite tudi

Štiri pričakovanja, ki se jih morate otresti v prid dobrega razmerja

Tako pretiravanje s pornografijo uničuje ljubezensko življenje (in vaše možgane!)

8 erotičnih scenarijev, ki si jih ženske večinoma NE želimo!

ne spreglejte