Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Freekind. odkrito z Ulo: Cilj je postati človek, ki sam s sabo živi v miru

Izjemni glasbenici, ki ne pobožata le s svojo glasbo, temveč tudi s pogledom na svet. Pogovor, ki bo prebudil vaše občutke, je s Saro in Nino naredila Ula, fotografiral jih je Črt Piksi.

8.3.2021 ob 5:50 | Foto: Črt Piksi

Slika avtorja - Ula  Furlan Piše:

Ula Furlan

Freekind. odkrito z Ulo: Cilj je postati človek, ki sam s sabo živi v miru

Freekind. Pianistka in vokalistka Sara Ester Gredelj in bobnarka Nina Korošak Serčič sta me sezuli, ko sem ju slišala prvič. Mah, nista me sezuli, pravzaprav sta me oblekli, objeli, odeli, v njun svet, v čustva, v pristnost, v akord in glas, brez spodrsljaja, v razkosan ritem, ki ravno prav preseneti in se ravno prav usede v uho, odpelje in prevzame.

Tandem, ki bi mu po slišanem pripisala korenine v tujini. Pa sta “naši”. Tandem, ki bi jima, zaradi pozornosti in razumevanja, načina, kako nagovorita in sta, pripisala leta. Vsaj kako leto več. Pa sta mladi.

Mislila sem si, da je Sara tista, ki ima dar govora in iskrivo energijo. Pa je Sara bolj postopna, čuječa, kontemplirajoča in globoka. Sarkastična, smart. Nina pa je hitra, odzivna, prebrisana, navdušenja polna in navihana.

Kakor se za klavir in bobne morda celo spodobi.

Padle smo si v objem, čeprav se še nikdar prej nismo srečale. Pred koncertom v Kinu Šiška pa smo si padle v srce, ker ene stvari – kot se za Freekind. spodobi – pač, moraš le začutiti.

Ula: Ritmično razbrazdana glasba, ob kateri težko ostaneš ravnodušen, so zapisali. In prav to sem, preden sem vaju ju še enkrat online poslušala v živo, tudi razmišljala. Nam Freekind. lahko malo zlomi srce in razbrazda telo? Sta tudi vidve razbrazdani, da gredo vsi ti zaznamki življenja ven?

Nina: Res je, sva. Res nekako vsi ljudje po koncertih ali ob drugih priložnostih, ko srečajo najino glasbo, prav to povedo in delijo z nama.

U: Kaj pa so vajine brazde, ki vama jih je pustilo življenje?

Sara: Kar tak', s prve al kaj? (reče totalno po štajersko) Si želiš, da takoj razloživa svoje otroške travme? (reče s svojim, kolikor sem jo uspela spoznati, klasično malo sarkastično črnim smislom za humor)

U: Kaj, bi vama morala nameniti nekoliko več vsaj besedne predigre? (smeh)

S: Ne, ne, in ne vem, pač življenje samo je tisto, ki brazgotini. Če si sočutno bitje, te enostavno vse to brazda in to je ravno ta dvorezen meč. Tebi je težko, ampak vseeno na koncu, skozi glasbo to damo ven. Življenje je tisto, ki pušča sledi.

N: Jaz mislim, da nasploh glasbenik, umetnik, ki zaznava in se izraža, ogromno čuti. Kot pravi Sara, veliko več lahko dojameš in dojemaš, tako sebe kot tudi druge ljudi. Z njimi lahko na en način še bolj sočustvuješ. Vsa najina glasba pa zagotovo izhaja iz najinih življenj.

U: Ko sem vaju slišala, sem »shazamala«. Pa vaju nisem našla. Potem sem slišala nastop na radiu Val 202 in kupila EP. Odprtih ust sem ostala, nažgala za dobro jutro volume up in potem še tedne predstavljala vajino glasbo, kamorkoli me je neslo.

N: (smeh) Ni še niti dve leti, odkar sva začeli. V bistvu pa je bilo tako, da sva bili pred časom angažirani za koncert na Festivalu Lent, preden sva imeli sploh karkoli narejenega. In to je zgledalo tako, da sva imeli dva meseca, da nekaj narediva. In sva.

U: Aha, sem nekje prebrala o tej vajini pogumni potezi, ko sta na vprašanje, ali imata kaj svoje glasbe, odgovorili nemudoma – »ja«! Čeprav sta vedeli, kakšna je resnica.

N: Ja. Obenem pa še vedno študirava na fakulteti v Gradcu, zato se ne moreva povsem osredotočiti na koncertiranje in ustvarjanje glasbe, ker je treba veliko časa in pozornosti nameniti tudi študiju, se pa vedno bolj odpira najina pot in vedno bolj čutiva, da je to to, da hočeva to početi in da bova to počeli. S tem prebojem mislim, da se nama je res potrdilo, da sva na pravi poti. Zagotovo pa je najina želja iti v tujino.

U: Kakšen človek si želiš biti, ko boš »velik«? je bilo vajino temeljno vprašanje, ko sta snovali skupino. Ali pa vsaj iskali ime zanjo. Svoboden in prijazen. **What kind of a person do you want to be when you grow up – the free kind. Kakšen je Freekind. Človek? Kakšna duša je to?

S: Mislim, da je to težko razložljivo, ker moraš začutiti, poskusiti živeti - znotraj nekega prostora, okolja in atmosfere, ki je in sestoji iz biti dober in svobode same. Vsak zase zagotovo pozna, ne le iz otroštva, temveč morda iz mimobežnega vsakdana, ta trenutek svobode in dobrote. Midve skozi glasbo, ki jo ustvarjava to ponovno doživljava in to je v bistvu ta »free kind« človek. Človek, ki sam s sabo lahko obstaja in živi v miru.

U: Kaj pa so še vajine glavne vrednote, poleg empatije, svobode?

N: Predvsem to, da skozi glasbo lahko ljudem pomagava. Začutili sva, da midve lahko dava ... 

S: … ker midve to tudi dobiva. Od drugih glasbenikov, na primer.

U: Nina je imela zagon, so rekli, ti Sara pa potrebo po življenju. Tako nekako je nastal Freekind. Kaj natančno to pomeni?

 S: Mislim, da je to bil bolj hec iz moje strani. Ker je v otroštvu vedno bilo tako, da nisem bila dovolj ambiciozna, vedno flegma in »go with the flow«, no, saj sem riba po horoskopu. Ampak vedno je bil ta hec. Nina je človek, ki ima zagon. Saj sem sama imela željo in potrebo ustvarjati, ampak mogoče nisem imela v sebi ideje, kako. Predvsem pa prepričanja, da lahko nastopam. Kaj šele, da bi si upala peti, ker sem načeloma samo igrala klavir. Nina pa je imela ta zagon in motivacijo, da nekaj narediva skupaj. Ona je bila tista, ki je rekla, kaj, seveda, to bova naredili in to bova potem z ljudmi tudi delili.

U: Se pravi, če se odrinemo še od horoskopa. Sara je riba ...

N: Ja, seveda, jaz sem pa oven. Čisti ogenj. (smeh)

U: Celoten vajin album bi lahko rekli, da gre z letošnjim letom nekako »full circle«, zaokroži. Od tega, da imamo probleme (skladba We've got problems), ko smo ostali za 24/7 doma, drug z drugim in si prišli lahko blizu, preblizu, si šli kdaj celo na živce, do nenazadnje tega, da je vse skupaj, na en način bil in postal dobesedno blagoslov (Blessing, kot je prav tako naslov ene izmed skladb). Katere izkušnje so bile tudi še lepe med tem nenavadnim letom?

N: Predvsem lahko rečeva, da sva sami zase največ naredili na svoji glasbeni produkciji. Da sva si res končno vzeli čas, se poglobili, se nadgradili.

S: Postali sva profesionalni producentki iz spalnice (»bedroom producers«). In prepričani sva, da če imate kakršno koli željo, se naučiti, delati, ustvarjati, pa vmes dvomite, da nimate dovolj časa, možnosti, ali česarkoli, se vendarle da. Ni potrebe, da glasbeni produkciji posvetite po tri ure dnevno ali več, lahko gre le za konsistentnost, za vsak dan, po malo. Vztrajnost in energija, namen, ki jih posvetite, so (lahko) povsem dovolj.

N: No, pa kuhanje je bila tudi fina stvar preteklega leta, mhm. (smeh)

Sara Ester Gredelj

U: Kaj pa radi jesta?

 N: Najbolj azijsko hrano.

 S: Ugotovili sva, da so najini najljubši obroki pravzaprav veganski. Ker so to res sveži in lahki obroki in recepti. Mislim pa, da za naju še vedno zmaga ramen.

 N: Jaz sem po Gradcu ves čas iskala dober ramen, Sara pa je ponavljala, ti ga bom jaz pripravila ... A se dolgo ni zgodilo. No, v tem letu je bila tudi za to idealna priložnost. Zdaj je bil čas. In njen ramen obožujem.  

U: Letos je bil res super čas, za kuharijo, za vse woke, nože, kuharske želje ven.

N: In, ko je »nared'la toti ramen« sem jaz bila ok.

U: Še enkrat je osvojila tvoje srce. (smeh)

N: Ja. (smeh)

U: Je v življenju treba biti bolj pogumen, kot misliš, da si lahko dovoliš biti?

N: Jaz sem itak vedno ta, da se vržem v bazen, tudi če je v njem deset morskih psov. Jaz grem noter, Sara pa ostane in na koncu z njimi plava.

S: Jaz potem z njimi ostanem in jih božam.

 

U: Pa se je vajina vez zgodila na faksu ali sta prijateljici in povezani že leta poprej?

N: V bistvu sva se spoznali malo pred faksom. Na jazz delavnici v Grožnjanu.

U: Oh, Grožnjan ... (Me zasolzi spomin na bližnjo istrsko hrvaško pokrajino, mala, uličasta, prepredena mesta, njihov romantični naboj in starodavno atmosfero)

N: No, potem razumeš. Potem sva bili pa še obe hkrati sprejeti na fakulteto.

S: Takrat sva se v bistvu zares spoznali. V Grožnjanu je bilo le teden dni sicer ene krasne delavnice. Ampak takrat nisva bili še čisto; aha, ti si čudovita, midve bova najboljši prijateljici.

N: Ne, ne še. Je bil pa že »I see you« trenutek. Vidim te, vidiš me. Ni pa še bilo te globlje povezave. Mislim pa, da sva na skupno glasbeno pot prišli zelo hitro. Vključili sva še najinega prijatelja Beatox-a iz Kanade, s katerim tudi sodelujeva. Z njim sva začeli potem veliko igrati in nastopati in takrat sva res začutili, da je tudi v glasbenem sobivanju, to to.

Nina Korošak Serčič

U: Kako pa sta se odločili za takojšnjo akademsko izobrazbo, bobni, klavir, študij v Gradcu? Vajine odločitve, vajina besedila, glasba, način razmišljanja, življenja so precej zreli.

N: Jaz sem šla veliko tudi naokrog po svetu in mislim, da me je tudi to precej oblikovalo.

U: Kdaj pa si uspela startat z vso to zrelostjo, izkušnjami in raziskovanjem, pri štirih (si mislim o fantastičnem dekletu, ki sedi pred menoj s toliko prizemljene življenjske strasti, da ne vem, kaj bi sama od prevzetosti in male sreče)? (smeh)

N: Imela sem res srečo in sem eno zelo lepo obdobje preživela v Kanadi in tam me je čisto obrnilo.

U: Na kakšen način?

N: Na izjemno pozitiven. Glasbeno predvsem. Pred tem mi morda še ni bilo povsem jasno, kaj bi in kako. Vedela sem, da hočem početi nekaj z glasbo. Nisem pa povsem vedela, kaj. Ko sem prišla v Kanado, se je pa zgodilo. Uf. Glasba, ki jo delava midve izhaja od tam, in ko sem jo začutila in živela, sem vedela, aha, to je to, ok. To si želim početi, tako se želim izražati. Fokus sem sicer imela že od prej. Pred tem sem 12 let profesionalno trenirala karate. Tako, da zame že velja, če nekaj delaš, delaš zares. In potem sem pri dvajsetih svojo pozornost samo obrnila na bobne. Zdaj pa smo tu.

Fokus sem sicer imela že od prej. Pred tem sem 12 let profesionalno trenirala karate. Tako, da zame že velja, če nekaj delaš, delaš zares. In potem sem pri dvajsetih svojo pozornost samo obrnila na bobne.

U: Trenutek, šele pri dvajsetih si začela bobnati?

S: Ja, to je kar kul ne, kul zgodba? (smeh) Nikoli ni prepozno. Velikokrat gledamo mlajše ljudi, ki se ženejo, so uspešni in so tudi izjemni. Sam pa si vzporedno lahko misliš, ne, zame je prepozno, kaj jaz tu sploh počnem. V nekih letih lahko hitreje začneš pritiskati nase ali pa dvomiti vase.

U: Nikoli ni prepozno torej, da se začnemo poslušati in uresničevati svoje želje in talente.

S: Nikakor. Mogoče je nekoliko težja pot na začetku. Ampak se res splača, če daš vse od in iz sebe.

N: Velikokrat ni najlažje, je borba. In je tvegano. Jaz sem prišla na šolo, kjer so vsi bobne igrali že po 15, 20 let. Vmes sem se tudi jaz spraševala, kaj sploh počnem tukaj, ampak potem pač stisneš. Mislim pa, da me je glasba precej rešila, predvsem pa spremenila kot človeka.

U: Zakaj, kaj pa bi se sicer lahko zgodilo?

N: Spremenila me je predvsem na tak način, da me je poglobila, da mi je dala še kakšno ekstra plast. Zato sem res izjemno srečna, da sem v življenju naredila ta prestop.

U: Koliko časa pa Sara že klavir nosi » v žepu«? (smeh)

S: Moja družina je tudi precej muzikalna, niso se sicer nikoli profesionalno ukvarjali z glasbo, ampak ljubezen do glasbe je vedno bila. Imeli smo celo en nastop v Bjelovarju (od koder jaz prihajam), družinski, pravi mali »family« koncert, ampak takrat je sestra igrala klavir. Tako da smo ga od malega imeli doma, in ker je sestra igrala klavir, mi je bilo verjetno že takrat zanimivo, predvsem, kaj počne, kakšno dinamiko imata s klavirjem. Spomnim se tudi te frustracije, ko sem bila majhna in mlada in sem vedela, kako zveni dobra glasba. Potem pa stisneš tipke in akorde in ni, ni te mehkobe, ni tega zvoka, ni isto. In si razočaran in si misliš, kaj, kaj delam narobe, zakaj mi ne gre? Pa nisem nehala, igrala in igrala sem, se sama priučila, potem sem šla v glasbeno šolo, kar je mogoče bolj klasičen korak, ki lahko za nekaj časa tudi »ubije« to, česar si želiš, malo lahko ubije tvojega duha. Ampak pustimo to. Lahko rečem, da je bil moj odnos s klavirjem nekoliko valovit, ampak se zdaj s Freekindom vedno bolj umirja in zdaj lahko rečem, da s klavirjem res lepo sobivava.

U: Ampak samo trenutek, Sara, kako ti, iz Bjelovarja, tako lepo in tekoče govoriš štajersko. Niti ne gre za slovensko. Ti tekoče govoriš »toto štajerščino«.

S: Dve leti.

U: Čakaj ... Pred tem nisi govorila ne slovensko ne štajersko. Tekoče si se vsega naučila v dveh letih.

S: Mislim, da se je prvi tak mali »reality check« zgodil na vajah z bendom. Takrat smo bili Soul and Pepper in nenadoma so se na vajah vsi pogovarjali v slovenščini. Ok, očitno se bo treba naučiti slovensko, Sara, sem si rekla. Potem pa sem postala pozorna, verjetno tudi malo naporna in se učila, veliko spraševala, kaj to pomeni, kaj pa to pomeni.

U: Dve leti in voila, Sara je fluent v štajerščini. Navdušena sem. Ok, če ostanemo za hip še pri maternih jezikih in rodnem okolju ... Kaj prinese slovenska duša in kaj prinese hrvaška duša? Če se povsem glasbeno orientiramo?

S: Jaz pojma nimam.

N: Nobena od naju ne posluša prav svoje glasbe, ne jaz veliko slovenske, ne Sara veliko hrvaške.

V umetnosti načeloma ničesar ni treba konkretno ločevati.

U: Kaj pa narodni karakter?

S: Jaz mislim, da v umetnosti načeloma ničesar ni treba konkretno ločevati. Žal živimo v takem svetu, da nam je vsem lažje, ko so obkljukane vsaj neke kjukice, ki pripovedujejo o tem, kdo si, kaj si, od kod prihajaš. Jaz bi vse to prepustila sistemu, v katerem živimo in se je znotraj njega velikokrat treba žal opredeliti, da je vse bolj mirno in transparentno. V glasbi pa za to res ni potrebe in niti ne nujno prostora.

U: Enkrat, ko bosta veliki, bosta imeli Freekind. kolektiv, katerega članica bom tudi jaz (beri v štajerščini)

N: Izpit iz štajerščine bo vstopna točka, prav? (smeh) Ampak, če bi dve leti živeli v Ljubljani, bi pa verjetno po ljubljansko govorili ...

U: Si nekoč želita tudi Freekind. kolektiva? Koga bi si želeli v njem? So to nujno umetnosti željni in polni ljudje?

S: Okrog sebe si želiva takšnih, ki jih začutiva. S čimerkoli se že ukvarjajo. Naj bo to marketinška stran umetnosti, naj bo to bolj ustvarjalna. Želiva si ljudi, ki si lahko med seboj zaupamo, brez vprašanj, dvomov in spotik.

U: Freekind. si torej v končni fazi želi postati tudi kolektiv zaupanja.

N: Saj veš, ko nekoga res začutiš, si iskreno hitro rečeš, ok.

U: S čim si pa potem gresta kdaj na živce, ko se nehata imeti radi in občudovati? (smeh)

N: To je blazno težko vprašanje.

U: Pa si gresta sploh kdaj na živce?

N: Ne. Mogoče se kdaj zgodi, za 1% v celem najinem odnosu.

S: Jooj, počakaj, da bi si šli na živce. Ne. (dolgo trajajoča tišina)

Medtem si mislim, da bi Nina in Sara morali biti vzor tudi vsem nam, ki si želimo dobrega in kakovostnega sobivanja v profesionalnih in intimnih odnosih. Med njima ni prostora za zamere in trmarjenja.

U: Si torej povesta vse, govorita iskreno, ogromno komunicirata?

N: Ja, to je mislim, da to. Obenem pa sem prepričana, da imava pravi način komunikacije.

U: Kakšen je pravi način?

N: Brez dretja. Gre za spoštljivo, argumentirano, iskreno, odprto komunikacijo. Da si poveš iskreno, se vprašaš, kako bi lahko naslednjič naredili drugače, boljše?

U: Pa je tudi vajino glasbeno ustvarjanje takšno, gre tu za dialog, ena začne, druga pelje naprej in obratno?

N: Zelo se upoštevava, zelo se poslušava, puščava si možnosti, da vsaka doprinese. Vsemu dava priložnost, poskusiva. Potem poslušava in vidiva, kaj je smiselno, kaj ima potencial, s čim greva dalje in s čim ne.

S: Jaz mislim, da je prav ta neka enakomernost ali pa neka »prava mera« pravi recept za vse, kar v življenju počnemo. Od intimnih do ustvarjalnih in povsem profesionalnih odnosov. Neka enakomernost v mislih, idejah in dejanjih. To je ključ.

Enakomernost v mislih, idejah in dejanjih. To je ključ.

U: Kateri prvi komad, ki sta ga znali na pamet?

S: Jaz sem znala Unfaithful od Rihanne. In spomnim se, da sem ga enkrat čisto mala zapela v avtu in so se starši obrnili in so bili aha ... hmm ... Ona zna besedilo.

N: Jaz pa se spomnim, ko se dobila bobne in sem jih postavljala vsaj tri ure. Potem je bila seveda že pozna ura in zaradi sosedov nisem smela na vse moči ničesar zaigrati. Vem pa, da sem bila takrat velika fenica Queenov in sem si jih vseeno zavrtela in zraven igrala. Ne glede na uro sem si vseeno malo privoščila.

U: Kaj pa je danes vajin glasbeni navdih?

 N: Iz tega jazza in vsega, kar sva že prej našteli, me je D'Angelov album Voodoo najbolj obrnil. Ta album mi je dal vedeti, kaj vse se lahko tako globoko izrazi in čuti. In potem je vse naprej samo šlo in se sestavljalo. Vse zvrsti, od r'n'b-ja, soula, hip hopa, nu soula in naprej. Zdaj pa vsak dan piše novo glasbeno zgodbo.

U: Pa obstaja v tem trenutku recimo kakšna glasbena skrivnost, ki si jo vidve zavrtita in si namenita pobeg in dober »vibe«?

N: V bistvu sva prav o tem razmišljali, da bi morali oblikovati in objavljati tudi svoje playliste.

Uh, razveselim se. Sem namreč prepričana, da bi nam glasbeniki tudi sami s svojim izborom in lastno glasbeno selekcijo, lahko odlično izoblikovali okus in nam odstirali še neslišane horizonte.

U: V svojem stilu sta prav tako nekako osvobojeni tega komercialnega instagram balasta, malo ličil, zelo udoben, lagoden, poseben soulful in sproščen imidž  furata. Se z njim sploh ukvarjata? Ga jemljeta za del celostne podobe?

S: Mogoče vedno bolj.

Mhm, si mislim, barvno usklajeni sta prišli že na pogovor.

S: Nisva pa blazno v tem. Prav tako nisva preživeli veliko časa na družbenih omrežjih in platformah. Mislim, da sva bili predvsem zelo globoko v samem kreativnem procesu, v njem pa izgubiš občutek za imidž, ker glasba predvsem ni nekaj, kar vidiš, ampak čutiš. No, vsaj jaz tako to doživljam. Podobo opaziš, vidiš, in si rečeš, vau, kako dobro in lepo je to, potem si pa hitro že mimo in kar naenkrat spet samo poslušaš. Odpelje te najbolj to, kar slišiš. Je pa imidž tudi zagotovo nekaj, kar vzbudi zanimanje. Mogoče na naslednji youtube video klikneš prav na podlagi tega. Velikokrat te lahko pritegne neka celostna podoba.

N: Sva si tudi sami zdaj rekli, da je čas, da razmisliva še o tem. In se poglobiva.

S: Nočeva, da bi najina podoba definirala to, kar sva. Ne želiva si kakšne obsedenosti z njo ali pa ji dovoliti, da bi naju omejevala v tem, kako sva videti, kako se gibljeva, kako se obnašava. To bi potem začelo pogojevati vse, kar sva, predvsem pa bi potencialno lahko omejilo najino obnašanje na odru.

U: Glasbo jemljeta za pretok čustvenih stanj? Katere sta stočili v prvi EP in v koncert v Kinu Šiška?

N: Dolgo že nisva imeli koncerta in mislim, da so spet prišle ven vse najine emocije, tako nekako na 1000 odstotkih. Predstavljali sva svoj novi album oziroma EP, hkrati pa tudi še nekaj novih skladb, ki sva jih naredili v tem vmesnem času.

S: Pa tudi nekaj, ki jih še nisva izdali, če pa je kdo že bil na najinem koncertu, jih je pa zagotovo lahko že slišal. Vse sva dali ven. Na koncertih se, vsaj nama, vedno zgodi to, da dava ven intenziven koncentrat samih sebe. Na posebnih prizoriščih se zgodi en ogromen neopisljiv fokus, vsako pesem izvedeš in daš do konca, vsakič skušaš predstaviti in nameniti jasno sporočilo skladbe in besedila. Seveda pa je zelo pomembno, da dobro zveni, tako da greva vedno na vse.

U: Je ljubezen najboljše gorivo za ustvarjalnost?

N: Ja.

S: Kaj, kar ja si rekla iz prve?

N: Ja, iz mojega vidika je, ja.

S: Jaz mislim, da je nekaj tudi v tem, kaj ljudje preživimo in doživljamo. Tudi, če ni prijetno in lepo. Če kaj hujšega preživiš, imaš negativne izkušnje, čutiš bolečino, izgubo, izgubljenost, dvom, se iz tega vseeno lahko nadgradiš, učiš. Tudi, če na koncu obstaja ali ostane le tako imenovana »luč na koncu tunela«, gre vseeno za proces, pot in ta lahko navdahne. Lahko mi je seveda malo žal, da v bolj težkih časih šele doživljamo neko rast, ampak tudi to lahko prinese dobrodošel in izpolnjujoč terapevtski učinek. Ljubezen je pa vedno, če se le da, na koncu. Rešitev. Ona je luč.

Karkoli lahko torej zaneti neko čustveno brbotanje, ampak, če je cilj ljubezen, svetloba, ki jo hočemo deliti, je to nekako pot do »zmage«, se spet omehčam in sem izpolnjena.

U: Kdaj sta pa nazadnje jokali?

N: Jaz včeraj v avtu na poti v Ljubljano.

S: Ja, in jaz skupaj s tabo, ker si ti. Tako lep sončni zahod je bil in Nina je peljala, že nabirala solze v kotičkih, v avtu sva poslušali Fix you od Coldplayev. Potem je Nina imela svoj moment in je začela jokati in v trenutku, ko sem se obrnila k njej, da jo vprašam, zakaj jokaš, so se že meni nabrale solze. Tako da, ja, včeraj, nazadnje, obe, na poti.

Od agresije se človek odbije. Agresija je močna stvar in če se ne zaščitiš takoj, lahko tudi v tebi ostane.

U: Kaj vaju pa res razjezi?

S: Jezni ljudje. Od agresije se človek odbije. Agresija je močna stvar, in če se ne zaščitiš takoj, lahko tudi v tebi ostane.

N: Ja, to je tudi najin komad Conversations, ki govori o tem, da si je veliko lepše in bolj konstruktivno stvari povedati mirno, premišljeno in v obraz.

U: Pa imata te izkušnje? Se potem slečeta teh odnosov in pustita takšne ljudi za sabo?

N: Ja, v življenju se vedno lahko odločiš, kdo ti bo bližje ali pa blizu.

S: Jaz bi na tem mestu rekla, da ne gre nujno za hipno izključitev, ampak, da daš priložnost, vsaj eno, da se skušajo stvari razčistiti, pogovoriti, dati na mizo. Če potem ne gre, se pustimo na miru in smo s tem ok. Če ni prostora za spremembe in nadgradnje, zakaj bi mi sami s tem imeli težave.

In čutim, da bi lahko z vso svojo zrelostjo še več dali ljudem, tudi s pogovorom, ne samo glasbo. Ker sta tako emocionalno pametni in odprti. In prijetni.

S: Prav zato nama je lepo imeti takšne pogovore in intervjuje. Čim manjši je razkorak med najinim doživljanjem sveta, najinim dojemanjem in sporočilnostjo, lepše in globlje lahko tudi naprej nagovoriva.

U: Prizorišče oziroma prireditev, na kateri si najbolj želita nastopati?

Obe v en glas: Tiny Desk: NPR. Tam je takšna intimna in prijazna atmosfera, da se nama zdi, da bi res lahko povedali svoje.

Nina: To nama pomeni vrhunec. In veva, da enkrat bova tam.

U: Vajin najboljši trenutek s prijatelji je še vedno ...

N: Meni se najlepši trenutki zgodijo kar na koncertu. Najbolj. Od enega koncerta lahko živim še naslednja dva ali tri mesece.

S: Jaz pa imam v sebi neko izredno naklonjenost sončnim zahodom. En trenutek imam s svojo prijateljico Pablo, ki je zdaj že dolgo nisem videla (leto, kakršno je). Pred časom sva skupaj preživeli en božič, takrat sva v nekem trenutku samo obsedeli na klopci. Klopca, sončni zahod, Pabla, pogovor. Ni bila pomembna niti lokacija niti trenutek. Predvsem občutek je bil ta. Da to je to.

U: Poleti sanjata, da bosta ...

N: Da bova na morju, ja. Hvar, mmm.

S: Morje je res zen.

Preberite še: Jan Brovč odkrito z Ulo: V resnici res ne maram pozornosti

Morda vas zanima tudi: Petra Škabar odkrito z Ulo: Vsak od nas ima potencial za obisk terapevta (VIDEO)


oddajte komentar

preberite tudi

Pet noro zabavnih seksi poz in trije razlogi, zakaj jih morate spoznati

Kaj pomenijo sanje o orgijah, prevari ali vrnitvi k bivšemu

Kako biti še boljša ljubimka (v spalnici in izven nje)

ne spreglejte