Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Dušni mojstri in njihove lekcije (piše Katarina M. Bajt)

Ne je moja prva in najpomembnejša lekcija, ki me čaka v 2020.

6.12.2019 ob 5:50

Slika avtorja - Katarina  M. Bajt Piše:

Katarina M. Bajt

Dušni mojstri in njihove lekcije (piše Katarina M. Bajt)

Pred časom sem z dvema prijateljicama za pol dneva pobegnila od obveznosti. Ni bil zares beg, ampak bilo je v terminu, ko bi mučeniška ženska v meni raje rekla ne kot ja, pa sem jo preglasila in se odločila. Grem. Svet se brez mene ne bo podrl, čeprav so določeni znaki kazali na to, da se morda bo.

Vse tri smo iz podobnega testa, pa vendar tako različne po načinu življenja in obveznostih, da smo komaj našle skupni prosti termin. In smo šle. Ženske, če smo na kup zbrane prave, imamo nekaj tipičnih lastnosti, ki se jih pri nasprotnem spolu ne najde. Kar takoj gremo do krvi. Naš pogovor je, takoj, ko smo se vse tri spravile na svoja mesta v avtu, zato postal čudna mešanica brutalne iskrenosti in globine, pomešan s shizofrenim preskakovanjem s teme na temo, kot je to tipično za nas, ženske. Do cilja smo tako brutalno iskreno in brez zadržkov obdelale porode, njihove ljube in neljube posledice, spolne teme za izkušene, krizo identitete, najstniške tegobe nekaterih naših otrok, bivše, ki so to z razlogom, in najnovejša dognanja nevroznanosti.

Koliko je bilo solz, neprespanih noči, preveč naloženih bremen, strahov in stisk samo v tem letu – tega ni mogoče prešteti.

Ko smo parkirale na cilju, smo imele že vse tri razmazano maskaro. Ko gremo ženske do krvi, se namreč kljub resnim in srce parajočim temam tudi do solz nasmejemo. Na pešpoti do čisto končnega cilja, ki je bil par deset metrov stran od parkirišča, smo s smehom vzbudile pozornost množice azijskih turistov, ki je sestopala s čudežne slovenske točke. Na razgledni točki smo bile spet atrakcija: tri ženske, ki si vzamejo izlet za to, da se medsebojno fotografirajo, na koncu pa iščejo žrtev, ki bo naredila skupinsko sliko bolj od daleč, kot je to mogoče s selfie stickom.

Če nas je kdo zares opazoval, je verjetno prišel do zaključka, da smo tri srečne ženske brez posebnih obveznosti in vsekakor brez omembe vrednih težav. V resnici smo vse tri v seštevku doma 'pustile' dva moža, pet otrok in vsaj za trikrat toliko precej resnih skrbi. Koliko je bilo solz, neprespanih noči, preveč naloženih bremen, strahov in stisk samo v tem letu – tega ni mogoče prešteti.

Ni mi treba vedno biti popolna, dovolj dobro je tudi, če sem kdaj samo dobra.

Kaj želim povedati? Ne veš, kakšne bitke bije nekdo, ki ga opazuješ samo od zunaj ali poznaš le površno. Mogoče se zdi, da so vsi bolj srečni od tebe, bolj izpolnjeni in bolj uresničeni, pa je to samo videz. Občasno me osupne spoznanje, kaj vse je lahko nekomu težava, zame pa je zgolj banalna vsakodnevna stvar. In moje težave, tiste najbolj čudne in nerešljive, postanejo skozi perspektivo nekoga, ki ne hodi v mojih čevljih, čisto obvladljive in rešljive.

Kronično nam primanjkuje čist, nezamegljen pogled na vse dobro, kar je v našem življenju. Za svoj uvid sem hvaležna tudi dvema osebama, ki sta moja kri, moja otroka. S preprosto igrico, ki smo jo uvedli zvečer pred spanjem in je nehote postala resna vsakodnevna stvar, sta me naučila pomembne lekcije. Zvečer si povemo vrhunce dneva. Najboljši, najlepši trenutek dneva, to, za kar smo hvaležni. Stvari, ki jih naštevata, so tako male in vsakdanje, da so zato ganljive. Vsak dan brez izjeme vprašam, kdaj ljudje postanemo tako zahtevni, zakomplicirani, neizprosni v svojih željah? Kdaj nas mine otroška sreča ob malih stvareh, kdaj si začnemo želeti nemogoče, da smo lahko srečni?

Ne veš, kakšne bitke bije nekdo, ki ga opazuješ samo od zunaj ali poznaš le površno.

Ko se oziram v leto, ki ga bo kmalu (prekmalu) konec, moram biti do sebe blaga. Soočila sem se z nekaj svojimi največjimi strahovi in spoznala, da sem močnejša od njih. Spoznala sem tudi, da sem močnejša, kot sem vedno mislila o sebi. Pripravljena na marsikaj, kar bo še prišlo. Spoznala, kakšnim ljudem moram reči ne, ker me sicer posrkajo, in kdo so moji dušni mojstri, ki mi dajo obliž in brco na pravo mesto. Ker vsega dela pač ne opravi psihoterapevt.

Hvaležna sem za vse, kar je bilo, in tudi slabega ne bi več spreminjala. Moralo se je zgoditi, da sem lahko zdaj tukaj. Z vsakim letom manj tesnobna pred decembrom in bolj pomirjena s trenutkom. Moji dušni mojstri so me letos naučili pomembne lekcije: ni mi treba vedno biti popolna, dovolj dobro je tudi, če sem kdaj samo dobra. In odlično, če sem čim večkrat zadovoljna s trenutkom brez misli na naprej. Zato bo moj zadnji mesec v letu poln samo tistega, kar me izpolnjuje, vsemu drugemu bom rekla ne. Ne je namreč moja prva in najpomembnejša lekcija, ki me čaka v 2020.


oddajte komentar

preberite tudi

Lovijo nedolžne mladeniče in druge zmote o pumah (po izkušnjah ene od njih)

Starost, pri kateri ženske najlažje doživijo orgazem

To vsak moški na skrivaj občuduje pri svoji izbranki

ne spreglejte