Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Dan s prijateljico odtehta psihoterapevta! #kolumna

O tem, da sem še pred družinskim dopustom dobila idejo o enodnevnem izletu s prijateljico, ko se vrnem z morja, sem že pisala.

22.8.2017 ob 1:10

kolumna_ThinkstockPhotos-834617378.jpg

Seveda nisva bili leni in sva izkoristili možnost takoj, ko je to bilo mogoče. Po morju sem najprej par dni bila bitko s pranjem, sušenjem, zlaganjem (in minimalno tudi likanjem) perila, potem pa se je pokazala možnost za ženski pobeg. Kam? Ni se nama sanjalo! Ne predaleč in ne v morsko gnečo, sva si rekli, in tako se je hote ali ne ponudila Gorenjska. Prijateljica, ki ji enodnevni izleti sistematično ležijo očitno veliko bolje od mene, se je na stvar pripravila še namesto mene. Pregledala je možnosti, preračunala razdaljo med točkami in se celo pozanimala, kje je smiselno imeti postanke (kava, kosilo itd.). 

Da sem čisti kavbojec, mi je postalo jasno, ko je prišla pome: v prtljažniku je imela nahrbtnik, v njem pa vse mogoče – od plastenke z vodo do oblačil za preoblačenje (za primer mraza in dežja). Jaz, amaterka, sem si, utrujena od siceršnjih družinskih pakiranj za izlete, vzela dan na izi. Dobesedno! Z družino vzameš s sabo vse mogoče malice in oblačila (za triletnika, ki se je poleti dokončno znebil plenic, a včasih iz principa noče lulat, zato se na koncu zgodi neizbežno, potrebuješ najmanj en komplet za preoblačenje, za oba otroka pa za primer zmrzali vsaj jope). Mož sicer stalno pripominja: Ja, poleti jih največ zmrzne, vzemi še kape in rokavice!, ampak se ne dam motiti. Kakorkoli, družinske odprave so drugačne od tistih v dvoje ali solo, zato  sem si za solo izlet zamislila, da bom predvsem počivala od vsega, kar se začne s 'treba', 'morati', 'nujno' itd. 

Medtem ko je prijateljica zastavila z resno izletniško strategijo in športno, sem jaz priskakljala do avta v kratki obleki in natikačih. Namesto nahrbtnika za pohod na Triglav sem si za najnujnejše (med drugim jopa, kajti poleti jih največ zmrzne, in superge) izbrala cekar. Najprej sva se nasmejali temu (predvsem najini različnosti, ne moji kratki obleki!), in šele ko je nehalo biti preveč smešno za vožnjo, sva se odpeljali. S triurnim zamikom glede na izletniški načrt! Do zadnjega trenutka sva namreč delali – jaz sem oddajala službeno stvar, ona pa je reševala vodovodne cevi v kuhinji. Tako se pač odpravimo ven ženske – prej postorimo še tisoč in eno stvar.

Gospa, morje je 200 kilometrov stran!

Ni se nama bilo težko zediniti, kakšen dan si želiva: malo kulture, kakšno majhno mestece, ki ga še ne poznava, kakšen grad ali vsaj njegovi ostanki, malo hoje in lepih razgledov, vse to pa začinjeno z urami čveka, za kar imava vedno premalo časa. In seveda z dobro hrano in kavo. In sva uresničili. Se vmes nasmejali do solz. Jedli najbolj zanič pico na Gorenjskem, ampak jim oprostiva! Gospod natakar namreč še ni dobil v goste dveh žensk, ki bi ju zanimalo, ali so morski sadeži na pici sveži ali iz vrečke (saj veš, tisti neokusni mišmaš vsega, kar amaterske picerije vržejo na pico). Gospod je poskrbel za to, da ga zlepa ne bom pozabila, saj je ob vprašanju, ali so morske stvari sveže, najprej nehal dihati, potem pa se mi je nevarno zazrl v oči, globoko vdihnil, najprej še zavil z očmi (kot da se pripravlja epileptični napad) in končno odprl usta:

Gospa, morje je 200 kilometrov stran!!!! Če hočete sveže morske sadeže, bo najbolje, da vas naložim v avto in odpeljem tja. Tako bova najprej prišla do njih!

Tako me natakar že dolgo ni nasmejal, predvsem pa me je prepričal, da je pica z morskimi sadeži verjetno res najslabša izbira pri njih. Žal tudi z rukolo ni bila posrečena, pravzaprav tako zanič pice nisem jedla že dolgo, ampak ker je bil gospod na svoj strogi in brezkompromisni način res smešen in po svoje zabaven (čeprav sploh ni bil to njegov namen, hotel je pač dati poduk ljubljanskim srajcam, ki iščejo morsko hrano na Gorenjskem), ne bom izdala imena gostilne. Na srečo naju je čakal športni del dneva, kjer sva pokurili vso težo kosila.

Na Bledu sva kot čisto nasprotje kilavemu kosilu doživeli v Vili Prešeren najlepšo, najbolj romantično in oh in sploh postrežbo. Prijazni natakarji so nama na koncu dali še nekakšen popust, in ko sva začudeni vprašali, s čim sva si to zaslužili, sva dobili najlepši moži odgovor:

Ker sta to, kar sta!

In ja, to je bistvo. Trenutki štejejo, ves smeh in dobra energija, ki ti jo dajo ljudje. Tisti, s katerimi imaš dovolj skupnega, da se mirno tudi v čem ne strinjaš, pa se imaš lahko še vedno neskončno rad. Toliko rad, da z ljubeznijo sprejmeš tudi vse tisto, v čemer se razlikuješ. To ženske potrebujemo, niso vedno novi čevlji tisto, kar nam pospeši utrip srca! Lepi trenutki s prijateljicami so zame tako neprecenljivi, cenim jih vedno bolj. In vedno bolj sem prepričana: delujejo tudi kot psihoterapija!

Naslednjič greva proti Obali – zaradi sveže morske hrane!

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt

Foto: Thinkstock


oddajte komentar

preberite tudi

Dimenzije vagine: Kaj je malo, kaj veliko in kaj povprečno

Vse prednosti in slabosti seksa pod prho

Kaj pomeni, če vas v sanjah vara ali zapušča partner

ne spreglejte