Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Če se ne bojiš svojih sanj, očitno niso dovolj velike (Piše Danaja Lorenčič)

O strahu pred zavrnitvijo, mojemu zvestemu spremljevalcu, ki me je v življenju že za marsikaj prikrajšal.

23.9.2021 ob 5:20 | Foto: Urška Lukovnjak

Slika avtorja - Danaja  Lorenčič Piše:

Danaja Lorenčič

Če se ne bojiš svojih sanj, očitno niso dovolj velike (Piše Danaja Lorenčič)

Že nekaj tednov imam ponavljajoče sanje, v katerih me urednica obvesti, da knjiga, ki sem jo oddala pred nekaj meseci, ni dovolj dobra, da bi jo lahko objavili. V zadnjih sanjah mi je celo rekla, da jo bo vrgla naravnost v smetnjak.

Zbudila sem se šokirana, razočarana in obupana. Namesto, da bi poklicala urednico in jo prosila, naj me čim prej odreši mojih nočnih mor, sem naredila natanko to, kar naredim, ko se znajdem v negotovi situaciji – molče trpim. Ko me je moj dragi že petič vprašal, zakaj, za vraga, sem tako vztrajna in ne pošljem knjige kakšnemu drugemu uredniku ali pa svojo urednico postavim pred dejstvo, da je ne bom več čakala, sem sprva bebasto gledala vanj, kakor da me je pravkar vprašal, če imajo pingvini kolena.

Ni treba biti Freud, da bi ugotovil, zakaj tega ne naredim -  zaradi strahu pred zavrnitvijo, mojega zvestega spremljevalca, ki me je v življenju že za marsikaj prikrajšal. Zaradi njega sem potrebovala dvanajst let, preden sem upala ogovoriti svojo dolgoletno simpatijo. Tudi na poslovnem področju mi je povzročil nemalo težav, saj se včasih raje nisem prijavila na neko delovno mesto, ker sem si mislila, da nisem dovolj izobražena in da nimam dovolj delovnih izkušenj. Ko pa sem končno dobila prvo zaposlitev, sem bila na sestankih tiho in nisem upala predstaviti svojih idej, kaj šele ugovarjati tujim.

Moj strah pred zavrnitvijo se je kazal tudi v vsakdanjem življenju. Pogosto nisem izrazila svojega mnenja na družinskih druženjih, pa tudi v trgovini se nisem glasno pritoževala, kadar se je kdo vrinil v vrsto pred mano. Celo Jehovove priče so me več mesecev redno obiskovale, ker jim nisem zmogla odločno povedati, da me ne zanimajo njihovi nauki. O tem, kolikokrat sem se družila s čustvenimi vampirji, ki so iz mene izsesali zadnje kapljice energije, pa sem že pisala v prejšnji kolumni.

Celo Jehovove priče so me več mesecev redno obiskovale, ker jim nisem zmogla odločno povedati, da me ne zanimajo njihovi nauki. 

Drugim sem skušala ugajati, da me ne bi obsojali, zavrnili ali zavrgli, ker sem se ob tem počutila kot da me je povozil tovornjak. Nenazadnje celo nevroznanost dokazuje, da se, kadar nas nekdo zavrne, aktivira isti del možganov kot če bi nas kdo brcnil v želodec. Čeprav sem si večkrat rekla, da grobe zavrnitve in žaljivke več povedo o tistih, ki jih izrečejo, kot o meni, mi to ni kaj dosti pomagalo. Kajti trepetala sem pred tem, da bi drugi o meni mislili le najslabše.

Zelo dobro se zavedam, da če ne premagaš strahu pred zavrnitvijo, živiš precej prazno življenje, ki je bolj kot krivulji podobno ravni črti. Vendar se je včasih presneto težko soočiti s sramom, ki ga občutim ob zavrnitvah, zato se izogibam neprijetnim situacijam, kjer bi bila moja samozavest ogrožena. Pred kratkim sem si, recimo, močno želela, da ne bi bila izbrana na neko delovno mesto, ker so me na razgovoru opozorili, da bi bila izpostavljena šovinizmu. Rečeno mi je bilo, da moj potencialni nadrejeni takoj zavoha kri pri takšnih osebah, kot sem jaz. S takšnimi osebami je bilo mišljeno ''delovne, skromne ženske, ki redno uporabljajo besede: hvala, prosim in oprosti.''

S tistega razgovora sem prišla domov razdvojena – potrebovala sem službo, a obenem nisem hotela plavati med morskimi psi, ker sem to nekoč že poskušala in sem v morju prepotentnih, pokvarjenih šefov, skoraj utonila. Nisem bila spet pripravljena vsak dan znova nekomu dokazovati, da sem vredna in sposobna oziroma, da z mano ni nič narobe le zato, ker sem ženska, ki se vede spoštljivo do drugih, temveč želim v miru opravljati svoje delo.

Ko me niso poklicali s šovinizmom prežete institucije, sem si oddahnila. Kajti v nasprotnem primeru bi jaz zavrnila njih. Po temeljitem premisleku sem namreč spoznala, da je to prava odločitev zame. Ker sem končno prisluhnila sebi, sem odkrila, da nočem delati v takšnih pogojih in da si tega niti ne zaslužim. Svojega življenja namreč ne nameravam porabiti za to, da razvijem odpornost na šovinizem in da odrasle ljudi podučim o tem, kaj je primerno vedenje na delovnem mestu.

 

S to odločitvijo se je nekaj premaknilo v meni, saj nisem več obupavala nad svojo situacijo, ampak sem se soočila z njo. Brcnila sem se v rit, požrla ponos in poiskala nove priložnosti za delo. Poslala sem mejle, zavrtela nekaj telefonskih številk in se odpravila na sestanke. Ne pravim, da sem popolnoma premagala svoj strah pred zavrnitvijo – še zdaleč ne. Vendar sem s tem, ko sem prisluhnila sebi, začela bolj zaupati vase. Pri tem pa mi je med drugim pomagal nasvet moje dolgoletne prijateljice, ki mi je dejala, naj na list papirja ne napišem le tisto, v čemer sem dobra, ampak predvsem tisto, kar želim početi. Ko sem to naredila, pa mi je na srce položila še naslednji citat: ''Če se ne bojiš svojih sanj, očitno niso dovolj velike''.

Čeprav običajno zavijam z očmi ob nasvetih samooklicanih strokovnjakinj za boljše življenje, ki pametujejo o tem, naj na list napišemo svoje sanje, sem tokrat to naredila – ker mi je to svetovala oseba, ki je zame živ dokaz, da je v življenju marsikaj mogoče doseči, če zaupaš vase. Ne vem natanko kdaj, zakaj in kako, ampak na nek bizaren način je zapisovanje mojih talentov in želja delovalo.

Sedaj sicer nimam sanjske službe, ki mi omogoča bajni dobiček, vendar počnem tisto, v čemer nisem le dobra, temveč v tem zaenkrat tudi najbolj uživam.

Zaradi svojih sanj pa bom v kratkem pripravljena premagati še en strah pred zavrnitvijo. Obljubila sem si, da bom do naslednje kolumne izvedela, če ima moja knjiga potencial ali ne. Zdi se mi namreč, da je bolje uresničevati svoje sanje, četudi se tega bojiš, kakor da te ponoči preganjajo moreče sanje.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.


oddajte komentar

preberite tudi

To so skrivnosti, ki jih ne upajo povedati svojim izbrancem (resnične izpovedi)

Trije glavni krivci, da moški v postelji odpove

Popolna dolžina oralnega seksa

ne spreglejte