Božične želje novinarke prekarke (Piše Danaja Lorenčič)

Do nedavnega sem komaj čakala, da se letošnje leto konča in novo začne. Kot otrok, ki verjame v božične čudeže, sem upala, da bo ob polnoči izbrisano vse, kar je bilo slabega in se bom zbudila v leto, ki ne bo prežeto s strahom, zdravstvenimi težavami, nezadovoljstvom in negotovostjo.

Potem pa me je letos sredi decembra kot strela z jasnega zadela novica, da bomo samostojni podjetniki z januarjem morali plačevati višje mesečne prispevke, kar bo najbolj po žepu udarilo prekarce, ki životarimo.  

To smo namreč tisti, ki ne upamo niti sanjati o zaposlitvi za nedoločen čas. Ki ne poznamo bolniške, plačanega dopusta, stroškov prevoza in malice, kaj šele regresa. Ki nam delodajalci ne plačujejo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za zavarovanje za primer brezposelnosti in prispevkov iz naslovov starševskega varstva, zato to počnemo sami. Ki si ob ubornem zaslužku za svoje pokojnine plačujemo minimalne vsote, čeprav mnogi sploh ne verjamemo, da se bomo lahko upokojili, ampak smo se sprijaznili s tem, da bomo delali do zadnjega diha.

Moj namen ni z jamranjem v pričujoči kolumni bralkam in bralcem uničiti Božiča. Ne nazadnje imam po zaslugi svojih staršev streho nad glavo, zato nisem v tako hudi stiski kot nekateri moji novinarski kolegi prekarci, ki si morajo sposojati denar za plačevanje kredita in položnic pri sorodnikih. Vendar ne morem reči, da ne čutim prikrajšanja in da ne hrepenim po socialni varnosti.

Vse pogosteje se preizprašujem o svoji poklicni svobodi – in ugotavljam, da je ne doživljam več kot nekaj neprecenljivega, ampak jo vse pogosteje čutim kot zanko okrog vratu.

Čeprav skušam iz dneva v dan najti motivacijo za delo in se boriti z dvignjeno glavo, pod površjem čutim težo skrbi, ki se jih trudim prikriti pred partnerjem in hčerko, saj nočem z njimi obremenjevati in zapackati družinskih odnosov.

A preden zaspim, tuhtam, kako dolgo bom sploh lahko še delala kot espejevka, saj bo plačevanje mesečnih prispevkov zame v prihajajočem letu precejšen zalogaj in bom večinoma živela od svojih prihrankov. Ker pa se zavedam, da premlevanje o težavah ni enako kot njihovo reševanje, se zjutraj lotim pregleda zaposlitvenih oglasov, dokler ne ugotovim, da je možnost za redno zaposlitev v Mariboru na področjih, kjer imam ustrezno znanje in izkušnje, tako redka kot vogali v okrogli sobi.

Da ne bi zdrsnila v depresijo, se pred pisanjem člankov in intervjujev tolažim s samoprevaro: »Delam tisto, v čemer uživam. Sama lahko razpolagam s svojim časom, ker sem sama svoj šef.« A to zaleže le za nekaj časa, saj se slej ko prej soočim z resnico, da zagrabim vsako ponujeno priložnost za delo; da s svojim časom gospodarim vedno v prid svojih intervjuvancev – o tem kakšen šef sem, pa največ pove to, da imam utemeljen sum, da izvajam mobing nad edino zaposleno osebo  v mojem espeju. 

Med sprehodi v naravo se vse pogosteje preizprašujem o svoji poklicni svobodi – in ugotavljam, da je ne doživljam več kot nekaj neprecenljivega, ampak jo vse pogosteje čutim kot zanko okrog vratu.

Ko sem sama s svojimi mislimi, si ne morem lagati, da je moje življenje izpolnitev mojih mladostnih želja in pričakovanj. Ne morem trditi, da mi novica o višjih mesečnih prispevkih ni spodnesla tal pod nogami. Ne morem se pretvarjati, da ne čutim zavisti, ko zrem v popolne slike popolnih slovenskih influenceric, ki so sicer tako kot jaz samostojne podjetnice, a po njihovih modnih oblačilih in življenjskem slogu sodeč niso na robu preživetja. Ne morem z navdušenjem brati najbolj oglaševanega slovenskega priročnika ta hip, ampak bi najraje kričala, ko preberem: »Ko nas kaj doleti, je to z namenom, da bomo kmalu spet leteli.« Ne morem se znebiti občutka sramu, ko me kičasto lepa in urejena znanka s polno vrečko novih oblačil, ki stanejo več kot moji mesečni prispevki, prestreli s pogledom, ki pravi, da zgledam slabo. Ne morem zanikati, da me ne zaboli, ko mi prijateljica reče, da sem privilegirana, ker delam tisto, kar me osrečuje, ob tem pa zanemari, da drugega dela niti nisem dobila. Ne morem se otresti občutka, da ob vsakem srečanju s svojimi starši postanem nervozna, ker se mi zdi, da sem ju razočarala. In ne morem umiriti razbijanja v svojih prsih, ko se spomnim, da sem v čakalnici pri ginekologu, obdana s samimi nosečnicami, za hip pomislila, da bi morda imela drugega otroka. Kajti strah me je, da že svojemu edinemu otroku ne bom mogla nuditi dovolj. In sram me je, da sem izneverila svojega partnerja, ki mi stoji ob strani, medtem ko se že več let vrtim v začaranem krogu prekariata.

A če vse to skušam zanikati in se ne soočim s svojimi resničnimi občutki, me nadvladajo in posrkajo v vrtinec negativnosti, zatem pa izpljunejo kot zagrenjeno nehvaležnico, ki ni zmožna videti luči na koncu espejevskega tunela.

Globoko v sebi namreč vem, da ljudje, nad katerim bentim, niso krivi za mojo klavrno situacijo, ampak so mi na žulj stopili tisti, ki odločajo o dvigu mesečnih prispevkov. Ko sem se sposobna soočiti s svojimi čustvi in pogledati od kod izvirajo, mi je jasno, da se ob uspešnih, bogatih in srečnih ljudeh počutim manjvredno. In da v resnici nisem jezna na njih, ampak na družbeni sistem, v katerem nekateri s svojim delom, iznajdljivostjo in sposobnostmi prosperirajo, drugi pa kljub vloženemu trudu, garanju in znanju venijo.

Moj svet zagotovo ne bo lepši, če bodo tisti, ki imajo več od mene nesrečni, ampak me zavist vedno znova opomni na lastno nezadovoljstvo in občutke prikrajšanosti.

V novem letu si zato ne želim, da bi bogati obubožali, uspešneži propadli in srečneži postali nesrečni, ampak da bi bilo družbeno bogastvo bolj pravično porazdeljeno. Da bi bilo pošteno opravljeno delo bolj cenjeno. Da ne bi nihče bil prisiljen v prekariat, ki je novodobno suženjstvo. Da nam ne bi vladali oblastneži, ki iz svojih slonokoščenih stolpov napovedujejo povečanje prebivalstva za milijon, ker potrebujejo delovno silo, ki jim polni denarnice. Da v mojem mestu nihče ne bi potreboval energetskih vavčerjev, ampak bi se vsak lahko v svojem domu brezskrbno ogrel. In da nikogar ne bilo sram, ker si ne more privoščiti dostojnega življenja.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.