Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Anamarija Lukovac: Čustveno sem vedno manj nasilna do sebe

Kolumnistka in novinarka Anamarija Lukovac je za Mično spregovorila o svoji knjigi Cvetenje, v kateri so zbrane njene kolumne. Zaupala pa nam je tudi, če je življenje slovenske kolumnistke podobno življenju Carrie Bradshaw iz serije Seks v mestu.

29.9.2021 ob 5:20 | Foto: Črt Piksi

Slika avtorja - Danaja  Lorenčič Piše:

Danaja Lorenčič

Anamarija Lukovac: Čustveno sem vedno manj nasilna do sebe

Pri devetnajstih je zmagala na natečaju revije Cosmopolitan in postala njena redna kolumnistka. Skoraj osem let je vsak mesec zapisovala svoja premišljevanja, ki ponujajo edinstven vpogled v odraščanje mlade ženske, ki si zastavlja številna vprašanja – kako se dobro počutiti v svoji koži, zakaj je bolje, če nima fanta, ali ženske res potrebujemo moške, kako se spopadati s strahovi in negotovo prihodnostjo. Skozi svoje zapise je skušala osmisliti svet okoli sebe, ga opravičiti, mu pomagati, ga z besedami objeti in razumeti.

Pred približno osmimi leti se vam je ponudila priložnost pisanja za žensko revijo. Je bila to vaša sanjska služba?

Ne bi rekla, da je bila moja sanjska služba, ker takrat sploh nisem vedela, kaj želim delati v življenju. Tudi kot otrok nisem sanjala o tem, da bom nekoč novinarka Cosmopolitana, pred tem ga nikoli nisem kupila. Sem pa verjetno imela neko vcepljeno idejo o sanjskem poklicu, ki bi bil soroden temu. Odraščala sem ob romantičnih komedijah na prelomu tisočletja, kjer so glavni ženski liki zelo pogosto delali v podobnih poklicih in je bilo tovrstno delo precej glamurozno tudi v mojih očeh.

Marsikdo se ob omembi kolumnistke ženskih revij spomni na lik Carrie Bradshaw iz serije Seks v mestu. Kakšno pa je resnično življenje kolumnistke v Sloveniji?

Ne vem, če sem prav razumela serijo Seks v mestu, ampak tam se zdi, da Carrie živi samo od pisanja kolumn. No, verjetno ni treba posebej poudariti, da pri nas temu ni tako. Je pa res, da je tako kot v seriji, vsebina mojih kolumn večinoma sovpadala s tem, kar se mi je takrat v življenju dogajalo, navdih sem prav tako kot Carrie črpala iz pogovorov s prijateljicami in na nek način popisovala naša življenja. Čeprav je bilo moje življenje na veliko manj visoki nogi kot Carriejino, se mi zdi, da sem imela priložnost doživeti najbližjo različico te slavne zgodbe, kar jih je pri nas sploh mogoče doživeti.

V kolumni Življenje v rožnatem ste zapisali, da vam je neka prijateljica dejala, da jo spominjate na lik Andy Sachs iz Hudičevke v Pradi. Zakaj?

Če se prav spomnim, zato, ker so bili moji prvi dnevi pri reviji precej kaotični in zmes vseh smeri dela tam. Poleg pisanja je del mojih nalog sestavljala tudi pomoč stilistkam, pri tem pa sem bila približno tako nespretna kot Andy. Prišla sem delati na modno uredništvo, čeprav se sama nisem prav dosti zanimala za modo. Mislim, da je moja prijateljica želela poudariti prikupnost skoraj filmske situacije, v kateri sem se kar na lepem znašla.

V kolumnah ste zelo iskreni. Ste sicer odprta oseba in nimate težav z izražanjem svojih čustev in stališč?

Uf, seveda imam. Zato pa pišem. Sem precej vase zaprta in svoja čustva in stališča delim zgolj s svojimi najbližjimi, včasih celo samo sama s sabo. Pisanje kolumn je bilo zame sredstvo, da sem se začela malo bolj odpirati. Med napisanim in prebranim obstaja cel kup tančic, ki olajšajo to, da se odpreš. Verjetno se v besedilih opazi, da se tekom let odpiram vedno bolj. Ranljivost v pisanju je na neki točki postala cilj – kot nekakšno merilo, ali je kolumna sploh vredna branja. To mi je omogočilo oziroma dalo pogum, da se nekoliko bolj odprem tudi v pogovoru. Poleg tega sem s pisanjem spoznala, kaj sploh čutim in kaj sploh mislim, ker nikoli prej nisem bila tako jasno vprašana po tem.

 

Kako ste se počutili, ko ste med nastajanjem knjige Cvetenje brali vaše zapise izpred nekaj let?

Angleška beseda »cringe« najbolj pravilno opiše ta občutek, ne vem če imamo v slovenščini izraz, ki ga bolje opiše. Sploh ob branju bolj zgodnjih kolumn sem veliko zavijala z očmi sama nad sabo. Zanimivo je bilo tudi, da so nekatere kolumne, ki jih sicer nismo vključili v zbirko, le po nekaj letih že kar nekoliko iz konteksta. Ali bolje rečeno - je tisto, kar sem takrat zapisala, danes samoumevno. Na primer kolumna, v kateri spodbujam svojo generacijo k udeležbi na volitvah. Današnji najstniki pa so, verjetno kot posledica preteklih dveh let, nadpovprečno izobraženi na področju politike. Podobno je tudi s temo spolnega nadlegovanja žensk. Kolumna iz leta 2014 je obravnavala primere spolnega nasilja nad oboževalkami s strani nekaterih spletnih ustvarjalcev. Takrat se v krogih širše javnosti o tem sploh še ni govorilo, zdaj pa smo štiri leta po gibanju #MeToo. Super za družbo, malo manj za trajnost mojih kolumn. (smeh) Je bilo pa tudi nekaj takšnih zapisov, ob katerih sem iz preteklosti navdihnila samo sebe v sedanjosti. Kakšno spoznanje ali občutek hitro pozabiš in lepo je biti iz lastnih ust opomnjen na to, kdo si in kam hočeš.

Ste zelo samokritični?

Niti ne. Morda to ni pričakovan odgovor, ampak res nisem pretirano kritična do sebe. Jemljem se z veliko rezerve in ni mi težko včasih izpasti nepopolno. Zelo rada ustvarjam, ampak nisem natančna. Če bi bila preveč samokritična, ne bi v življenju nič naredila. Tako pa vem, da se da vse popraviti, če kdaj kaj ne izpade najbolj prav. Iz napak se učim in včasih je bolj produktivno kritiko prepustiti komu drugemu, ki je manj čustveno vpleten. Morda se sliši smešno, ampak mislim, da me je ravno to, da se ne kritiziram veliko, pripeljalo do mnogih majhnih uspehov v življenju. Pretirana samokritičnost pogosto namreč vodi v to, da nečesa niti ne poskusimo. Če ne poskusimo, pa tudi uspeti ne moremo.

Res nisem pretirano kritična do sebe. Jemljem se z veliko rezerve in ni mi težko včasih izpasti nepopolno.

Pravite, da niste nagnjeni k perfekcionizmu. Kako vam to uspeva v svetu, ki časti popolnost in kjer smo neprestano izpostavljeni podobam popolnih ljudi na družbenih omrežjih?

Vem, da popolnosti nisem zmožna doseči, zato se niti ne silim. Seveda pa tudi jaz čutim občasen pritisk, ki ga ustvarjajo umetne podobe ljudi na družbenih omrežjih. To rešujem tako, da preprosto ne sledim tistim, ki v meni ustvarjajo občutke nezadostnosti. Na sploh skušam slediti čim manj ljudem, ki jih ne poznam. Hrepenenje po popolnosti je čista potrata časa, truda in človeškega življenja.

Vaša najbolj brana kolumna je bila Zakaj nimam fanta?, ki je dosegla več kot 100.000 klikov. Kaj menite, da je bilo zaslužno za njeno priljubljenost?

Na spletu je bila objavljena v pravem času, ko slovenski mediji še niso bili preplavljeni z osebnimi izpovedmi in se razen na kakšnih forumih ni veliko javno govorilo o razmerjih in odnosih. Danes na primer ta portal piše skoraj samo še o tem – naslovi pa so še veliko bolj »šokantni«. Ljudje so se v kolumni prepoznali. Veliko samskih žensk se je poistovetilo z vprašanjem »zakaj nimaš fanta?«. Poleg tega pa je kolumna nekam zadela tudi moške, ki so se počutili užaljeni, ker so se v mojem opisu nemara prepoznali in so verjetno težko po grlu spravili redko javno izraženo mnenje o njih. Kolumne se je veliko delilo, pod objavami pa so se bralci vključevali v debato in to je še dodatno privabilo ljudi k branju. Rekla bi, da je bila zaradi hudega razcepa mnenj o zapisanem, kolumna nekoliko kontroverzna.

Se še vedno poistovetite s tem, kar ste zapisali v omenjeni kolumni ali pa ste danes srečno zaljubljeni?

Čeprav sem danes v zvezi in sem tudi zelo rada v zvezi, se popolnoma strinjam s tem, kar sem takrat zapisala iz vidika samskega dekleta. Mislim, da je bolje biti sam kot z nepravo osebo. Obdobja samskosti se spominjam z veliko zavisti nad občutki in možnostmi, ki jih samski stan prinese. Lepo je biti v zdravih odnosih ne glede na to, ali je to odnos z drugim ali sam s sabo.

Razmišljam, da moji izzivi in vprašanja niti niso bili nujno izzivi in vprašanja mlade ženske v sodobnem času, pač pa zgolj mlade osebe sodobnega časa.

Kolumne, ki so zbrane v knjigi Cvetenje, pripovedujejo zgodbo o odraščanju mlade ženske. S katerimi izzivi se dandanes srečujejo sodobne ženske?

Tako kot se spola vse bolj zamegljujeta, se mi zdi, da tudi naši izzivi postajajo vedno bolj podobni. Razmišljam, da moji izzivi in vprašanja niti niso bili nujno izzivi in vprašanja mlade ženske v sodobnem času, pač pa zgolj mlade osebe sodobnega časa. Razen tistih nekaj, verjetno precej samoumevnih. Izzivov je ogromno. Nepredvidljivost časa, v katerem odraščamo, nas vsak dan postavi vsaj pred enega precej gromozanskega. Odnosi so res velik izziv. Velik izziv se mi prav tako zdi osmišljanje svoje realnosti, eksistence, svojih potreb in želja. Žal se zdi, da so naši izzivi tudi veliko večji in širši. Povsem neobvladljivi. Na dnevni ravni se bojujemo s slabimi informacijami iz celega sveta in čutimo pritisk, da kot posamezniki spremenimo svet. To pa je kar velik pritisk.

Kaj pa so največji izzivi za vas?

Trenutno so to odpovedovanje udobju, ki sem ga vajena, da bi lahko živela tako, kot mislim, da je prav. Pa tudi iskanje ravnovesja v življenju, pomirjenost s svetom in načrtovanje prihodnosti, ki bi me zadovoljila ter hkrati ne bi bila načrtovana preveč, da bi izločila lepote nenačrtovanosti.

Se torej dobro spopadate z nepredvidljivimi situacijami?

Nepredvidljivost skušam sprejemati, ker mislim, da sama ne znam predvideti bolje kot življenje samo. Nekaj vznemirljivega je v tem, da ne veš ničesar o tem, kaj sledi. Se pa, kadar sem tesnobna, težko umirim. Veliko sodobnih tehnik sproščanja in umirjanja me naredi še bolj napeto. Najbolj deluje umik na kraj ali med ljudi, s katerim ne povezujem skrbi. Skušam se vračati tudi k pisanju, ki je bilo nekaj časa rezervirano samo za neosebne spise. Ko stvari spravim na papir, jih uredim v nek red, osmislim in pospravim. Potem je vedno vse lažje in bolj jasno.

Uživam namreč v tem, da stiskam mozolje, ampak je ta navada že pred časom prerasla vse meje normale. Čeprav mi je v užitek, vem, da ni zdravo in da dobesedno ustvarjam rane na lastnem telesu.

Zelo se me je dotaknila vaša kolumna Se moram res imeti rada?, v kateri iskreno priznate, da se redko postavite zase, ne skrbite za to, kaj pojeste in koliko telovadite ter da včasih nad sabo izvajate celo čustveno in telesno nasilje. Na kakšen način ste nasilni do sebe?

Najbolj sem nasilna do svoje kože. Uživam namreč v tem, da stiskam mozolje, ampak je ta navada že pred časom prerasla vse meje normale. Čeprav mi je v užitek, vem, da ni zdravo in da dobesedno ustvarjam rane na lastnem telesu. Še posebej nebrzdano je to početje, kadar se zatopim v misli. Gre za neke vrste odvisnost, hkrati pa za tik, ki ga težko ozavestim, preden je že prepozno. Sem pa čustveno vedno manj nasilna do sebe. Še vedno nič ne telovadim in bolj malo pazim na to, kaj jem, ampak to me zaenkrat osrečuje – vesela sta tako moja duša kot moje telo. Tudi postavljati zase se učim. Čeprav mi še vedno spodleti, sem bila v nekaj primerih kar uspešna. Gotovo pa še vedno bolj stremim k temu, da bi me imeli radi drugi, kot k temu, da bi imela rada sebe. Na to pogosto pozabljam. Pridejo boljši dnevi in slabši, ampak mislim, da se v osnovi kar imam.

Ena izmed vaših kolumn nosi naslov Na kaj si najbolj ponosna? Kako bi danes odgovorili na to vprašanje?

Ponosna sem na to, da sem kar fejst punca in da res zelo redko drugim ljudem grenim življenje. Pa na to, da se tako dobro znajdem v svetu, da imam super odnos s svojo intuicijo. Ponosna sem na to, da sem naredila drzne odločitve, ne da bi vedela, kaj me čaka, da premagujem svoje strahove korak za korakom in na to, da ohranjam široko sprejemanje do življenja in ljudi. Predvsem pa sem hvaležna, da imam toliko pogojev, da sem lahko vse to.

Preberite še: Če se ne bojiš svojih sanj, očitno niso dovolj velike (Piše Danaja Lorenčič)

Morda vas zanima tudi: Lea Cok: Prepričana sem bila, da ne bom dobila vlog, če bom debela


oddajte komentar

preberite tudi

Odgovori na šest najbolj neprijetnih seksi dilem: Priznati ali zamolčati afero, spolno bolezen …

Zakaj se včasih spremeni velikost vagine in kako to vpliva na seks

12 stvari, ki jih sanjski moški ne počnejo

ne spreglejte