Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Alenka Stanič: Samo v družbi, kjer upoštevamo drug drugega, lahko dobro živimo

Z avtorico knjige Ženska proste reje smo se pogovarjali o njeni odločitvi, da napiše družbeno angažiran roman; o varnosti in svobodi, ki sta v neoliberalnem sistemu skorajda nezdružljivi – zaupala pa nam je tudi, katerih pet knjig je zaznamovalo njeno življenje.

2.12.2021 ob 5:20 | Foto: Nina Dornik

Slika avtorja - Danaja  Lorenčič Piše:

Danaja Lorenčič

Alenka Stanič: Samo v družbi, kjer upoštevamo drug drugega, lahko dobro živimo

Čeprav je Alenka Stanič ena največjih strokovnjakinj za vodilne kadre, se izvrstno znajde tudi v snovanju zgodb. To je dokazala z romanom Ženska proste reje, ki je navdušil slovenske bralke in bralce – v knjižnicah so se zanj oblikovale celo čakalne vrste.

V romanu so namreč prepoznali dragocena sporočila, kot so: da imamo vedno, tudi v na videz še tako brezizhodni situaciji, na voljo izbiro med več možnostmi, ki jih je vredno pretehtati; da ni potrebno vedno ponavljati starih vzorcev; da je človek del narave in da se bo človeštvo moralo pričeti v skladu s tem tudi vesti… Ženska proste reje je družbeno angažirana zgodba o svobodi in naravi, ki jo je vsekakor vredno prebrati.

Ste svetovalka podjetjem na področju ključnih sodelavcev in specialistka za individualno karierno svetovanje ter coaching. Biologinja. Zakaj se napisali družbeno angažiran roman in ne priročnika, ki so trenutno precej popularni?

Zanimivo vprašanje. Se mi zdi, da je moralo biti konec leta 2017, ko sem razmišljala o tem, da bi bil morda čas, da nekaj napišem. Najprej se mi je zdelo logično, da bi napisala tekst s področja, ki ga dobro poznam. Sem pa takrat že imela napisanih nekaj nepovezanih fragmentov in premišljanj o svetu in lahkomiselno čisto narobe presodila, da mi bo te delčke lažje oblikovati v roman, kot pa napisati resen strokoven tekst. Pravzaprav sem imela srečo, da sem ravno v času, ko se  javni prostor za razpravo krči, izdala angažiran tekst, ki se dotika marsikatere aktualne teme. Zdaj, ko Ženska proste reje že živi svoje življenje med bralkami in bralci, se lotevam tudi drugega izziva. Ideje so se izkristalizirale, v zadnjih letih sem se tudi ogromno naučila in pozorno opazovala, kaj se dogaja z ljudmi pri delu, smo v obdobju tektonskih sprememb. Se mi zdi, da se mi je vse lepo izšlo. Če bi »priročnik« izdala pred dvema letoma, bi bil sedaj precej neuporaben in zastarel, tako pa bo res aktualen. Koncept sem že domislila in z velikim veseljem se lotevam pisanja, bomo videli, kaj bo nastalo.

Naslov je malo navihan, provokativen, poreden in obstajal je, še preden sem sploh vedela, da bom pisala roman.

Pritegnil me je že sam naslov knjige. Kje ste dobili idejo zanj – in kakšna je ženska proste reje?

Se mi zdi, da je naslov malo navihan, provokativen, poreden in obstajal je, še preden sem sploh vedela, da bom pisala roman. Besedno zvezo sem izrekla med precejšnjim smehom v prijateljski družbi, verjetno smo se pogovarjali o moških in o ženskah ter o tem, kako se prebijajo(mo) ali pa drsijo(mo) skozi življenje. Ko sem začela zapisane fragmente razmišljanj, predelanih spominov, življenjskih zgodb mojih sogovornikov, morda tudi sanj, povezovati v zgodbo, je bilo od prvega trenutka jasno, da družbeno angažirana zgodba o svobodi in naravi ne more imeti drugačnega naslova kot Ženska proste reje. Ženske proste reje - seveda so lahko taki tudi moški - je precej samosvoja, radovedna, hrabra, včasih prestrašena in šibka, nadvse ceni znanje, prezira lažnivce. Vse si pusti biti in ni odvisna od tega, kaj o njej mislijo drugi.

Osrednja junakinja romana je Mirna. Ker mnogi pisatelji in pisateljice v svoje like vtkejo svoje življenjske izkušnje, me zanima, koliko je njena zgodba pravzaprav vaša.

Zgodba je izmišljena, ni moja, roman ni avtobiografski. Je pa res, da sem si, amaterska avtorica, privoščila bljižnico v smislu, da sem glavni junakinji pripisala izobrazbo in poklice, ki jih dobro poznam. Malo sem pocrkljala svojo lenobo in nisem raziskovala, kako funkcionira pravnik ali geolog. Mirnina zgodba je očitno prav povprečna zgodba, stvari, ki se dogajajo njej, se dogajajo mnogim, se dogajajo vsem nam. Mislim, da je Mirnina zgodba ravno toliko moja, kot je tudi od večine drugih.

V knjigi odpirate nekatere težke teme – ločitev, Mirnino spopadanje s hčerkino anoreksijo…O čem vam je bilo najtežje pisati?

Ti dve težki temi sem seveda morala vključiti v besedilo, da je Mirna lahko odrasla. Brez življenjskih preizkušenj in izkušenj Mirna - Afrodita ne bi odrasla v Mirno – Ateno in potem tudi ne bi mogla končati kot Hestija. S tem sem hotela tudi pokazati, da so življenja polna vzponov in padcev, in da se lahko - in se moramo in zmoremo - vsakič znova odločiti, kaj bomo iz določene situacije napravili. In da je dobro svoje težave nekoliko postaviti v perspektivo, malo pogledati okoli sebe, kaj se dogaja drugim. Kar naenkrat ugotoviš, da nisi sam, najdeš sogovornike in inspiracijo in greš naprej. Najtežje sem pisala o uničevanju narave; aroganca Homo sapiensa, pohlep in egoizem so stvari, ki jih težko prenašam.

Aroganca Homo sapiensa, pohlep in egoizem so stvari, ki jih težko prenašam.

Je bilo pisanje za vas terapevtsko?

Ko pišeš, moraš pred tem urediti misli, kaj prebrati, se pogovoriti, pretuhtati, prespati. Nimam občutka, da bi bilo pisanje zame terapevtsko, ker ni bilo avtobiografsko, so se mi pa marsikateri pogledi zelo izkristalizirali. Vsekakor odlična izkušnja.

Vas je presenetil uspeh knjige, saj ste prvih dvesto izvodov prodali že v petih tednih?

Pisanje in izdaja romana v samozaložbi je zame ena krasna avantura, navdušena sem, da moj tekst nagovarja bralke in bralce. Nisem presenečena, saj sem bila brez pričakovanj, sem pa res vesela, da je zdaj roman že nekaj mesecev tudi v knjigarnah in knjižnicah, kjer so zanj celo čakalne vrste! Roditi hči, posaditi drevo, napisati knjigo...

Na Instagram profilu @Mična poteka nagradna igra, v kateri lahko dobite knjigo Ženska proste reje, v katero bo avtorica nagrajenki napisala osebno posvetilo. Vabljeni k sodelovanju.

Kakšni so bili odzivi bralcev – kaj se jih je najbolj dotaknilo?

Skoraj vsak dan mi kdo kaj napiše in to so kapljice veselja, ki pritekajo v moje življenje. Prav vsak mi pove kaj drugega, skoraj vsi pa rečejo, da so knjigo prebrali v enem zamahu. Iz odzivov bralk in bralcev ugotavljam, da se identificirajo z različnimi delčki teksta, z različnimi sporočili, kot da sem napisala eno tako pojočo travico, ki iz vsakogar izvabi nekaj drugega.

V vsakem trenutku postavljati sebe na prvo mesto, kar je absolutna neoliberalna mantra, vodi v osamljenost, prestrašenost in nemoč.

V knjigi je veliko pomembnih sporočil – eno od njih je tudi to, da v neoliberalnem sistemu ne moremo biti hkrati varni in svobodni. Čemu se vi ne bi mogli odpovedati – varnosti ali svobodi?

Občutka varnosti in svobode sta relativna in individualna. Mene materialne stvari, ki jih običajno povezujemo z varnostjo, ne zanimajo preveč in me tudi nikoli niso, zelo grobo pa čutim omejitve glede možnosti artikuliranega in argumentiranega izražanja pogledov. Morda je tudi zato ravno pravi trenutek, da Ženska proste reje spregovori in svoje misli vrže v javni prostor. Zame je svoboda pred varnostjo, to morda tudi sodi v zrelo obdobje mojega življenja. Se pa zavedam, da je meja moje svobode tam, kjer se začne vaša svoboda. In v vsakem trenutku postavljati sebe na prvo mesto, kar je absolutna neoliberalna mantra, vodi v osamljenost, prestrašenost in nemoč. Z osamljenimi in prestrašenimi ljudmi pa je lahko manipulirati. Človek je izrazito socialno bitje in samo v družbi, kjer upoštevamo drug drugega, lahko dobro živimo. Torej se je dobro spraševati, kaj je dobro zame in hkrati tudi dobro za družbo.

Ker sem se več let spopadala z anoreksijo, je bilo zame branje vaše knjige nadvse dragoceno. Nudila mi je pomemben uvid, kako mama (Mirna) doživlja hčerkino anoreksijo. Je to vaša osebna zgodba?

Hvala za vaš komentar, tema anoreksije je nadvse aktualna, težka in resna. Kot sem lahko opazila, prizadene celo družino, ne le ene osebe, vsi zelo trpijo in vsak se s svojo bolečino spopada na svoj način. Pogosto so vsi tako zelo ranjeni, da jim ne uspe pogledati preko svoje bolečine in vzpostaviti komunikacije. Takih zgodb je polno, ni treba zelo daleč gledati.

Kaj svetujete staršem mladostnikov in mladostnic, ki se spopadajo z motnjo hranjenja?

Joj, o tem pa si ne upam dati nasveta. Morda samo en tak življenjski pogled: v vsakem trenutku, še posebej, če je res hudo, naredimo vse, kar zmoremo in znamo. In to je dovolj. In izkaže se, da je to v resnici običajno res dovolj. In da se ni smiselno mučiti z občutki krivde za dejanja iz preteklosti, tam se ne da čisto nič več spremeniti.

Nameravate napisati še kakšno knjigo?

Menda se ne sme nikoli reči nikoli. Ampak res ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi se ponovno lotila pisanja fikcije. Trenutno imam v delu strokovno knjigo, ko bo to z mize, bom pa videla, s čim me presenti življenje.

Veljate za strastno bralko, zato me zanima, katerih pet knjig je najbolj zaznamovalo vaše življenje.

Danaja, končno eno lahko vprašanje, hvala! Cesarjeva nova oblačila – H. C. Andersen. Še vedno moja najljubša pravljica, vedno aktualna, opazujem prevarantske tkalce in nage cesarje. Jaz sem seveda še vedno otrok, ki ne zna biti tiho in brez cenzure pove, kaj vidi.

Zajtrk prvakov – Kurt Vonnegut Jr. Sem jo dobila za osemnajsti rojstni dan, se mi zdi, da jo znam na pamet. Ta me je najbolj definirala. Napisana v sedemdesetih, vizionarsko - in hkrati na najbolj odštekan način - naslavlja čisto vse teme, ki so aktualne danes: okolje, spoli in spolnost, položaj žensk, neoliberalizem, potrošništvo, izobrazba, elite.. vse!

O čem govorim, ko govorim o teku – Haruki Murakami. Ta, ker mi jo je priporočil mentor, ko sem pisala doktorsko disertacijo in mi je dala uvid v pomen ritma, rutine, doslednosti - to niso ravno moje močne strani, in očarljivo je, kako sploh ne govori o teku, ko piše o teku. In tudi vse njegove druge knjige!

Nč bat – Julian Barnes. Najbolj duhovita, humanistična, inteligentna, srčna knjiga o smrti, kar jih poznam. In vse druge Barnesove. Morda za vas, mlajše, Prerekanja in Ljubezen etc. On je moj najljubši pisatelj.

Bonobo in ateist – Frans De Vaal. Ker pokaže, da smo si z miroljubnimi in sodelovalnimi bonobi genetsko bližje kot z agresivnimi šimpanzi.

Osmi poverjenik – Renato Baretić. Bi se čisto lahko dogajalo na Biševu. Ta otok nama je z Mirno zelo blizu..

Zapovrstje časa – Carlo Rovelli. Teoretski fizik, ki mi zelo polepšal življenje, saj me je prepričal, da čas ne obstaja.

Pa vse od Orhana Pamuka, Oscarja Wilda in Svetlane Makarovič.

Saj to je pet, a ne?

Preberite še: Dr. Veronika Podgoršek: Strup za človeka je, če pozabi nase

Morda vas zanima tudi: Beremo in se potopimo v druge svetove (šest odličnih knjižnih predlogov)


oddajte komentar

preberite tudi

Kaj se zgodi s penisom, če ga moški ne uporablja

Izkušeni poklicni spremljevalec iskreno o tem, kaj vse od njega pričakujejo ženske

Naj bom v očeh drugih še takšna packa, poskrbela bom zase (iskrena izpoved)

ne spreglejte