Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

10 evropskih novinarjev o upanju po koronavirusu

Kakšno bo naše življenje po pandemiji, ki nas je prisilila k preobratu?

3.4.2020 ob 5:50 | Foto: osebni arhiv

Slika avtorja - Goga Gordana Sredojević Piše:

Goga Gordana Sredojević

10 evropskih novinarjev o upanju po koronavirusu

V teh dneh smo tolikorat prebrali, da je mogoče virus tisto, kar smo potrebovali - da se je nekaj moralo zgoditi. Niso mi všeč tovrstni napisi, ker bi si želela, da bi bili sami dovolj razumni, da bi vedeli, kaj moramo spremeniti. Se nam dejansko morajo zgoditi tovrtsne nesreče, da se ustavimo in začnemo misliti drugače? Sama sem se takoj pripravljena odpovedati določenim navadam, ki bremenijo naš planet. Dolgo se že sprašujem, zakaj bi rabili za ukinitev plastenk nekaj let, za razvoj okolju prijaznih tehnologij prav tako, zakaj ne bi še več uporabljali javnega prevoza in kolesa, zakaj ne bi zmanjšali porabo mesa, tako kot nekoč, … Ali res rabimo več let za sprejetje teh ukrepov? Ali nas mora spametovati pandemija, ki odnaša življenja ljudi, ki jih imamo radi. Ko rečejo, da je odšel nekdo, ki je imel več drugih bolezni … Ta nekdo je nekomu bil ves svet … Mama, oče, sestra, brat … Nekdo, ki bi ob določenih zdravilih in pomoči še rad živel, še rad bil in, ki bi bil še vedno ljubljen in je zdaj za vedno pogrešan. Nobena smrt ni samo smrt. Je najprej življenje, je mreža spominov in trenutkov, ki smo jih ljubili.

Zato bi morali biti sposobni delovati sami. Zdaj smo vsi začutili, kako smo v resnici nemočni, kako se naše življenje naenkrat lahko ustavi, kot da je nekdo pritisnil na gumb PAUSE. In v takem trenutku nam preostane samo, da se povežemo, da se bodrimo, da naredimo nekaj dobrega za sočloveka, da se spomnimo na vse, ki jih imamo radi.

Nas bo ta izkušnja spremenila? Bo. Ali se bomo zelo spremenili? Sama mislim, da se bomo nekateri bolj zavedeli sprememb, ki jih to prinaša kot drugi. Se bojim, da bo razkol še večji, potrošništvo še hujše … Bojim se ljudi, ki se iz izkušnje ne bodo naučili nič. Ker če bo tako, ne bodo spremenili nič.

Sama bom od trenutka, ko se bomo lahko zopet družili, večkrat z ljudmi, ki jih imam rada, več se bom objemala z njimi in se smejala. Mi je pandemija odprla oči? Ja, že drugič v življenju.

Svoje novinarske kolege iz držav širom Evrope sem prosila, da mi napišejo, kaj se zdi njim? Se bo življenje po koronavirusu spremenilo? Bomo takšni kot prej, drugačni, kako razmišljajo v teh dneh? Kako vidijo naš svet, nas same, zdaj, ko nam je Zemlja postavila ogledalo in se vidimo točno takšne kot smo?

Kot novinar, iskreno upam, da bo v svetu po koroni pomembno, ne samo KAJ se piše in govori, temveč tudi, KDO to piše in govori.

Momčilo Antonijević, urednik, novinar, publicist, Srbija

Od časa do časa se zgodijo nepredvidljivi trenutki, na katere se ne moremo pripraviti in nas razbijejo na koščke. Zlomijo nas, raztrosijo in uničijo. Govorim o neizogibnih trenutkih, ki so na čuden, sijoče. Na strašen način, koristne. Te situacije nam pokažejo, koliko smo močni, da te črepinje poberemo, zalepimo in da gremo naprej. Vsakdo ima takšne, osebne trenutke v življenju, a zdaj je ta trenutek kolektiven, vsi ga čutimo.

Kot novinar, iskreno upam, da bo v svetu po koroni pomembno, ne samo KAJ se piše in govori, temveč tudi, KDO to piše in govori. V morju lažnih novic in nevarnih neresnic ali polresnic, vse bolj pozabljamo, kaj je kredibilen vir.

Želim verjeti, da si bomo zapomnili, kako krhki smo, kako malo je potrebno, da izginemo in da se bomo tega spomnili, vsakič, ko bomo razmišljali, kaj je res pomembno. Da imamo samo tisto, kar znamo. Upam, da bomo znali bolje čuvati tiste, ki nekaj znajo.

Momčilo Antonijević Foto: Andreja Damnjanović

Ank Bram Herstel, novinarka, Nizozemska

Bilo bi čudovito, če bi ves svet doživel reset in šel naprej po tej tragediji brez vojn, onesnaževanja, bolezni, pohlepa, zavisti, beguncev, zbeganih ljudi in nespoštovanja življenja. Na žalost mislim, da je to utopija, če bo šlo naprej zopet vse dobro. Ljudem postane dolgčas in senzacionalizem in pohlep spet priplavata na površje. A bilo bi čudovito, če bi se kaj spremenilo. Kot na primer:

Več spoštovanja do narave, kajti mati narava gre še vedno naprej in skrbi, da imamo pomlad in upanje.

Več spoštovanja za vse delavce in ljudi, ki delajo te dni med ljudmi, ki so, ali bi lahko bili bolni, tudi potem, ko koronavirus izgine.

Več spoštovanja za življenje samo, tudi živalsko.

Bilo bi čudovito, če bi znali ljudje uživati, brez živciranja drugih ljudi.

Ank Bram Herstel

Krystyna Romanowska, novinarka, Poljska

Sem realistka.

Ampak v mojih sanjah vidim delfine v Benetkah, kormorane, bobre in ježke. Prosto rejo in prosto kmetovanje, kako rasteta in se bohotita. Vozili bomo previdno, pustili žabam, ki imajo opravke v mlakah, da gredo v miru čez cesto, počakali bomo in občudovali. Nič kajenja, nič plastike. Zdrava zelenjava, manjši vnos hrane, pomoč samemu sebi, več časa zunaj, objemi, smeh, …

Pustimo Zemlji pri miru, naj se obnovi. Za naše dobro.

Ampak, nisem naivna. Vem točno, kaj se bo zgodilo po koronavirusu. Postali bomo še večji potrošniki - do naslednje pandemije. Zato imam eno željo: poskušajmo zmanjšati porabo mesa. Mislim, da je to možno že zaradi znanstvenih razlogov (saj naj bi virus prišel z “mokrih” tržnic, kjer je preplet živih živali in surovega mesa). Drugič - pustimo Zemlji pri miru, naj se obnovi. Za naše dobro. Saj sem prepričana, da ima za nas še več neprijetnih presenečenj.

Krystyna Romanowska

Veronika Sipos Rosputinska, blogerka, Slovaška

Od mojega obiska na Baliju leta 2018 sem začela premišljevati, kako masovni turizem vpliva na naš planet in na vse nas. Veliko krajev na svetu je dolgo trpelo, zaradi našega arogantnega odnosa in egoističnega obnašanja. Zavedela sem se, da se moramo ustaviti in ponovno presoditi naše vrednote in načine, na katere potujemo in živimo naša vsakodnevna življenja. Veliko smo vzeli in vračali zelo malo. To se je moralo spremeniti. Ampak bili smo preleni, ali pa nadvse enostavno preveč ljubimo naše udobje.

Hudo smo kaznovani. Svet se je ustavil, ulice so prazne, ljudje izgubljajo službe in še huje, tudi svoja življenja. Situacija je resna in zelo mi je žal za vse ljudji, ki se komaj prebijajo iz dneva v dan. Ampak upam, da se bomo iz tega nekaj naučili in spremenili naš način življenja. Resnično upam. Želim si, da bi bil svet bolj varen in čist kraj. Želim si, da da bili ljudje bolj odgovorni, tolerantni in bi spoštovali drug drugega in razlike med nami. Želim si, da bi vsi živeli bolj s skrbjo za naravo. Želim si, da začnemo dajati vsaj toliko, kolikor jemljemo.

Veronika Sipos Rosputinska

Dante Castellano, bloger in arhitekt, Italija

Sem Italijan. A sem tudi Kitajec, Nemec, Anglež, Slovenec, Američan, … Pogledam skozi okno in sanjam o svobodi. Kajti prvič se čutim kot del sveta in kot brat vsaki kulturi. Ker nas ta virus straši, a nas dela bolj enotne. In ne morem dočakati, da se vse to konča in da živim zopet v celem svetu, ki mu pravim dom.

Dante Castellano

Marek Pivon Lajos, novinar, Madžarska

Življenje je zdaj čudno. Kot v obkoljenem mestu, le da tokrat ne vidimo sovražnika. Dve stvari se mi pleteta po glavi, ena je spoštovanje in druga je upanje. Spoštovanje za tiste, ki v teh razmerah delajo, rešujejo življenja, razporejajo in dostavljao hrano v trgovine. In upanje je, da se bomo lahko nekega dne zopet vrnili na ulice, ne da bi sumničavo gledali v svet nad masko. V mojih ljubih mestih od Malage do Ljubljane, od Rima do Varšave, bom zopet lahko potoval, fotografiral in delil moje slike in članke.

Zdaj lahko samo sodelujemo pri tem, da je vrsta krajša.

Zdaj imam radovednost, kot sem jo imel, ko so me cepili, vedel sem, da bo slabo, želel sem si samo, da se konča, zato sem pohitel in storil to pred drugimi. Na žalost ni na nas, da določimo mesto v vrsti kot takrat, zdaj lahko samo sodelujemo pri tem, da je vrsta krajša. In potem bom lahko zopet vstal in užival v vinih Vipavske doline, ciprskem soncu, in mnogih čudovitih čudežih na novo postavljenga sveta. Želim vam veliko moči in poguma za zmago.

Marek Pivon Lajos

Agnes Ordog, potovalna novinarka, akademska koordinatorka na ESSCA School of Management, učiteljica madžarske kulture za tuje študente, Madžarska

Popolnoma se zavedam, da se bo svet spremenil in potem ne bo nič bolj gotovo kot negotovost. Verjamem, da bo po socialnem in ekonomskem padcu, prišlo do pozitivnih sprememb po svetu. Radi bi šli ven, na ulice, potem ko se ne bomo več bali koronavirusa, a menda bomo potem bolj cenili naša življenja, življenja ostalih in bili bolj pozorni drug drugega.

Želim si svet, v katerem bi ljudje zopet več objemali svoje družinske člane, prijatelje in znance, a to bi bili objemi z večjim pomenom in globino, kjer bi ljudje rekli zbogom površinskim odnosom in si iskreno povedali, koliko se imajo radi in koliko se spoštujejo, spustili bi jezo, strup in stres za vedno. Rada bi šla zopet ven, v naravo, občutila sonce, veter, dež, plesala, pela, šla na plažo s prijatelji in z njimi popila pivo. Ko bi šli na počitnice, ne bi bilo več pomembno, v kako oddaljeno in eksotično deželo bi potovali, kako drago je bilo potovanje, temveč dobra in nepozabna izkušnja.

Želim si, da bi imeli čistejši zrak, manj avtomobilov, in bi lahko videli zvezde na nebu ob večerih, tudi v velikih mestih. Strinjala bi se z upočasnitvijo sveta, tudi, če bi imeli manj stvari, z uporabo koles, namesto avtomobilov, z nekupovanjem stvari vsak konec tedna in se ne obremenjevala z blagovnimi znamkami, ki jih nosimo, temveč z našimi notranjimi vrednotami.

Rada bi videla odgovorne politike, ki bi videli, kako so ljudje ranljivi, kako je pomembno družbeno sodelovanje in empatija na lokalnem, evropskem in mednarodnem nivoju. Humanistični voditelji, ki nikoli ne postavijo denarja pred človeško zdravje in življenje, ali ustvarjajo diskriminacije med narodi, narodnostmi, družbenimi razredi, religijami in pozicijami.

Želim si, da bi bila v prihodnosti človeška vrsta pripravljena, tehnično in čustveno, na nov napad virusa. Želim si, da bi si posvečali veliko več pozornosti, da bi bolj cenili ljubezen in skrb, ki jo prejemamo od drugih ljudi in tudi svobodo, ki nam jo daje življenje.

Agnes Ordog

Lucija Biondić, novinarka, Hrvaška

Danes je 25. marec in zjutraj sem na radiu slišala, da je danes minil mesec dni odkar se moja država bori s pandemijo COVID-19. Namreč, mesec dni nazaj, je bil potrjen prvi obeleli na Hrvaškem. Kot, da to ni dovolj, pred tremi dnevi, na zgodnje nedeljsko jutro, je moje rojstno mesto in mesto, v katerem živim, doletel potres, zaradi katerega je uničeno veliko zgradb v centru mesta. Materialna škoda je velika, ljudje so ostali brez svojih domov, tisto, kar je najbolj boleče - ugasnilo je eno mlado življenje … V takšnih trenutkih se vprašanja množijo z neverjetno hitrostjo, mnoga med njimi bodo za vedno brez odgovora.

Te dni smo res imeli čas premišljevati, kako bi si želeli, da bi bil videti svet po koroni. Ker spadam v razred optimistov, se poskušam skoncentrirati na dobre novice. Ena od njih je, da je prvi oboleli za COVID virusom spuščen na domačo nego 12. marca že zdrav. Včeraj so odpustili še 16 ozdravljenih. Pandemija je na Hrvaškem naredila to, da smo kljub temu, da se moramo držati socialne distance, drug drugemu bližji kot kdajkoli prej. Prebivalci mest so se organizirali, mladi pomagajo starejšim, sosedi, ki se niso pozdravljali, odhajajo drug drugemu po hrano, zdravila, na pošto po pošiljke … Skrbimo drug za drugega. To je prva stvar, zaradi katere sem ponosna.

Druga so ljudje, ki odlično vodijo prebivalce čez to krizo, na čelu z ministrom za zdravje Vilijem Berošem in ravnateljico zagrebške Klinike za infekcijske bolezni, prof.dr.sc. Alemko Markotić. Kot frellance novinarko me je dolgo frustriralo, da so luči reflektorjev usmerjene na trivialne osebe, brez kakršnihkoli dosežkov in zaslug, pa sem zelo srečna, da so se v tej situaciji, v moji državi reflektoriji obrnili na strokovnjake, ki jih ljudje poslušajo in jim verjamejo. To pa počnejo iz enostavnega razloga - njihovo delovanje nam daje rezultate.

Ne da bi tekmovali v številu držav, ki smo jih obiskali in številu milj, ki smo jih naredili z letalskimi družbami.

Tretjič … Očitno je, da v tem trenutku tudi Mama Zemlja počiva od velikanskih človeških aktivnosti, s katerimi jo obremenjujemo. Zrak je bolj čist, nam kažejo satelitske slike, ker je promet minimalen, industrijska proizvodnja zmanjšana. Ekonomske posledice potem, ko bomo premagali COVID 19, bodo zagotovo ostale velikanske, prav tako kot je materialna škoda po zagrebškem potresu, a upam, da nam bo vrednostna enota ostalo življenje. Če obdržimo zaupanje v strokovnjake, še naprej skrbimo drug za drugega in najdemo ravnotežje med gospodarskim razvojem oziroma obnovitvijo ekonomije ter zaščito narave, verjamem, da bo tako Hrvaška kot svet, postala boljši kraj za življenje po pandemiji koronavirusa.

Lucija Biondić

Petra Stowasserova, blogerka, Češka

Koronavirus je ustavil svet in mnogi med nami smo obrnili našo dnevno rutino. A česar nam virus ne more vzeti, so naši spomini, sanje in želje. Mi, za katere je potovanje in spoznavanje različnih kultur, smisel življenja, nam je korona dala možnost. Možnost in čas, da se ustavimo, pogledamo, kako brezskrben je bil za večino med nami svet. Kakšen naj bo svet po vsem tem? Mislim, da lahko najprej preživimo ta čas, ekstremni čas, skupaj (tisti, ki živimo skupaj). Želim si, da bi bolj cenili možnosti potovanja in raziskovanja sveta. Ne da bi potovanje enačili z veliko potrošniško ekspidicijo. Ne da bi tekmovali v številu držav, ki smo jih obiskali in številu milj, ki smo jih naredili z letalskimi družbami. Da bi začeli spoznavati, uživati in podpirati kraje, ki nas obkrožajo in ko bo prišel čas in se bodo meje zopet odprle, da bomo pripravljeni in bomo bolj pozorni. Mislim, da naslednjič, ko bomo pripravljali naše potovalke, bo to za nas navdihujoč čas, verjetno takšen, kot je bil tisti, pred našim prvim potovanjem.

Preberite še - Kako rešiti posel: Med obupom in idejami z Alenko Košir, Martino Borščak, Urško Centa in drugimi


oddajte komentar

preberite tudi

Ljudje s temi lastnostmi najlažje prebolijo in odpustijo prevaro

Sedem tipov moških, o katerih najpogosteje sanjarijo ženske

Oblika dojk, ki je moškim najbolj všeč

ne spreglejte