Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Tina Perko: "Moje poslanstvo je, da ples ob drogu predstavim kot šport in umetnost"

Mična je bila na obisku pri Tini Perko, lastnici studia Mademoiselle, enega prvih, ki je ples ob drogu pripeljal v Slovenijo.

9.10.2017 ob 7:20

2-min.JPG

Na kaj najprej pomislite, ko vam nekdo pove, da trenira ples ob drogu? Ta šport, oziroma veja umetnosti je namreč veliko več kot le rdeče luči v kakšnem podzemnem slačiklubu, v prihodnosti pa ga bomo morda videli celo na olimpijskih igrah. 

S Tino Perko, ki je v studiu Mademoiselle začela kot tečajnica plesa ob drogu, danes pa je njegova lastnica, smo poklepetali o njenem poslanstvu, o tem, kakšne Slovenke prihajajo na njene tečaje, iz kakšnih krogov in starostnih generacij so, o tem, kakšne so največje zmote o tem športu in tudi o tem, česar ženskam pogosto neupravičeno zmanjka – samozavesti.                                                                                       

Povejte nam o sebi, kdo ste, s čim ste se ukvarjali pred vodenjem plesnega studia in kako ste se sploh odločili za to poslovno pot? 

Končala sem šolo in delala v gostinstvu, v tem času pa sem se spoznala tudi s fitnesom, kjer sem med oblikovanjem telesa in učenju o tem začela preživljati vsak trenutek prostega časa. Potem pa sem šla v Ljubljani pogledat na dogodek Art of Pole Dance, kjer sem prvič videla Marion Crampe, ikono plesa ob drogu. Takrat sem videla, kaj pole dance sploh je, se zaljubila, si kupila drog in začela trenirati doma. Ko sem se z Gorenjske preselila v Ljubljano, sem začela hoditi na tečaje, ki so jih takrat prvi začeli organizirati prav v Mademoiselle.

1-min.JPG

Kasneje sem začela poučevati tudi sama, pridobivala izkušnje na individualnih urah in hodila na delavnice plesa ob drogu. Potem pa sem v Mademoiselle dobila priložnost, da prevzamem posel in začnem svojo zgodbo. Moje poslanstvo zdaj ni več toliko, da pri plesu ob drogu napredujem jaz, ampak da ples ob drogu predstavim kot to, kar je – šport in umetnost. Želim si, da dekleta pri nas začutijo to, kar sem jaz, da ples ob drogu pomaga tudi osebnostno, dviguje samozavest in to je postal tudi moto našega studia – sprejmi se! 

Ples ob drogu so pred leti povezovali prvotno s slačiklubi. Kako to vejo umetnosti dojemamo danes? Ima še vedno negativen prizvok ali se stvari spreminjajo?

Še vedno ljudje najprej pomislijo na rdeče luči, a s pomočjo socialnih omrežij in vedno večjega izpostavljanja, več kot se o tem govori in piše, bolj se ta zvrst plesa dojema kot vadba in umetnost plesa. Vsaj mlajša generacija ve, za kaj gre. Pri starejših pa je odvisno od njihove razgledanosti in tega, koliko spremljajo sodobni svet in dogajanje v njem.

Kako pa je s tem plesnim žanrom v tujini? 

Nisem najbolj na tekočem, ker se stvari različno razvijajo. A kakšna Avstralija je najbolj prežeta s plesom ob drogu, od tam tudi prihaja največ ponudnikov oblačil in različnih pripomočkov. Sicer pa tudi Anglija in Rusija, stvari se hitro spreminjajo.

Plesne tehnike in elementi so precej kompleksnejši od zgolj vrtenja ob drogu … Katere so največje zmote o plesu ob drogu, s katerimi se najpogosteje srečujete? 

Dekleta, ki bi si želela poskusiti, se pogosto bojijo, da niso dovolj močna. Moč v rokah in zgornjem delu telesa je sicer res potrebna, a to stopnjujemo počasi. Začnemo s samo hojo in držo, ne delamo že takoj salt ob drogu. Ko se te elemente učiš, se krepi tudi telo in mišice, gibljivost se veča pa tudi sam smisel za ples. Gre za proces učenja. Za tistimi popolnimi posnetki plesalk ob drogu, ki delajo akrobacije, je ogromno dela, treningov in vaje. Pa tudi veliko posnetkov. Že ko se fotografiramo za profilno sliko na Facebooku ne objavimo prve, ampak jih naredimo veliko več, dokler nismo zadovoljni. Enako je s tem.

Ko smo že pri fotografiranju. Lotili ste se tudi projekta fotografske razstave plesa ob drogu, na fotografijah pa ste poleg dvanajstih deklet pozirali tudi vi. Povejte nam kaj več o tem? 

Sodelovale so naše tečajnice iz začetnega oziroma nadaljevalnega tečaja. Dva do tri mesece smo vadile samo poze, da so bile linije res dobre in so zdržale tistih 30 sekund do minute povsem pri miru, dokler jih fotograf ni ujel v objektiv. Imeli smo razstavo fotografij, naredili pa smo tudi koledarje za 2018, vsako od deklet ima svoj mesec, dobite pa ga pri nas v studiu.

3-min.JPG

Iz kakšnih starostnih in poklicnih krogov so vaše tečajnice? Je med njimi tudi kakšen moški?

Program imamo bolj zasnovan za ženske, ki smo sicer precej bolj sramežljive in samokritične do svojih teles. Zato dajemo poudarek na to, da jih z energijo in toplino sprostimo, da jim je tu prijetno in gre ta psihološki proces sprejemanja samih sebe hitreje naprej. Poleg tega to spodbuja tudi tolerantnost do drugih, kar zna biti v življenju pogosto težava. Moških tečajnikov pri nas za enkrat torej še ni, povpraševanj je sicer nekaj že bilo, a zaenkrat zanje nimamo sestavljenega programa, ki je nekoliko drugačen. Če oziroma ko se bomo tega lotili, hočemo biti na tem področju popolnoma usposobljeni. 

Kar se tiče starosti naših tečajnic pa gre vse od 17 leta in tudi čez 50, mogoče tudi malo več – ženske o letih včasih ne govorimo tako na glas. Razpon med leti je velik, poklicno so prav tako različne. Od študentk, programerk, samostojnih podjetnic, kadrovnic, prehranskih strokovnjakinj, cvetličark in zaposlenih v javnih ustanovah ... 

Kako je videti sam trening?

Tečajnice si lahko izberejo enkraten obisk ali od 1- do 4-krat tedensko vadbo. Kakšen dan pavze sicer ne škodi, telo se mora spočiti. Začnemo pa z ogrevanjem, da pripravimo telo in spodbudimo krvni obtok, nato delamo na drogu. Naš pristop je precej individualen, kar pomeni, da kljub temu, da gre za skupinsko vadbo, delamo individualno. Na ta način, sploh pri začetni stopnji, omogočamo, da se vsaka tečajnica razvija po svojih sposobnostih. To je sicer odvisno od tega, kako pogosto trenira, kakšne so njene fizične sposobnosti in koliko je motivirana. Delamo različne elemente, nato sledijo vaje za moč, zaključimo pa z raztezanjem. 

Ples ob drogu je poskusilo kar nekaj mojih znank, ki so poleg navdušenja pridelale tudi kup modric. So poškodbe pogoste? 

Modrice so del plesa ob drogu. Me jim pravimo pole kisses, torej poljubčki (smeh). Pri tem plesu je tako, da se moramo veliko oprijemati droga, z nogami, rokami, stranskim delom trebuha. Dokler se telo na to ne navadi in utrdi, so modrice. Ko se učiš, se kdaj tudi ponesreči kam udariš. Kar se tiče poškodb na splošno, pa je enako, kot pri vsakem športu. Če si prehiter, ne upoštevaš navodil, lahko hitro pride do kakšnega natega mišice. Sicer pri nas česa hujšega še nismo imeli, ampak pri športnih tekmovalkah poškodbe niso nič nenavadnega.

4-min.JPG

Kako pa je s strahom pred višino na drogu?

Nekaj časa sem imela celo sama nekaj težav z višino, ko med kakšnimi preprijemi nekje višje na drogu nisem bila povsem sproščena. Ne vem, kako se je to obdobje pojavilo, ampak čez njega sem šla. Včasih imamo kakšne podzavestne trenutke, ki jih nato premagamo. Kar se tiče tečajnic, pa kakšnih posebnih strahov še nismo imeli. 

Glede na to, da drog zahteva dober oprijem, je verjetno pomembno tudi, kaj imaš na njem oblečeno?

V začetnih stopnjah so majčka s kratkimi rokavi in kratke hlače povsem v redu. Bolj kot napreduješ in višje, kot greš na drogu, več gole kože potrebuješ za oprijem. Kar torej pomeni športni top in športne hlače, ki morajo biti čim krajše, ker pač potrebujemo oprijem med nogami. Blago drsi, koža pa je edina, ki je dovolj zanesljiva. Sicer obstajajo neki nedrseči materiali, a se hitro obrabijo in strgajo. Koža je le koža in zaenkrat edina primerna.

Kultura športnih oblačil je v zadnjih letih presegla kar nekaj mej. Če smo včasih telovadili v stari trenirki, so danes standardi nekje v popolnem kompletu znane znamke, ki se ujema z obutvijo, elastiko za lase in verjetno celo spodnjim perilom … Kakšna pa je ponudba oblačil za ples ob drogu pri nas?

Šest let nazaj, ko sem jaz začenjala, smo bile več ali manj v športnih modrčkih, ki smo jih izbrskale v trgovinah in navadnih kratkih hlačah, pogosto pa kar v boksaricah s kakšnim potiskom, da niso bile videti povsem kot spodnje hlače. Ponudbe ni bilo, oziroma tista, ki si jo našel prek spleta, je bila zaradi poštnin in carin iz Amerike ali Avstralije zelo draga. V tem času imamo ponudbe neprimerljivo več, tudi slovenskih kreatorjev je veliko. Mi delamo s Poledancerko, ki ima super elegantno-športna oblačila. Danes je vse to bolj dostopno.

8-min.JPG

Morda veste, če se je zaradi vaše šole in navdušenja tečajnic v kakšni slovenski dnevni sobi pojavil kakšen domač drog več?

Vem za kar nekaj punc, ki so si ga po nekaj mesecih vadbe omislile še doma. Da lahko še doma malo povadijo, če nimajo možnosti, da bi hodile na vadbe. Za postavitev teh domačih drogov ni treba vrtati v strop, se postavijo na pritisk.

Lahko ples ob drogu kmalu pričakujemo na olimpijskih igrah?

Še vedno čakamo, da olimpijska zveza ples ob drogu prizna kot disciplino. To sicer ni v naših rokah, a obstajajo ljudje, ki se za to trudijo. Upamo, oziroma smo prepričani, da nekoč bo, le še vprašanja časa je. Glaven namen vseh po svetu, ki se ukvarjamo s plesom ob drogu, je, da nas priznajo. Da dokažemo, da to je zelo zahtevna vadba, je šport in sodimo zraven. Trajalo bo, a prišli bomo do tja. 

Katere so glavne lastnosti samozavestne ženske in kakšen je ključ do samozavesti, ki je dekletom pogosto zmanjka?

Kot pogosto poudarjamo pri nas, je pomembno, da se sprejmeš. Si, kakršna si, to ti je dala mati narava, tako si se oblikoval kot človek. Preveč smo napadeni z vseh strani, od mode, stila, idealov. Najprej moraš poiskati sebe in biti zadovoljen s tem, hkrati pa se truditi, da si najboljši, kar si lahko kot oseba. Ko enkrat sprejmeš sebe, se začne oblikovati tudi samozavest. Z njo bolj odločno pristopaš k izzivom in ciljem, ko pa te začneš uspešno dosegat, ti samopotrditev le še okrepi samozavest. Sprejemati se moramo tudi, ko nam nekaj ne uspe. Tudi porazi so del razvoja in krepitve samozavesti, saj moramo znati sprejemati tudi to in se iz tega nekaj naučiti, da bomo drugič boljši ali pristopimo drugače. Sama pot je skoraj pomembnejša od cilja.

 

Besedilo in fotografije: Maja Fister


oddajte komentar

preberite tudi

Kako v ljubezni ne izgubiti sebe

9 tipov moških, ki se jim pri spletnih zmenkih nujno izogibajte

Seksi nadgradnja že malo dolgočasnih poz

ne spreglejte

Roisin Murphy: Pevka sem postala preko igre in eksperimentiranja #video

Pet slovenskih podcastov, ki so vredni poslušanja

Pet knjig za preostanek poletja

»Spremenila si se,« je rekla očitajoče, kot da je to slaba stvar (kolumna)

Nikoli ne zamudite vaših najljubših vsebin! Prijavite se na mične e-novice!