Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Kako mi je hormonska kontracepcija začela uničevati življenje #kolumna

Osebna izkušnja s kontracepcijskim obročkom.

10.1.2018 ob 10:35

kontracepcija_micna.jpg

Nikoli nisem bila velik ljubitelj tablet in preden sem dobila fanta nisem niti razmišljala o hormonski kontracepciji. Tudi moja mami, ki dela v zdravstvu, je večkrat poudarila, naj dobro razmislim, ali je to najboljša oblika kontracepcije, vse moje prijateljice pa so uporabljale kondome. Dokler nisva imela nekaj nesreče s počenimi kondomi in mi je ginekologinja sama svetovala, da bi bil čas, da razmislim o alternativi. Ker sem takšna, da vedno preberem kar nekaj forumov, mnenj in sprašujem vse ljudi okoli sebe, kakšne so njihove izkušnje, sem enako naredila tudi tokrat. Odločila sem se za vaginalni obroček, saj sem večkrat prebrala, da vsebuje le tretjino hormonov tabletk, obenem pa je tudi lažji za uporabo, saj se ti ni treba vsak dan spraševati, si ali še nisi vzela tablete. Ginekologinja se je strinjala z mojo odločitvijo, mi jih najprej predpisala za tri mesece in rekla, da mi bo, če bo vse v redu, napisala letni recept. Kar nekako vesela, da ne bom več paranoična, če bo spet počil kakšen kondom, sem si prvi dan menstruacije obroček vstavila, nato pa jih redno uporabljala. 

Na začetku je bilo vse super. Manj krčev med menstruacijo (včasih sem imela tako hude, da sem tudi bruhala), krajša in manj močna menstruacija ter nobenih skrbi s počenimi kondomi. Moje razpoloženje je sicer malce nihalo, sploh pred menstruacijo, česar pa sem bila navajena že od prej, saj sem med PMS-jem ponavadi vedno imela kakšen manjši izpad ali napad joka. Po treh mesecih se mi je zdelo, da vse napreduje dokaj v redu. Potem pa sem odšla na izmenjavo (o kateri pišem TUKAJ) in tam je šlo vse samo še navzdol. Jokanje, depresija, hujši krči kot kadarkoli prej. Sprva sem vedenje začela pripisovati temu, da sem šla na izmenjavo manj kot pol leta po tem, ko sem spoznala fanta in se je vse to dogajalo, zato ker sem ga pogrešala. Na začetku nisem niti pomislila, da bi lahko bilo moje počutje posledica hormonov, a ko se stanje tudi po vrnitvi domov ni in ni popravilo, sem ugotovila, da nekaj ni v redu. Najhuje je bilo, da ni trpelo samo psihično zdravje, ampak sem se tudi zredila, izgubila kakršno koli željo po spolnih odnosih, ves čas sem imela vnetja in vse se mi je zdelo brezsmiselno. Najprej sem govorila s prijateljico, ki mi je povedala, da je imela enake težave, ki so se končale šele, ko je s tableti prenehala, potem sem spet začela brati forume in spraševati prijateljice ter dobivala vedno bolj zaskrbljujoče odzive. Veliko žensk je imelo zelo podobne simptome kot jaz, ki pa so se začeli takoj, ko so z jemanjem prenehale, izboljševati. Moje stanje je prišlo do takšnih razsežnosti, da sem se jokala za najmanjšo malenkost, zapirala vase, bili so dnevi, ko dejansko nisem želela vstati iz postelje. Preprosto sem izgubila smisel življenja in nisem več vedela, kaj hočem, česa si želim. Če se mi je zgodilo nekaj slabega ali stvari niso šle po mojih načrtih, je bilo konec sveta. S fantom sva se samo kregala in nič več mi ni bilo prav. V svoji koži sem se počutila grozno. 

Začela sem razmišljati, da je bila največja napaka tudi to, da sem začela s hormonsko kontracepcijo malo preden sem se odpravila na izmenjavo. Ker že tako pogoji tam niso bili odlični, je vse skupaj precej močno vplivalo na moje psihično zdravje in mi prineslo več slabih kot dobrih stvari. Tudi mami mi je dala vedeti, da bi bilo bolje, če bi začela šele po prihodu domov. A po toči zvoniti je prepozno, tako da sem vztrajala še nekaj časa in upala, da se bo karkoli izboljšalo, a ko so šle stvari samo navzdol, sem se odločila in prenehala.

V prvih treh mesecih se je stanje popravljalo in še vedno so bili učinki hormonov precej prisotni, a počasi se mi je stanje začelo izboljševati. Postajala sem vedno bolj podobna sama sebi, se spet začela smejati, zabavati in na splošno uživati v malenkostih. Po treh mesecih se je stanje močno izboljšalo. Pred tem sem ponovno prebrala ogromno forumov, v katerih so punce navdušeno razlagale, da so po prenehanju jemanja shujšale, postale precej bolj vesele in nič depresivne, skratka življenje se jim je popolnoma izboljšalo. Sama sem si želela predvsem, da se mi izboljša psihično stanje, vse ostalo mi ni bilo tako pomembno.

Sedaj sem brez hormonske kontracepije že več kot pol leta in tudi, ko me kdo vpraša, če bi še kdaj poskusila, takoj povem, da ne. Možno, da s kakšno drugo metodo ne bi imela takšnih težav, a zaradi zelo slabe izkušnje, na to niti ne pomislim. Pred kratkim sem tudi našla raziskavo, ki so jo delali na Univerzi v Kopenhagnu, v kateri sem prebrala, da obroček za 60% poveča možnost depresije. A izbrala sem ga ravno zato, ker naj bi imel manj hormonov kot tabletke. Prav tako so dokazali, da hormonska kontracepcija poveča možnost za depresijo, še posebej pri najstnicah.

Tega ne pišem zato, ker bi želela, da ženske prenehajo ali sploh ne začnejo z jemanjem hormonske kontracepije, ampak zato, da predstavim svojo plat zgodbe (in zgodbe kar nekaj punc, ki jih poznam) in mogoče samo ozavestim, da to ni nujno najboljša oblika kontracepcije. Sama vem, da se v to ne bi spustila nikoli več.

Kolumno je napisala Klavdija Rupar

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva

Foto: Thinkstock


oddajte komentar

preberite tudi

Šest stvari, ki jih vsak moški pričakuje v zvezi (a je preveč sramežljiv, da bi to povedal)

Starost, ko ženske najbolj uživajo v seksu

Vas po seksu boli nožnica? Tu se morda skrivajo razlogi

ne spreglejte

Nikoli ne zamudite vaših najljubših vsebin! Prijavite se na mične e-novice!