Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

"Prosim, pusti kdaj fanta doma" (piše: Maja Fister)

Saj prideš v petek? Ja, prideVA. Včasih res, res pogrešam ednino. Brez plus ena priveskov.

26.6.2018 ob 5:59

par_travnik_jasa_ljubezen_drzanje_za_roko.jpg

Če bi me poznali v resničnem življenju, bi verjetno že vedeli, kako zelo sovražim dvojino. Njene plus enke, pravzaprav. Kako zelo ne maram, da je postalo samoumevno, da vsako vabilo v bistvu vsebuje dve vabili.

Če bi me poznali, bi tudi vedeli, da sem najbolj družabno bitje na svetu. Da pogosto rečem, več kot nas je, bolj noro bo! In da imam rada vse punce svojih fantov in fante svojih punc. Tudi svojega. Ampak, da imam tudi dve svoji nogi, ki povsem dobro funkcionirata, če moram premik opraviti v ednini, ne da me kdo drži za roko. In da mi je povsem dovoljeno iti ven v ednini. Tako kot njim. Čeprav nas morda doma čaka dvojina.

In ko se s puncami dobimo na aperolu, mi niti na misel ne pride, da bi zraven priklenila še tistega, s katerim hodim spat. Naj gre na pivo. S svojimi. Da jaz lahko mojim v miru potožim, kako mi je šel v ponedeljek na živce. Čeprav ga imam večino ostalih dni čisto rada. In da se lahko on s fanti v miru pogovarja o kriptovalutah, čiščenju filtrov in kajjazvemčem. Tudi tem, da sem bila spet nekaj sitna. (Če si upa.)

Naj se popravim. Dvojina mi je v resnici res pri srcu. Dvojina, ta čudovita posebnost slovenskega jezika, ki je nesramno preveč ljudi ne zna pravilno uporabiti. Vsakič ko jo ena mojih najljubših prijateljic zlorabi z obliko grevE, mi odpade 20 trepalnic. Ja, tadolgih! Ampak to v bistvu sploh ni bistvo tega besedila. Razen, če ste eni tistih primerkov, ki rečejo "grevE" in "svE šlE". Potem upam, da od sramu lezete v tla. Če ste že tam spodaj, prosim, poberite še moje trepalnice.

Kakorkoli, dvojina mi je všeč kot del slovnice. V teoriji. Precej bolj mi je nadležna, ko v praksi v celoti zamenja ednino. Ko jaz postane midva. Povsod.

maja_fister.png

Spomnim se praznovanja svojega desetega rojstnega dne. Od dvanajstih povabljencev sem oboževala prav vsakega od njih. In če se spomnim svojega nekajindvajsetega, si tega ne upam trditi. Vsaj tretjina ljudi, ki so mi peli vse najboljše, je bila tam kot plus ena tistim, ki jih obožujem.

Na srečo imam čudovite prijatelje, ki so temu primerno izbirali tudi svoje partnerje, zato je večina teh prav tako prijetna. Te smo hitro posvojili v družbo. Zdaj so del našega kroga, niti ne več kot plus ena, ampak kot posamezniki, ki si zaslužijo čisto svoje vabilo. V svoji kuverti! Oz. prek Facebooka, itak. Tudi če gresta nekoč bognedaj narazen. (Ja, piško, ne zanima me, če jo zdaj sovražiš, vseeno pride na mojo 30-ko, zdaj je naša, ok?). 

Potem pa so tu črne ovce. Jedro moje težave. Razlog, zakaj so plus enke na tako slabem glasu. No, tudi zato, ker moram kupiti dvakrat več piva in smokijev, če delam žurko. Skratka, črne ovce. Tisti partnerji tvojih najljubših oseb, ki se nikakor ne vklopijo v preostalo družbo. Čeprav se je družba na vse pretege trudila vzpostaviti stik.

To so tisti partnerji, ki vedno znova pridejo na druženje, a sedijo v kotu, v tišini, gledajo na uro in pod mizo brcajo tvojega ljubega prijatelja z namigom, "GREVA DOMOV." Zakaj hudiča sploh prideš, če ti več kot očitno ni do naše družbe?

Zakaj se na en večer v mesecu vajina dvojina za 2 uri ne spremeni v samostojni ednini, ki se prosto gibljeta po prostoru? Ne bomo ti ga ugrabili. Vrnemo, brez prask. To je del plus enk, ki ga resnično sovražim. 

Če smo že pri dragem pivu in smokijih. Moja druga prečudovita prijatelja (ki že dolgo nista več zgolj ona +1) načrtujeta poroko, ki jo bosta ob skromnih plačah financirala sama. Kar pomeni, da gledata na vsak cent. Varčevala bosta pri oblekah, šopkih, glasbi in vsem mogočem, kar se jima ne zdi pomemben faktor pri izkazovanju njune ljubezni, veliko težavo pa imata s sestavljanjem seznama povabljencev.

Te namreč poskušata skrčiti na omejeno število tistih, ki jih resnično želita ob sebi, tistih, ki jih morata povabiti, ker se tako pač spodobi in bi jima v nasprotnem primeru zamerili do konca življenja in tiste plus enke, ki pač morajo biti tam, čeprav z njimi morda nimata nikakršnega odnosa. In čeprav niti one nimajo želje biti tam.

Kaj? Zakaj? Kako?

Pred nekaj dnevi mi je v nabiralnik priletelo službeno vabilo na dogodek, na katerega so organizatorji izrecno napisali, da velja ZA ENO OSEBO. Ker je nekje vmes očitno postalo običajno, da velja za dve.

Zakaj? Ker potrebujemo bergle v obliki plus ena spremljevalca, ki nas bo držal za komolec, če slučajno nikogar ne poznamo? Ali huje, če zagledamo koga, ki ga?

Glede na to, da gre za službeno vabilo, se mi zdi povsem logično, da tja ne bi vlačila svojega partnerja, prijateljice, babice ali kakršnekoli plus enke. In povsem razumem organizatorja.

Ker to pomeni, da se denimo 100 povabljenim gostom, ki jih želijo na dogodku, pridruži še 100 plus enk, ki z dogodkom po vsej verjetnosti nimajo nobene povezave in jim razen enkrat večjega stroška izvedbe najverjetneje ne bodo prinesli dodane vrednosti.

Poleg tega, če se tam vsi pojavimo sami, brez plus enk, bomo vsi na istem. Nihče ne bo poznal nikogar (kar je v Sloveniji sicer praktično nemogoče), zato se bomo primorani mrežiti in spoznavati z drugimi potencialno nadvse zanimivimi ljudmi. Kakšna groza. 

Če sklenem svoje užaljene misli. Resnično si želim, da bi začeli dvojino uporabljati slovnično pravilno, v živo pa se večkrat pojavili v ednini. Ali bili vsaj družabni v dvojini.

Biti v zvezi je seveda čudovito. Imenitno. A naj to ne pomeni konca druženja s prijatelji. Oba skupaj, vsak zase, kakorkoli že. Prosim, ne izolirajte se na dvojino. Ker čez nekaj let vam bo ostalo samo še to. Ali pa niti to več ne. 

In če ste plus enka, preoblečena v črno ovco, vam polagam na srce, potrudite se spoznati prijatelje svoje ljubezni, ker so del paketa in ne grejo nikamor. Če imate srečo. In ne, Milojka, tvoj dragi na naši babji žurki res nima kaj početi, odcepi se!

Kolumno je napisala Maja Fister.

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Thinkstock/GettyImages


oddajte komentar

preberite tudi

Dobrega poljubljanja se lahko naučimo (to je najboljša tehnika)

»Dragi bivši, hvala!« Pismo ženske, ki se je rešila destruktivne zveze

Izpoved ljubice: »Spim s poročenimi in jim tako rešujem zakon, ta mesec prihajam v Dubrovnik«

ne spreglejte