Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Mož me je varal, zakaj pa ga nisem zapustila? (Osebna izpoved)

Čeprav bi večina žensk v teoriji moškega, ki bi jih prevaral zapustila, soočene z dejstvom mnoge iz različnih razlogov ravnajo drugače.

13.9.2019 ob 6:15 | Foto: Gettyimages | Avtor: M. FL.

!SSL
Mož me je varal, zakaj pa ga nisem zapustila? (Osebna izpoved)

"Zagotovo se je vsaki že porajala misel: kaj bi storila, če bi me prevaral soprog? Bi ga postavila pred vrata? Poskrbela, da bi ostal brez prebite pare? Mu ne bi več dovolila videti otrok? Obstaja veliko idej, kako ravnati. A vse so zgolj hipotetične.

In le redko katera bi rekla, da bi z možem, ki ji je nataknil rogove, ostala. Seveda, le kdo bi živel s prevarantom?

Vendar po statistiki večina žensk (glede na leta 2018 opravljeno študijo zasebnega detektivskega podjetja Trustify kar 81 odstotkov) ostane. Vključno z mano," izpoved o tem, kako se je soočila s soprogovo nezvestobo ter kako je po njej ravnala za Best Life začenja Elle in pojasnjuje, kaj jo je pripeljalo do takšne odločitve:

"Verjemite, končna odločitev je presenetila celo mene samo. Poročena sva bila deset let, ko mi je on priznal, da ima afero s tajnico. Tedaj sem bila stara 42 let, mama treh mladoletnih otrok in zaključevala sem s pisanjem svoje knjige. Moje življenje je bilo pestro. Tudi lepo. Dokler ni vrgel bombe."

Brez moči za drastične poteze

"Soočena z dejstvom sem bila vedno nekje med besom in izčrpanostjo. Vsak dan sem se trudila biti najboljša mama in hkrati končati še eno poglavje knjige. Urednik je postajal vse nestrpnejši. Včasih sem imela občutek, da se kot robot pomikam iz dneva v dan. "Kasneje," sem si govorila. "Kasneje se bom odločila, ali oditi ali vztrajati v zakonu."

Kajti, čeprav je o nezvestobi napisanega in povedanega ogromno, ti nečesa nihče ne pove: ob njej si tako zelo ponižan in ranjen, da za to, da bi nekoga, ki te je prizadel, izbrisal iz doma in življenja, preprosto zmanjka moči. Vso energijo porabiš za to, da dihaš, da se nekako prebiješ skozi dan, da zvečer v postelji pokriješ otroke in da se nato zviješ v klobčič ter jočeš.

"A nisem hotela, da bi otroci videli moj obup. Nisem jim hotela povedati, kaj se je zgodilo. Bili so še premladi. Mislila sem si, da bodo tedaj, ko se bo zakon končal, to spoznali sami, nisem pa si mogla predstavljati, da bi jim razkrila celo zgodbo."

"Ga vreči iz doma? Mogoče kasneje. A ravno sedaj? Sedaj moram pomisliti, kaj obleči za sestanek z založnikom, otrokom pripraviti malice, se naročiti pri zobozdravniku, popoldne oditi na roditeljski …"

To sem bila jaz. To je bilo moje vse.

Za soprogovo nezvestobo nisem povedala nikomur, razen mami, ki mi je zastavila preprosto vprašanje:

"Ga ljubiš?" "Ga, vsaj mislim," sem odgovorila. 

"Torej se bori za zakon," mi je dejala. A jaz nisem imela energije, da bi se borila za zakon. Tedaj sem se borila za svoje življenje!

 

Shujšala sem. Najprej toliko, da so me ljudje hvalili, kako čudovito sem videti in potem toliko, da so me spraševali, če je z mano vse v najlepšem redu. Nisem jim povedala, kaj se dogaja. Nisem želela njihovega usmiljenja in pomiljevanja.

Ni kriv tisti, ki je prevaran, temveč oni, ki vara

Tu je še eno dejstvo o varanju, o katerem se premalo govori. Običajno tedaj, ko moški vara, drugi domnevajo, da je njegova soproga tečnoba. Naporna. Da se je zapustila in zato zanj ni več privlačna. Zato postanejo zanimivejše druge ženske. Torej soprogo zamenja za boljši model. Zato je presenečenje ob dejstvu, da je varal s povsem povprečno, po videzu celo slabšo od žene, toliko bolj šokantno. To se je zgodilo meni. In vem, da bi mi drugi zastavljali le nepotrebna vprašanja, me tolažili in me skušali dvigniti s tal. Na tisti točki tega nisem potrebovala.

Sem pa potrebovala sledeče spoznanje:

Moški ne vara zato, ker bi bilo nekaj narobe z njegovo ženo. Ali z zakonom. Moški vara, ker je nekaj narobe z njim in je prepričan, da bo odgovore našel v uresničeni fantaziji izven zakonske postelje.

Po kruti resnici sem šla k terapevtu. Ta mi je zapovedal, da si moram vzeti toliko časa, kot ga potrebujem, da se postavim na noge in da začnem znova zaupati vase. Zaupati vase? Štiri leta me je varal, kako naj sploh še zaupam vase?

Odvit klobčič

Pol leta po tem, ko mi je priznal prevaro je omenil, da je s prijateljem leta pred tem obiskal striptiz klub. Sama mu tega nikoli ne bi pripisala. Tedaj sem z roke snela poročni prstan, ga pogledala v oči in mu rekla: "Vztrajam, da mi poveš vse." In mi je.

Izkazalo se je, da ni bila samo tajnica. Bile so še druge. Veliko drugih. S tem je imel težavo dolgo preden sva se midva spoznala. Obiskoval je celo terapije za zdravljenje spolne odvisnosti, mi je pojasnjeval, zvit na kavču v položaju fetusa. Obraz je pokril z rokama, njegov glas je odražal sram in strah pred mojo jezo, šokom, gnevom.

Nenadoma sem ob pogledu nanj, ob pogledu na očeta mojih otrok, začutila usmiljenje. Bil je razsut na koščke. Moji otroci pa so potrebovali celega človeka.

Obljubila sem mu, da mu lahko pomagam pri premagovanju težav. A le kot prijateljica. Verjela sem, da bom, ko se bo sestavil, lahko odšla. Ali bo odšel on. Kakorkoli, najin zakon tega ne more preživeti. V to sem bila prepričana.

Življenje se je nadaljevalo kot vrtiljak. Velikokrat sva se ujela v nor vrtinec strasti. Zadeva je presenetljivo pogosta pri prevarah. Konec koncev, zakaj ne bi izkoristili človeka, ki je zlomil vaše srce? Kasneje je najino spolno življenje povsem zamrlo. Kolebala sem med prepričanjem, da je med nama resnično vse končano in upanjem, da temu ni tako. Nekako sem se sprijaznila z vso to negotovostjo.

Skušala sem zaceliti svoje rane in ob tem spremljala moža, kako se je boril s svojo odvisnostjo, kako je odkrival vedno nove razloge zanjo in sčasoma sem do njega začela gojiti občutke, za katere si nikoli ne bi mislila, da jih bom lahko spet: spoštovanje, sočutje in ljubezen.

In se dokopala do še ene resnice, katere o prevari nihče ne pove: potrebuješ leta, da jo preboliš. Dve do pet, pravijo terapevti, a to je zelo optimistična napoved. Vsaj po mojih izkušnjah.

Ostati v zakonu ni odraz šibkosti

Sedaj sem tu, kjer sem: deset let kasneje v drugem zakonu z mojim prvim soprogom. In sva srečna. Najin zakon je bogatejši, odnos globlji in poln zabavnih trenutkov. Vsaj večinoma. Tako kot vsak drug par, imava tudi midva kdaj težave. Moj mož denimo še vedno težko izraža občutke, jaz bi rada vedela za vse, kar mu leži na duši. In se trudiva. 

A kar sem se iz najine zgodbe naučila je, da je veliko več odzivov na prevaro, kot večina meni. Ženske, ki odidejo, niso nujno močnejše od tistih, ki ostanejo. Nasprotno: soočiti se z nezvestobo, jo predelati in na njenem pogorišču nadaljevati z zvezo, je herojsko dejanje. Prav tako kot tudi ravnati po svoje in ne po pričakovanjih okolice. Moja srčna bolečina, moja pravila, bi lahko rekli. Pika, konec.  Midva sva uspela ohraniti zakon z mojimi pravili, ki so poštenost, odkritost in medsebojno spoštovanje. In s tem, da sva se odločala po svoje ..."

Preberite še: Osebna izpoved Slovenke: Bil je princ na belem konju, rešitelj z eno napako … bil je poročen

Morda vas zanima tudi: Iskreno: 10 moških o tem, zakaj so varali


oddajte komentar

preberite tudi

15 več kot odličnih razlogov za jutranji seks

Štiri majhne, a učinkovite spremembe v komunikaciji za lepše razmerje

Deset začimb, ki dober seks spremenijo v nepozabnega

ne spreglejte

Nikoli ne zamudite vaših najljubših vsebin! Prijavite se na mične e-novice!