Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Kako sem boema spremenila v copato, s katerim pa nisem mogla več seksati (izpoved Ljubljančanke)

Še danes, po toliko letih, pogrešam to, kar sva imela. To, kar je bil on zame.

4.5.2020 ob 5:50 | Foto: GettyImages | Avtor: Ljubljančanka

Kako sem boema spremenila v copato, s katerim pa nisem mogla več seksati (izpoved Ljubljančanke)

Bil je moja prva prava ljubezen. Bila sem še otrok, proti koncu osnovne šole sem šla, ko sem ga spoznala. Dobrih šest let starejši je bil. Zdel se mi je čisti umetnik, skodranih, ne ravno kratkih las, a dolgih tudi ne. Čeprav je bilo okoli naju kup ljudi, sva se pogovarjala ves popoldan, kot da sva tam sama. Ko sem šla s starši domov, sem vedela, da sem zatreskana do konca in naprej. Nisem jedla, spala, nič ni bilo z mano. Ostal je v mojih mislih, a videla se nisva več.

Potem sem čez kakšnega pol leta dobila pismo. To so bili še sladki časi navadnih pisem v poštnem nabiralniku. Takšnih, ko smo iz revije Bravo sami naredili ovojnico. Prav takšno pismo je prispelo. Bil je on. Če bi lahko sanjala najbolj nore sanje, si ne bi predstavljala, da mi bo pisal. Še danes, 25 let pozneje, se spomnim norega občutka, ko sem spoznala, da se mi dogajajo sanje. Na karirast papir, mali karo, je izlil svoja čustva. Da se mu zdim premlada, a ne more nehati misliti name. Razmišljal je o tem, kam se bo vpisal na faks, in to bo seveda v Ljubljano. Kjer živim jaz.

Začela sva s pismi. Iz šole sem vsak dan tekla kot nora, da sem lahko čim prej pogledala v nabiralnik, ali je tam njegovo doma narejeno pismo. Dolga pisma so bila, v njih sva preigrala pol življenja. Zdel se mi je noro odrasel, razmišljujoč, umetnik, čeprav to sploh ni bil. Deloval je tak. Boem. Bilo je silovito, noro, a hkrati boleče. Ljubila sem ga s čudno bolečino, čeprav mi ni naredil nič, kar bi me bolelo. Čutila sem, da me nekoč kmalu bo, a se nisem mogla upreti. Bil je ljubezen, pokazal mi je, da se da živeti in razmišljati drugače, kot sem bila vajena. Zdravil je moje rane. Jih prepoznal, ne da bi mu rekla zanje. Bral me je, zaprto knjigo.

Čutila sem, da ni samo občutljiv, čuten umetnik, kakršen je z mano, ampak da njegova duša išče impulze tudi drugje.

Minili so meseci pisemske ljubezni in prišel je dan, ko je v Ljubljani začel študirati. Dobivala sva se v njegovi sobi v študentskem domu. Bilo je noro, prepovedano, drzno, prve izkušnje v svet telesa. Seveda skrivaj, ker mi starši, sveži gimnazijki, ne bi pustili, da se s fantom dobivam v zasebnosti njegove sobe. Ljubezen in bolečina sta se vse bolj prepletali. Bilo je noro, strastno, nepozabno, dokler sva bila skupaj, a vedno, ko sem odhajala, je prišel nerazložljiv občutek bolečine. Čutila sem, da ni samo občutljiv, čuten umetnik, kakršen je z mano, ampak da njegova duša išče impulze tudi drugje.

Spremenila sem se v ljubosumno punco. Namesto da bi se z njim odkrito pogovorila o svojih dvomih, sem zganjala ljubosumne scene. Upravičene, a nezrele. Njegovo življenje v študentskem domu je bilo sestavljeno iz študija, žurov, alkohola in videvanja z mano, v njegovi sobi. Ta je bila vedno bolj mesto dvojega: strastnega seksa in mojih obtožujočih solz, ker sem slutila, da mi ni zvest.

Nekoč se je zlomil in mi po pijani noči objokan priznal, da imam prav. Da me vara vedno, ko pije. Da me ni vreden. Zlomilo me je. To so pravzaprav preveč preproste besede za moje občutke. Bila sem uničena najstnica, noro zaljubljena, a pohojena in ubita. Pustila sem ga. Zbrala vso moč in dostojanstvo in mu rekla adijo. Ni se dal. Stal je pod mojim oknom sredi zime, oblečen v kratke rokave, objokan, moder od mraza je čakal, da si premislim. Ni mu bilo mar, da ga sosedje gledajo kot norca. Nikoli se ni oziral na druge. Tudi ko me je nosil štuporamo po mestu, ko mi je prinesel vrtnico v ustih, ko je počel nešteto norosti zame. Vedno se je obnašal, kot da sva na svetu samo midva. Stanje pod oknom – njegova stavka – se je obneslo. Premislila sem si, šestnajstletnica pač.

Spremenila sem se v ljubosumnega tirana, ki zganja scene vedno in povsod. Bile so nedostojanstvene, a po svoje upravičene.

Ostala sva skupaj. Spremenila sem se v ljubosumnega tirana, ki zganja scene vedno in povsod. Bile so nedostojanstvene, a po svoje upravičene. Nikoli več mu nisem zaupala, vedno sem sumničila in ga držala na kratko s svojimi izpadi. Zgodilo se je, da je čisto počasi iz umetniškega, razmišljujočega fanta postajal nekdo drug. Priden fantek, ki mi je v vsem ustregel, ker je vedel, kako veliko bolečino mi je povzročil. Ker se je valjal v krivdi, ki ga je ubijala. Ker je vedel, da alkohol obvladuje njegovo vedenje. Zahtevala sem, da neha piti. Da se neha družiti. Da postane cucek. Vse to je postal. Toda tak, nov on, priden, brezvezen, dolgočasen, me ni več privlačil. Seks z njim je postal muka. Že dolgo nisem bila več ljubosumna, ker me sploh ni privlačil. Leta sem mu lagala, da mi pač ni do seksa, a je vse v meni kričalo, da mi samo ni do seksa z njim. Z njim! Tega mu nisem imela srca reči. Nanj sem gledala samo še kot na zelo dobrega prijatelja. Bil je moj zaupnik, terapevt, poznal me je globoko v dušo, a seks z njim je bil živa groza. Bil mi je vse, samo spolno privlačen ne. Včasih sem si predstavljala, da bi lažje dala noge narazen prvemu na cesti, samo njemu ne. Misel na kakršenkoli erotičen stik z njim mi je bila odvratna.

Zapuščanje njega je bil proces, ki je trajal leta. Bil je idealen fant, ne samo v mojih očeh, ampak očeh vseh, ki so naju poznali. Starši so ga oboževali, sošolke in prijateljice so mi ga zavidale. Tak fant! Vsi so naju spraševali, kdaj bova imela otroke. Bil je idealen v vsem, razen tista mala podrobnost, da me nikakor na noben način ni več privlačil. Se lahko sprijazniš s tem? Ko si … mlad? Tako sem šla od njega vsakič, ko sem zbrala dovolj moči. In se vsakič tudi vrnila nazaj. Zdelo se mi je, da brez človeka, kot je on, ne morem živeti. Bila sem na svoj način odvisna od njega. Če bi lahko bila z njim in živela erotično življenje z nekom drugim, sem si mislila, da bi šlo.

Potem sem nekoč začutila, da odhajam za vedno. Pomagal mi je, kot že večkrat prej, da sem se odselila od njega. Koliko fantov ti, ko se razhajaš z njimi, pomaga pri selitvi, ti sestavi posteljo v novem domu in joka v vajini skupni postelji, upajoč, da si premisliš? Nikoli ne bom pozabila najinega zadnjega poležavanja v najini postelji, ko sva objokana počivala med mojo selitvijo. Med mojim vnovičnim odhajanjem. V postelji, ki ni bila nikoli prežeta z erotiko, strastjo, ker si tega z njim že zdavnaj nisem želela več. Zagledala sem ga naenkrat, starega njega, umetniško dušo, ki sem jo pohodila, poteptala in spremenila v nekoga, ki me ne bo prizadel. Spomnila sem se tega fanta skodranih las, do katerega sem čutila noro ljubezen, tisto ljubezen, ko si brez oblek še najmanj gol, saj si gol v duši, in spoznala, da je z mano ta fant umrl za vedno. Njegove zadnje besede, izrečene v ljubezni in solzah:

  • Vem, da se boš spet vrnila. A tokrat jaz ne bom več za. Ne zmorem več, da me kar naprej zapuščaš.

V meni so kričali milijoni besed. Spomnila sem se časa, ko je, študent, poslušal U2, ko sva skupaj poslušala njihov With or Without You in sem v sebi tako zelo trpela, da sva zato oba postala druga človeka. Še sem ljubila tistega fanta skodranih las, ki se nikoli ni bal biti drugačen, izstopajoč. A ta, ki je zdaj ležal na postelji, je bil nekdo drug. Ubit, nesamozavesten, zame nerazložljivo neprivlačen. Drug drugega sva preveč prizadela, da bi šla lahko naprej tista on in jaz, ki sva s čisto dušo raziskovala svojo goloto. Dušno goloto. Nikoli več se nisem vrnila. Nikoli nisem obžalovala, sem ga pa dolgo, zelo dolgo pogrešala v svojem življenju. Še danes, po toliko letih, pogrešam to, kar sva imela. To, kar je bil on zame.


oddajte komentar

preberite tudi

Pozor, to so za moške najnevarnejši spolni položaji

Priložnost, ob kateri moški najpogosteje varajo

Sedem pasti poletnega seksa

ne spreglejte