Dolgčas med počitnicami je za otroke nujen (z njim pridobijo vse to)

O tem, kaj narediti, če se otrok pritožuje, da mu je med počitnicami dolgčas in ali je to lahko tudi koristno, smo se pogovarjali z dr. Lucijo Hrovat, zakonsko in družinsko terapevtko, strokovno sodelavko ambulante SFU Ljubljana.

Priložnost namesto breme

Nekateri starši takoj, ko otrok pove, da mu je dolgčas, skušajo najti način, da ga z nečim zamotijo, saj imajo občutke krivde. Toda dr. Lucija Hrovat staršem priporoča, da na dolgčas z otroki gledajo širše - kot na priložnost, in ne kot na breme. »Današnji otroci so prepogosto preveč razporejeni po dejavnostih in stimulirani, zato je dolgčas za otroke nujen, saj vodi k večji ustvarjalnosti in jim pomaga pri zdravem razvoju.«

Zakonska in družinska terapevtka pojasnjuje, da je dolgčas lahko način izražanja otrokovih potreb. »Ko otrok reče 'dolgčas mi je', je to lahko sporočilo za več različnih stvari. Morda so lačni, iščejo pozornost, jih zanima, kaj počnete, ali iščejo nekaj, s čimer bi si krajšali čas.

Lahko so tudi utrujeni od napornega šolskega leta in obšolskih dejavnosti in dejansko potrebujejo le počitek. Morda preprosto iščejo sodelovanje oziroma povezanost s starši ali odraslimi.«

Pogosto se starši hitro odzovejo, kadar se otrok pritožuje. »Pomembno je, da razmislimo, zakaj se v resnici pritožujejo. Hkrati pa bodimo previdni pri svojem odzivu in temu, da rešitve ne ponudimo prehitro. Če vse opustimo, ker potrebujejo pozornost, se ne bodo naučili, kako se zabavati sami. Če pa bomo vsakič, ko vas bodo vprašali, razmišljali o dejavnostih, ne bodo imeli priložnosti, da bi sami prišli do novih idej,« svetuje dr. Lucija Hrovat.  

Seznam stvari, ki jih otrok rad počne

Zakonska in družinska terapevtka predlaga nekaj koristnih napotkov, kako ravnati, kadar je otroku dolgčas. »Skupaj z otrokom si vzemite nekaj časa in sestavite seznam dejavnosti, v katerih uživa, ter nekaj zabavnih izzivov ali dolgoročnih projektov.

Otrok bo tako imel možnost razvijanja strategij načrtovanja, sposobnosti reševanja problemov, prilagodljivosti in organizacijskih sposobnosti - ključne sposobnosti, ki jih otroci, katerih življenje je običajno zelo strukturirano, morda nimajo.«

Ko otrok reče 'dolgčas mi je', je to lahko sporočilo za več različnih stvari. Morda so lačni, iščejo pozornost, jih zanima, kaj počnete, ali iščejo nekaj, s čimer bi si krajšali čas.

»Vprašanja, ki vam lahko pomagajo pri postavljanju in načrtovanju, gredo nekako v to smer: Kakšno težavo imam? Kaj bi moral narediti? Kakšne so možne rešitve - ključna veščina, ki se je morajo otroci naučiti? Katera rešitev ali izbira je najboljša?,« pravi dr. Lucija Hrovat.

Prav tako lahko skupaj z otrokom sestavite seznam stvari, ki jih rad počne. »Vsak element zapišemo na listek papirja in vse listke položimo v kozarec. Najbolje je, da bi bila to mešanica vaših in otrokovih zamisli. S tem ustvarimo 'Posodo za dolgčas', ki je polna idej za zabavne dejavnosti, z namenom prehiteti igro dolgčasa, ne da bi pri tem popolnoma rešili otrokovo težavo.«

Dolgčas je koristen

V storilno naravnani družbi je dolgčas pogosto obravnavan kot nekaj slabega, vendar je lahko zelo koristen, saj nam pomaga razvijati domišljijo.

»Dolgčas je za otroke bistvenega pomena, saj vodi k večji ustvarjalnosti in jim pomaga pri razvoju. Naučijo se, da morajo včasih sami ustvariti svojo zabavo in razvedrilo. Raziskujejo svoj svet in s tem pridobijo priložnost, da se zazrejo vase in razmislijo o svojih interesih in strasteh,« pravi dr. Lucija Hrovat.

Zakonska in družinska terapevtka kot pomemben del življenja izpostavi tudi počitek. »V redu je, da ni treba delati nič. Tudi možgani potrebujejo počitek. Še posebej otroški in mladostniški. Glede na razvojne značilnosti in pa tudi družbene - šolske obveznosti, se socialne interakcije stalno razvijajo. To lahko povzroča napor, stres, napetost, nesproščenost. Za usklajeno delovanje našega telesa, možganov pa potrebujemo ravnovesje - akcijo in počitek.«

Treba je namreč vedeti, da imamo v telesu avtonomni živčni sistem razdeljen na dva dela: »Simpatični živčni sistem aktivira kakršenkoli signal nevarnosti, ki vzdraži telo in ga pripravi na akcijo, pa naj bo ta signal resničen ali namišljen. Parasimpatični živčni sistem pa spodbuja počitek in regeneracijo,« pojasnjuje dr. Lucija Hrovat.

Starši ne smemo pričakovati, da bodo otroci vedeli, kaj bi bilo zanje smiselno. Otroci, stari pet let in manj, pogosteje potrebujejo starše, da jih konkretneje spomnijo na stvari, ki jih zanimajo.

»Današnji stresni, hitri način življenja pa ruši to ravnovesje ter pospešuje delovanje simpatičnega živčevja.  Vse več moramo biti v pozornosti, napetosti, pripravljenosti, pravilno odreagirati. To je za otroške in mladostniške razvijajoče možgane izreden napor. Zato je priporočljivo, da starši znamo presoditi to ravnovesje med njima, da prepoznamo, kdaj otrok potrebuje aktivnost in kdaj počitek,« doda zakonska in družinska terapevtka.

Učenje obvladovanja dolgčasa

Preden skušamo otroku zapolniti dan z dejavnostmi, da mu ne bi bilo dolgčas, je smiselno o tem dobro premisliti.

»Vsekakor je potrebna zdrava razsodnost. Premisliti, preden odreagirati. Nič ni narobe z animacijo, če je le ena izmed možnih pristopov. Včasih se je treba z otrokom 'usesti na tla', za mizo in se igrati - to je najdragocenejši čas. Včasih je potrebna le spodbuda k razvijanju lastnih idej in pohvale ob izvedbi te kreacije,« pravi dr. Lucija Hrovat.

Toda nekateri otroci ne vedo, kako ustvarjati. »Nekateri otroci morda sploh ne vedo, kje začeti. V tem primeru jih bomo morali naučiti, kako načrtovati vsak korak in jim pomagati razviti spretnosti reševanja težav. Vprašajmo jih, kaj bodo najprej naredili, katere materiale bodo potrebovali in katere korake bodo naredili, da bodo izpeljali idejo, ki je nastala v njihovi domišljiji,« predlaga zakonska in družinska terapevtka.

Staršem priporoča, naj bodo potrpežljivi in otrokom pomagajo pri ustvarjanju. »Starši ne smemo pričakovati, da bodo otroci instinktivno vedeli, kaj bi bilo zanje smiselno. Otroci, stari pet let in manj, pogosteje potrebujejo starše, da jih konkretneje spomnijo na stvari, ki jih zanimajo ali jih še niso preizkusili. Nekoliko starejšim otrokom pa lahko postavimo bolj odprta vprašanja v slogu: 'Sprehodite se po hiši in si zamislite tri ideje ter mi jih sporočite.' Ko otroke spravimo v gibanje, se odprejo ustvarjalnost, reševanje problemov in vse vrste akademskih učnih spretnosti.«

Eden od načinov, kako lahko starši pomagajo otrokom, zlasti mlajšim, je učenje obvladovanja dolgčasa, pravi dr. Lucija Hrovat.

»Skupaj z njimi razvijamo tako imenovano večjo čustveno razčlenjenost. Pomagamo jim lahko na primer razlikovati med žalostjo in dolgčasom. Poimenovati čustveno stanje je izrednega pomena, da vemo, kaj se dogaja v otrokovi notranjosti. Morda ga pesti kaj drugega kot dolgčas, a ne zna tega še ubesediti.«

Klic po stiku

Nekateri starši se počutijo krive, kadar je otroku dolgčas, kar ni nenavadno. »Vsi občasno začutimo jezo, krivdo, razdraženost, nemoč ali nesposobnost. Tudi starši se nenehno učimo, eksperimentiramo in delamo napake. Pomembno pa je, da iščemo učinkovite načine za spoprijemanje s težavami, da prepoznamo priložnosti za učenje in rast,« svetuje dr. Lucija Hrovat.

Nekoliko starejšim otrokom pa lahko postavimo bolj odprta vprašanja v slogu: 'Sprehodite se po hiši in si zamislite tri ideje ter mi jih sporočite.'

Priporočljivo je, da ugotovimo, od kod izvirajo občutki dolgčasa. »Velikokrat je dolgčas tudi klic po stiku. 'Mami, ati, meni je dolgčas', lahko kdaj prevedemo tudi v 'Mami in ati, dolgo se že nismo skupaj igrali, a bi se kaj igrali?,« pravi zakonska in družinska terapevtka.

Dr. Lucija Hrovat izpostavlja tudi pomen igre za otrokov razvoj. »Pomembno je, da cenimo igro in si za igro z otroki vzamemo čas. Poleg tega se lahko naučimo igrati tako, da spodbujamo samozavest ter socialni, čustveni in kognitivni razvoj otrok. Z učinkovito igro se zagotovi spodbudno okolje, ki omogoča otrokom, da preizkušajo nove zamisli, delajo napake, izražajo čustva, rešujejo težave ter postopno razvijejo zaupanje v svoje misli in ideje. Da lahko izražajo tako svoje upe kot frustracije.«

Prav tako lahko otrokom približamo počitek kot nekaj koristnega. »Če se z otrokom za nekaj trenutkov zleknemo na kavč, je to lahko dovolj, da se njihovo telo pomiri in napolni z energijo,« pravi zakonska in družinska terapevtka.

Pomembna vseživljenjska spretnost

Zelo pomembno je tudi, kakšen je odnos staršev do dolgčasa. Če ga zaničujejo, bodo tudi otroci imeli do njega odpor in bodo vedno nekaj počeli, da bi se počutili koristne.

»Varovanje otrok pred tem, da bi se kdaj počutili dolgočasne, je zgrešeno, tako kot je zgrešeno varovanje otrok pred tem, da bi se kdaj počutili žalostne, razočarane ali jezne. Če starši ne omogočamo svobodne in domišljijske igre, otroci morda nikoli ne bodo odkrili svoje prirojene ljubezni do narave, športa, umetnosti ali celo užitka, ki ga lahko najdejo v preprosti sprostitvi ali igri,« pravi dr. Lucija Hrovat in doda: »Sposobnost prepoznavanja in razvijanja teh virov je zelo pomembna vseživljenjska spretnost. Omogoča, da človek prepozna, poimenuje in deluje v skladu s svojimi željami in potrebami.«

Zakonska in družinska terapevtka zato staršem svetuje, da otrokom pomagajo, da bodo na dolgčas gledali kot na priložnost, saj bo to koristilo tako staršem kot otrokom. »Preizkusili bodo nove dejavnosti, razvili boljšo toleranco za frustracije, se naučili prevzemati pobude in se zabavati, pridobili strategije načrtovanja in veščine reševanja problemov, okrepili vztrajnost, povečali samozavest in bolje spoznali sami sebe. Poleg tega boste slišali manj pritožb in imeli več časa zase. Ko bo vaš otrok naslednjič rekel: 'Dolgočasim se,' mu odgovorite: 'To je super! Komaj čakam, da vidim, kaj boš naredil!'«

Vse več animacije

Dr. Lucija Hrovat opaža, da je dandanes na voljo veliko animacije, ki poskrbijo za varstvo in dobro počutje otrok. »Hkrati pa bi dala v izziv pogledati otrokov tedenski urnik in ga vprašati: 'Ali lahko kaj odvzamemo in temu rečemo 'miren čas'?«

Čas, ki ga družina preživi skupaj, je ključnega pomena, saj se takrat postavljajo temelji otrokovega razvoja. »Najraje vidim, ko družina preživlja čas skupaj. Ko se vidi ta nevidna nit navezanosti, zanimanja drug za drugega, ko ni nič drugega pomembnejše kot odnos med njimi. Ko se postavljajo stebri dobrega odnosa kot so zaupanje, pripadnost, varnost, razumevanje in sprejemanje edinstvenosti vsakega člana,« pravi zakonska in družinska terapevtka.

»Življenje od nas zahteva, da obvladujemo svoje frustracije in uravnavamo čustva, ko nam ne gre vse po načrtih in dolgčas je odličen način za učenje te veščine. Takrat imamo vsi možnost biti tudi bolj v stiku s sabo, končno lahko začnemo razmišljati, kaj pa je res tisto naše, kaj nas dejansko sprosti, ob kateri dejavnosti se počutimo dobro, da smo zadostili našim željam in potrebam. Za vse to potrebujemo čas in nobenih motečih dejavnikov,« doda dr. Lucija Hrovat.

Preberite še: Vzgoja in zasloni: Neizpodbitna dejstva in najboljše strategije za starše

Morda vas zanima tudi: "Nas je bolj škoda, ker smo mame. Pa brez zamere." (kolumna Maje Fister)