Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Življenje na tehtnici: "Nisem vedela, kako naj svoje življenje končam, brez da bi prizadela mamo in stare starše"

Nič. Praznina. Olajšanje. Želela sem, da se vse konča. Nisem več čutila radovednosti, kaj mi bo življenje prineslo, nisem več želela živeti.

11.9.2017 ob 4:07

ThinkstockPhotos-695270060-min.jpg

Enajst. Dvanajst. Nič. 

Prejšnji ponedeljek sem začela pripovedovati zgodbo o mojem življenju z motnjami hranjenja, danes jo nadaljujem. Moje otroštvo je bilo vse prej kot rožnato. Vendar v primerjavi z najstniškimi leti – nebesa. 


Ko sem vstopila v najstništvo, so moja čustva postala močnejša, sovraštvo v meni je rastlo in upanja je bilo vse manj. Enajstega rojstnega dneva sem se zelo veselila. Vedno sem bila ena tistih, ki verjame v simboliko novih začetkov; ponedeljek, božič, rojstni dan ... A ker se zame ob vstopu v najstništvo ni nič spremenilo, izboljšalo, izginilo, sem se še bolj zaprla sama vase. Po dvanajstem rojstnem dnevu sem prvič pomislila na samomor. 


Nič. Praznina. Olajšanje. Želela sem, da se vse konča. Nisem več čutila radovednosti, kaj mi bo življenje prineslo, nisem več želela živeti. Nedolgo za tem sem prvič našla uteho v samopoškodovanju. Nisem vedela, kako naj svoje življenje končam, brez da bi prizadela mamo in stare starše. Zaradi njih sem danes živa. Oni so tisti, do katerih nisem izgubila čustev – neskončno sem jih imela rada in jih še vedno imam ter jih spoštujem. Bolj, kot sem takrat spoštovala sebe. Verjetno si zato, kljub mnogim skoraj uspešnim poizkusom, na koncu nisem vzela življenja.


PREBERITE ŠE // Življenje na tehtnici: "Nisem dovolj trpela, da bi priznala bolezen"


Zgodaj sem imela prvega fanta, pri trinajstih. Spoznala sva se v osnovni šoli in ostala skupaj skoraj tri leta. Vedel je za moje težave, a ni znal reagirati. Pravzaprav ne verjamem, da je zares vedel, kaj se z menoj dogaja. Če to bereš: oprosti za vsa moja dejanja, ki so te prizadela. Nikoli nisem želela, da bi trpel zaradi mene in hvala za vso ljubezen in naklonjenost, ki si mi jo izkazal. Takrat si bil velik del tega, da sem preživela. Hvala ti. 


Zdaj vam bom povedala nekaj, česar do sedaj nisem povedala niti svoji mami. Nisem zbrala poguma, bilo me je sram. Mami, prosim te, vzemi to kot pozitiven del mojega okrevanja. To sem sprejela, se s tem spopadla in to premagala. Zdaj sem ok. Prej ti nisem povedala, ker nisem hotela, da bi se krivila. Prosim te, tudi zdaj se ne.


Najstniških let se (na srečo) ne spomnim prav dobro, a spominjam se posameznih dogodkov – nekaj dobrih in nekaj slabih. Eden od slabih, ki ga ne znam niti dobro umestiti v takratno časovnico, je bilo posilstvo. Ne spomnim se niti natančno, kaj se je zgodilo, spomnim se le občutka. Spomnim se, da sem se po tem počutila, kot da sem jaz naredila nekaj narobe. Danes vem, da nisem. Danes sem ok. Takrat ti tega ti nisem povedala, ker nisem znala in se mi ni zdelo pomembno. Ampak je bilo. Danes pa me to zares ne teži več. To tukaj delim zato, ker vem, da se to dogaja dnevno, neštetim puncam, fantom, ženskam in moškim. In vem, da je to lahko eden od vzrokov za razvoj motenj hranjenja. 


Zato vas prosim, bodite iskreni do sebe, zberite pogum in, če se vam je kaj takšnega zgodilo, povejte. Povejte na ves glas, kričite. V tem ni sramu.


Ko sem se vpisala v srednjo šolo, sem hitro ugotovila, da to ni zame. Nisem imela interesa sedeti v šolskh klopeh, raje sem se skrila na stranišče, pokadila cigareto, pojedla čokolado in bruhala. Raje sem skadila džojnt, spila žganje. Raje se nisem ukvarjala z življenjem, raje sem se počasi uničevala. Nehala sem hoditi v šolo in samodestruktivni odnos se je še poslabšal. Dvakrat sem bila hospitalizirana na pediatričnem oddelku za psihiatrijo, kjer sem se zdravila za anoreksijo in bulimijo. Po dveh letih mi je mama pomagala, da sem se ponovno vpisala v prvi letnik. Bilo je težko. Vsi so bili mlajši in zame otročji. Raje sem se držala zase. V tem obdobju sem se tudi močno zredila, tehtala sem največ do tedaj. Se mi zdi, da je do tega prišlo, ker sem se trudila motnje hranjenja "izklopiti". Ignoriala sem svoje težave, kar se je kasneje izkazalo za hudo napako.


V drugem letniku sem začela hoditi s svojim sedanjim fantom. Tudi on se je malo pozneje vpisal v prvi letnik. Ujela sva se, že prvi dan. Vendar si do drugega letnika nisva bila zanimiva – potem pa je v nama nekaj kliknilo. Zelo kmalu sem mu povedala o svojih težavah, mu rekla naj me raje pusti pri miru. On je ostal. Ostal je vsak dan znova, me podpiral, spoštoval, ljubil. Tako, kot me po petih težkih, vendar prelepih letih, ljubi še danes.


Prihodnji ponedeljek bom pisala o tem, kako je najina zveza vplivala na mojo bolezen, kako sem se z njo spopadala, kako sem skoraj izgubila. Ampak nisem. Danes sem tukaj, da vam povem svojo zgodbo.


Prebrali ste drugo kolumno dekleta, ki se je velik del svojega življenja borilo z motnjami hranjenja. Dekle želi pisati anonimno, a bo veselo vsakega pisma in bo nanj tudi odgovorilo. Če si v stiski in bi ti pomagalo, da bi avtorici kolumne opisal/a svoje občutke, piši na micna@delo.si


Foto: Thinkstock 

 


oddajte komentar

preberite tudi

Pet noro zabavnih seksi poz in trije razlogi, zakaj jih morate spoznati

Kaj pomenijo sanje o orgijah, prevari ali vrnitvi k bivšemu

Kako biti še boljša ljubimka (v spalnici in izven nje)

ne spreglejte