Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Življenje na tehtnici: Nisem več zatipala srčnega utripa

Tak čas, dve leti nazaj sem se poslavljala. Danes pa komaj čakam, da okrasim novoletno jelko!

27.11.2017 ob 6:05

zivljenje_micna_unsplash.jpg

Malo pred božičem 2015 so me dohitela vsa ta leta mučenja svojega telesa. Želela sem jesti, a nisem več mogla. Na dan sem pojedla nekaj žličk jogurta, včasih celo malo prepečenca. Ko sem ležala in čakala, da zaspim, na roki in vratu nisem več zatipala srčnega utripa.

Vsi smo bili nemočni; mami, fant in jaz. Vsaj tako smo se počutili. A kljub temu smo našli pot, vsak dan znova. Zelo sta mi pomagala, brez njiju me verjetno ne bi več bilo. Mami je našla zdravnika, ki mi je predpisal zdravila, ki so mi pomagala hrano ohraniti v želodcu in takrat sem prvič začutila, da morda pa le še ni konec, da se lahko še borim. In sem se, borila sem se z vsem kar imam, vsak dan sem naredila vse, kar sem le lahko in tudi na najslabše dni nisem obupala. Sledili sta dve leti trdega dela, da sem danes lahko tu, da sem življenje spet vzela v svoje roke. Motnje hranjenja so še vedno velik del mojega vsakdana, vendar ne narekujejo več ves čas mojega počutja in dejanj, ker zdaj sem jaz tista, ki imam nadzor. Še vedno so dnevi, ko ne grem iz hiše, ker se počutim tako odvratno. Še vedno so dnevi, ko mislim, da ne zmorem in da je vse ‘itak šlo v rit dve leti nazaj’ in da bi takrat morala umreti.

Ampak to so dnevi, ure. To ni moje življenje – moje življenje je polno ljubezni in sreče, pozitivne energije in pristnih odnosov. To sem jaz. In te črne misli so le še ostanki moje bolezni, ki na vsak način skušajo najti pot nazaj v moje telo. Motnje hranjenja so tako zelo trdovratne, hinavske. Vem, da bom velik del življenja posvetila temu, da ohranim fizično in mentalno zdravje, a vem tudi, da se je vredno boriti.

Žal nimam nobenega ‘praktičnega’ nasveta za vse, ki imajo težave. Rečem lahko le, da se trdo delo zares obrestuje in da je tudi iz najglobjih mest možno najti pot nazaj na površje. Moj edini nasvet je, da nikoli ne obupamo. Vsak dan poiščimo dobre stvari v življenju in življenje samo bo postalo dobro. Vsa moč je v naših rokah. Jutri ima moj fant rojstni dan. Peljem ga na Dunaj, ker sem živa. Danes imam fotografiranje za neko kampanjo, ker sem živa. Včeraj sem šla na dolg sprehod po gozdu, ker sem živa. Živa sem, ker sem se borila, in zdaj mi življenje prinaša srečo in jasno pot, ki me vodi v neznano – tako zelo se veselim, da vidim, kje je to in kaj me tam čaka!

Svobodna sem. Premagala sem anoreksijo. To je zadnja izpoved, ki jo pišem anonimno - sicer sem še vedno mnenja, da ni pomembno, kdo pripoveduje zgodbo, ampak to, da je zgodba slišana, a zdaj čutim, da je pravi čas, da se zares spoznamo. Ker moja stroka temelji na družbenih omrežjih se bom v prihodnje usmerila tudi v pisanje o tem, kako ta del družbe vpliva na samopodobo, in kako se lahko proti temu borimo. Zelo pomembno je, da spoznamo sami sebe in se začnemo sprejemati taki kot smo. Stopiti moramo v stik sami s seboj in poiskati našega notranjega otroka. Življenje ni smrtno resno, ni potrebe, da je težko ali žalostno. Ne moremo spremeniti stvari, ki so se nam zgodile. Lahko pa spremenimo naš odnos do njih, se naučimo odpuščanja in pustimo preteklost v preteklosti ter se osredotočimo na tukaj in zdaj – le to je zares pomembno. Ta trenutek je najbolj resnična stvar, ki jo imamo; izkoristimo jo.

Prebrali ste  kolumno dekleta, ki se je velik del svojega življenja borilo z motnjami hranjenja. Dekle želi pisati anonimno, a bo veselo vsakega pisma in bo nanj tudi odgovorilo. Če si v stiski in bi ti pomagalo, da bi avtorici kolumne opisal/a svoje občutke, piši na micna@delo.si

Foto: Unsplash


oddajte komentar

preberite tudi

Odgovori na šest najbolj neprijetnih seksi dilem: Priznati ali zamolčati afero, spolno bolezen …

Zakaj se včasih spremeni velikost vagine in kako to vpliva na seks

12 stvari, ki jih sanjski moški ne počnejo

ne spreglejte