Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

V devetem tednu ginekologinja ni zaznala bitja otrokovega srca (izkušnja Slovenke z umetno oploditvijo)

Pari, ki se odločijo za umetno oploditev, so postavljeni pred mnoge izzive.

17.9.2019 ob 6:00 | Foto: Gettyimages

Slika avtorja - Mateja Florjančič Piše:

Mateja Florjančič

mateja.florjancic@delo.si

V devetem tednu ginekologinja ni zaznala bitja otrokovega srca (izkušnja Slovenke z umetno oploditvijo)

Neplodnost je vse pogostejša težava v sodobnem svetu. Tudi Slovenija s tega vidika ni izjema in kar vsak sedmi par zaradi neuspešne zanositve poišče zdravniško pomoč ter izkušnjo doživlja skozi lastne oči.

Simona, Slovenka, ki je postopke in občutke spoznala na lastni koži, nam je zaupala svojo zgodbo in jo začela dolgo, preden se je odločila za družino.

Otroci niso bili del načrta

V mladosti nikoli nisem razmišljala, da bi imela otroke. Zgrozila sem se že samo ob misli nanje. Prepričana sem bila, da bi jih lahko zaradi mojih izkušenj iz primarne družine poškodovala. Ne v fizičnem, temveč v psihičnem smislu. Alkoholizem je načel odnos med očetom in mamo, slednja je zaradi svojih travm in preobremenjenosti jezo, stisko ter nemoč izživljala nad otroci in skozi vzgojo sem osvojila prepričanje, da materinstvo ni nič lepega. Hkrati sem ponotranjila občutek, da sem slab človek, da si ne zaslužim ljubezni in niti na misel mi ni prišlo, da bi to nesla naprej, na naslednji rod. Tudi dve razmerji, ki nista peljali nikamor, nista pripomogli k temu, da bi si premislila.

Drugačen pogled

Svoj pogled sem začela spreminjati, ko sem po naključju začela delati v vrtcu. Sprva me je bilo groza stopiti v igralnico, polno otrok. Mislila sem, da se bodo ob pogledu name kriče razbežali, a zgodilo se je ravno nasprotno. K meni so prihajali brez strahu, pristopali sproščeno, nasmejano in spoznala sem, da v bistvu imam smisel zanje. Da me imajo radi, me sprejemajo. Zaradi njihovega odnosa, potrditve sodelavcev in primerne terapije sem spremenila pogled nase, na otroke ter začela razmišljati o tem, da bi nekoč mama postala tudi sama.

Vendar menim, da ljudje sproščenosti velikokrat pripisujejo prevelik pomen. Um zmore marsikaj, ne zmore pa vsega in je nemalokrat le nekakšna rešilna bilka.

Glede na vaša leta …

Vse se je nekako poklopilo, ko sem pri 35. letih spoznala svojega soproga. Nisem se imela za staro, nikoli se nisem obremenjevala z biološko uro, a ko sva se odločila za družino, sem jo zaslišala, kako tiktaka. Ker kljub trudu nisem uspela zanositi, sem se po posvetu z ginekologinjo naročila na pregled v ljubljanskem Leonišču. Še danes se spomnim mojega prvega pogovora z enim od tamkajšnjih ginekologov:

"Glede na vašo starost. Glede na vaša leta …" vsak njegov stavek se je začel v tem smislu. Jaz pa sem se soočila s kruto realnostjo … zaradi vsega, kar se mi je dogajalo v preteklosti, sem se morda oropala možnosti za svojo družino.

Že na prvem pregledu so ugotovili, da je en moj jajcevod neprehoden. Po postavitvi diagnoze mi je ginekolog predlagal izvenmaternično oploditev. Kajti: "Glede na leta (znova!) operacija ni priporočljiva. Postopek traja, rezultati niso vedno pričakovani in z njim bi lahko izgubili še nekaj dragocenih let."

 

Tudi soprog je opravljal potrebne preiskave in njemu je bilo dejansko še težje, saj se v okolju, kjer je zaposlen med samimi moškimi, o teh zadevah pač ne govori.  Ženske si vendarle lažje olajšamo dušo. Ja, mislim, da naša družba, kar zadeva tega, še vedno ni v koraku s časom.

Bi pa na tem mestu pohvalila vse zaposlene v omenjeni ustanovi. Ko sem prvič stopila skozi njihova vrata, moji občutki niso bili ravno prijetni. Stara, na videz neugledna stavba mi ni ulivala veliko upanja. A tam zaposleno osebje je tisto, ki hitro popravi prvi vtis, ki ti stoji ob strani, te razume, ti pomaga, ti pot, na katero stopiš, z osebnim pristopom olajša, saj zanje nisi le številka. Nisi nekdo, ki je zamudil najboljša leta in si je za to še sam kriv. Si čovek v stiski, ki ne potrebuje le zdravniške obravnave, temveč tudi spodbudo, toplo besedo, včasih tolažbo.

Na novo pot

Postopek umetne oploditve se začne s terapijami s hormonskimi injekcijami, ki jih od prvega dne menstruacije v trebuh vbrizgavaš sam. Razkuževanje kože, priprava doze, modrice, ki ostanejo, stranski učinki hormonov na telo, vse to vzameš v zakup. Veš, da je to del poti do cilja. Po dveh tednih terapije sledi preiskava z ultrazvokom kjer preverijo, koliko jajčec se sprošča.

To je res prav posebna izkušnja: sediš v čakalnici med drugimi ženskami, pokličejo te v ordinacijo, poslušaš, kako štejejo jajčeca in se počutiš, pa naj se sliši še tako čudno, dobesedno kot kokoš nesnica. Ko je jajčec dovolj, vbrizgaš tako imenovano STOP injekcijo, ki zaustavi nastajanje novih in se pripraviš na odvzem. Nanj prideta s partnerjem, sedeš na stol in z dolgo iglo ti iz jajcevoda vzamejo zrela jajčeca. Postopek naj ne bi bil boleč, vendar je. Sploh prvič, ko nanj nisi pripravljen. A tudi to vzameš v zakup. Tudi to je en od korakov do tvojega cilja.

Jajčeca in semenčica združijo in po nekaj dneh, če pride do oploditve, zarodek vstavijo v telo. Tudi tu nisem mogla ubežati pripombi: "Glede na vaša leta je pet oplojenih jajčec odličen rezultat." Vstavili so mi dve.

Razočaranja kot del zgodbe

Potem greš domov in čakaš. Opremljen z informacijo, da prvič običajno ni uspeha.

Po tednu, dveh, na podlagi analize krvi in v njej prisotnih hormonov potrdijo ali ovržejo nosečnost. Pri nama so jo potrdili. "Gospa, noseči ste," so bile besede, ki sva jih tedaj za zgodnje novoletno darilo dobila pod smrečico. Povedala sva le najbližjim, seveda so se veselili z nama, a na prvem ultrazvočnem pregledu sva doživela hladen tuš: v devetem tednu ginekologinja ni zaznala bitja srca otroka. Trudila se je, iskala, a zaman.

Ni besed, ki bi opisale razočaranje, ki te doleti v takih trenutkih in nekje od zadaj slišiš besede, da je treba ob krvavitvi na urgentni oddelek bolnišnice, na čiščenje maternice.  Do krvavitve je prišlo že naslednji dan in pod splošno anestezijo so izvedli abrazijo.

Obup, zmeda, otopelost, nemoč, nešteto je občutkov, ki so me prevzeli tedaj, ko so se sesule najine sanje. Veselo pričakovanje se je spremenilo v neznosno bolečino. Nekaj bi tako rad, pa tega ne moreš doseči. Ne glede na to, kaj storiš, kako se trudiš.

Pa še vsi dobronamerni nasveti: "Samo sprostiti se moraš, pa bo. Odmisli, pozabi." Ljudem ni jasno, da se ne moreš sprostiti na ukaz. Da si pod pritiskom, ki mu ne moreš ubežati. Potem so tu še drugi napotki: "Pij to, pij ono, jej takšno hrano."  Ter bolj ali manj prikriti očitki: "Ne želiš si dovolj otroka, ne trudiš se dovolj."

Kot da se ne kriviš že sam. Kot da že sam ne iščeš odgovorov na vprašanja, ki ostanejo neodgovorjena.  Sicer veš, da tisto, kar slišiš ali občutiš ni res, a ti si ranljiv in te takšne besede ali samo namigi še bolj potrejo. Ponižan si, ker ne moreš igrati vloge, ki ti jo je namenila narava, ti jo pripisuje družba in predvsem, ki bi jo rad igral sam.

Po prvem neuspelem poskusu sem povsod videla same nosečnice. Ali slišala, da je ta zanosila, ona rodila, ta ima že tretjega. Prej na to nikoli nisem bila pozorna, tedaj pa je bila vsaka taka novica nož v srce. Nisem imela ne volje in ne moči, da bi se še enkrat soočila s celim postopkom. Z možem sva se odločila, da bova pol leta počakala. Ko sva znova poskusila, je že prvi mesec prišla menstruacija. In z njo vsa razočaranja, obup in žalost.

 

Rekla sva si, da si bova oddahnila. Da bova uživala poletje, dopust in v jeseni znova poskusila.

Darilo narave

Ni nama bilo treba, kajti očitno je nekaj na tem, da naj bi se človek sprostil. Tisto poletje sem zanosila. Po naravni poti.  

Je k temu res pripomoglo to, da sva vse skupaj odmislila? Morda, a temu ne bi pripisovala prevelike vloge. Zadeve so se pač poklopile na vseh nivojih. Ne rečem, da drobtinice ni prispevala tudi sprostitev, dejstvo, da sva bila samo par in ne par, ki se trudi imeti otroka.  Vendar menim, da ljudje sproščenosti velikokrat pripisujejo prevelik pomen. Um zmore marsikaj, ne zmore pa vsega in je nemalokrat le nekakšna rešilna bilka.

A konec koncev to tedaj ni bilo pomembno. Menstruacija je zamujala nekaj dni in bolj za šalo kot zares sem na poti iz službe kupila nosečniški test, ga opravila že zvečer in bil je pozitiven.

Gledala sem vanj. Nič mi ni bilo jasno. Poklicala sem moža in njegov prvi odziv je bil: "Bom lahko pri porodu?"

Bil je čisto navdušen in kar malo mi je zameril, ker sama nisem bila tako vzhičena. A zame je bil to šok. Sploh nisem dojela, kaj pomenita dve črtici na testu in nisem upala verjeti, da pod mojim srcem raste življenje. Vse pretekle izkušnje so mi dale vedeti, da se ni dobro veseliti prezgodaj. Tudi, ko je na ultrazvoku nosečnost potrdila ginekologinja, sem bila še vedno kot otopela. Potrebovala sem nekaj mesecev, da sem dojela, da sem res lahko vesela, srečna, da lahko pričakujem.

Povsem pomirila sem se komaj po zadnjem specialističnem pregledu, ki jih je, spet glede na leta, nekaj več. Vse je bilo bp, tudi nuhalna, a šele potem, ko so bili takšni še rezultati aminocinteze, sem začela sproščeno uživati v nosečnosti in v dejstvu,  da bom postala mama.

 Pomoč je dobrodošla, včasih tudi nepogrešljiva

Pot je bila dolga, vendar bi jo z veseljem prehodila še enkrat, čeprav sem posledice vsega skupaj začela čutiti šele kakšne pol leta po porodu. Ni šlo za poporodno depresijo, a hormonske terapije, splošne anestezije, porod, ki je zaradi zapletov s popkovnico potekal pod nujnim carskim rezom, strah, da zato z otrokom morda ne bo vse v redu, vse to se je nabralo in tedaj sem prvič poiskala pomoč pri klinični psihologinji, ki je v Leonišču na voljo parom, ki se soočajo s postopkom umetne oploditve in z njim povezanimi neuspehi, s padci, z bolečino, z dvomi vase. Takšna pomoč je nedvomno velikokrat dobrodošla, včasih tudi potrebna.

Kajti čeprav pri naju ni šlo vse gladko poznam pare, ki se večkrat srečajo z razočaranji in z vsem, kar ta prinašajo. Ko izkoristijo vseh šest poskusov, ki jih plača zavarovalnica, gredo nato v umetno oploditev samoplačniško, ko pomoč poiščejo v tujini ali obupajo ali pa se odločijo za posvojitev.

To nama je bilo na srečo prihranjeno, razumem pa, kako se počuti ženska, ko je kljub še takšni emancipaciji podvržena občutkom manjvrednosti in tudi sramu ob dejstvu, da ne more zanositi, ko mora odgovarjati na vprašanja, zakaj nima otrok ter kaj da še čaka, ko se sooča podobnimi pripombami ljudi, ki ne poznajo njene zgodbe. Čeprav večinoma ne mislijo nič slabega, zadajajo že tako ranjeni duši vedno bolj globoke rane. Zato vsem polagam na srce: ne zastavljajte takšnih in podobnih vprašanj.

Kajti vsak se ima pravico odločati po svoje in kadar je pot od odločitve do izpolnitve trnova, na njej nihče ne potrebuje dodatnih črepinj.

Priporočamo tudi: Urška Žigart: Ne kličite me Pogačarjeva Urška, prosim (ne še), 3. del in pa  Pravila, kako kombinirati različne oblike testenin in omake

Preberite še: Neobičajni zgodnji pokazatelji nosečnosti

Morda vas zanima tudi: 6 mitov o zanositvi, ki jih ne bi smeli verjeti


oddajte komentar

preberite tudi

Pozor, to so za moške najnevarnejši spolni položaji

Priložnost, ob kateri moški najpogosteje varajo

Sedem pasti poletnega seksa

ne spreglejte