Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Poporodna depresija: Jokala sem pozno v noč in mislila, da bom znorela (izpoved dveh Slovenk)

Dve pogumni mamici sta razkrili, kako ju je v trenutku, ko bi morali kipeti od sreče prevzela žalost, nemoč in obup.

22.3.2021 ob 5:50 | Foto: GettyImages, GettyImages/Ponomariova Maria | Avtor: P. Pa.

Poporodna depresija: Jokala sem pozno v noč in mislila, da bom znorela (izpoved dveh Slovenk)

Prihod novega družinskega člana je eno izmed najlepših doživetij v življenju, a obenem tudi precej stresno. Včasih ne gre vse tako, kot si bodoča mamica predstavlja, ali pa se nove vloge v življenju celo tako zelo boji, da ta začne predstavljati oviro v njenem življenju. Poporodna depresija, anksioznost, poporodna otožnost ali pa poporodna psihoza sodijo med duševne stiske, ki se lahko pojavijo med nosečnostjo ali po porodu.

Na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje pišejo, da lahko znake vsaka ženska občuti drugače. Prav tako ni nujno, da se pojavijo vsi, lahko se pojavijo le nekateri. Ocenjujejo, da v Sloveniji vsako leto po porodu zaradi hujše depresivnosti ali tesnobe trpi od 1.800 do 3.600 žensk po porodu. Pojavi se štiri do šest tednov po porodu, lahko tudi kasneje in traja od treh do šestih mesecev, včasih tudi dlje.

Občutki, ki paralizirajo

Najpogostejši znaki so občutki nesposobnosti, nemoči, žalosti, nemirnosti in obupa ter pomanjkanje volje do življenja. Pojavijo se lahko slabo počutje, velika utrujenost in pomanjkanje energije, težave s spanjem in/ali huda nespečnost ter nezbranost. Pojavljajo se občutki manjvrednosti, hudi občutki krivde, jokavost. Prav tako imajo mnoge težave z osredotočenostjo, razmišljanjem. Značilno je nezanimanje za spolnost ter povečan ali zmanjšan apetit. Hud napor lahko predstavlja vsako opravilo. Prisotno je lahko tudi nezanimanje za otroka ali pretirana skrb zanj.

Ena jo je že uspešno premagala, druga je na dobri poti, da jo premaga.

Zakaj pride do tega, ni popolnoma jasno, gre pa najverjetneje za medsebojno delovanje različnih dejavnikov, kot so hormosnke spremembe, osebnostne značilnosti, naučeni odzivi na stresne okoliščine, kemična neravnovesja v telesu, nove razmere in dejstvo, da je ženska postala mati. Svojo izkušnjo s poporodno depresijo sta z nami delili dve bralki Mične. Ena jo je že uspešno premagala, druga je na dobri poti, da jo premaga. To sta njuni izkušnji s poporodno depresijo. 

Strah me je bilo že med nosečnostjo

Pred desetimi meseci sem prvič postala mamica. Kaj vse bo s sabo prinesla nova vloga, mi ni bilo povsem jasno, čeprav sem imela kar nekaj prijateljic, ki so otroka že imele. Zdelo se mi je, da vse svoje obveznosti opravljajo z levo roko in da jih prav nič ne vrže iz tira. Vse bolj, ko se je bližal datum poroda, so me začeli prevzemati vse močnejši občutki strahu. Ko danes pomislim, kaj vse se mi je podilo takrat po glavi, bi se še pred sabo najraje skrila. Vsi so govorili o tem, da se zaljubiš na prvi pogled, ko dobiš otroka v roke. Vsi so govorili, da se ti zdi tvoj otrok najlepši. Mene je pa skrbelo, kaj če ne bom začutila te ljubezni, kaj če jaz ne bom tega občutila. Vse bolj me je skrbelo, ali bom začutila to materinskost, ali bo tudi pri meni potekalo vse tako instiktivno, kot opisujejo.

Porod je potekal dobro, brez večjih zapletov, a samih podrobnosti se ne spomnim prav dobro. Če pomislim dobro, se niti ne spomnim, kaj točno sem občutila, ko mi ga je babica položila na prsi. Jokala sem kot dež in ta jok me je spremljal še vse naslednje dni, ko sva bila v porodnišnici. Dojenje ni steklo, bala sem se ga previti, ker je bil tako drobcen. Vse me je bolelo in želela sem se skriti v temno luknjo, saj je bil občutek, da mi vse polzi iz rok vse močnejši. Iz dneva v dan me je bolj skrbelo, da ne bom znala poskrbeti za to drobceno bitje. Ker nama dojenje nikakor ni šlo, sem začela čutiti veliko breme. K sreči je bil partner tako prizemljen, razumevajoč in sočuten, da je prevzel iniciativo in predlagal, da uvedemo stekleničko. Na nek način je bila to zame odrešitev, a na drugi strani sem se počutila kot največja zguba na svetu, ker niti lastnega otroka nisem uspela do sitega nahraniti. Občutki nemoči so me spremljali vse bolj in bolj. Iz dneva v dan sem bila bolj otožna, postajala sem vse bolj neješča, primanjkovalo mi je energije. Prve mesece sem takrat, ko je spal otrok, spala tudi sama. Po približno dveh mesecih sem sama pri sebi ugotovila, da tako ne bo šlo naprej. To je začutil tudi partner, ki mi je bil sicer ves čas v podporo. Trudil se je, da bi me razbremenil, da bi mi pomagal, me poslušal in pomiril, da delam dobro, da je otrok dobro, a se sama pri sebi nikakor nisem mogla pomiriti. Ves čas me razžirala misel, da mi bo spodletelo, da ne zmorem, da si moj otrok zasluži boljšo mamo …

Nekega večera sem izjokala svoje strahove in bolečino partnerju, ki me je takoj naslednji dan odpeljal k osebni zdravnici, ta pa me je napotila k psihiatru. Dobila sem ustrezno pomoč, zdravila sem z antidepresivi, še vedno pa obiskujem psihoterapevta. Našla sem podporno skupino. Uteho sem našla tudi pri prijateljicah, ki so mi, potem ko sem se izpovedala in razkrila svoje temne misli, izpovedale tudi same in potrdile, da ni vedno vse tako lepo, kot sem sama mislila. Ugotovila sem, da v tem nisem sama, da se za navidezno popolno družinsko sliko lahko skriva mnogo in da vsaka ženska v sebi bije različne boje. Novopečenim mamicam, ki se znajdejo v podobni situaciji, bi svetovala, naj čim prej poiščejo pomoč, naj ne čakajo tako dolgo kot sem sama. Ker si nisem priznala, da imam težave, sem zamudila dva čudovita meseca sinovega življenja. (Klara, 29 let)

Prvič sama, drugič po pomoč

Sem mamica dveh otrok. Deček je star šest let in je v jeseni začel hoditi v šolo, deklica je stara tri leta in obe moji porodniški je zaznamovala poporodna depresija. Razlika je le v tem, da sem prvo porodniško prejokala in se spraševala, kaj je narobe z mano, da ne znam uživati z lastnim otrokom, v drugo pa sem takoj po porodu, ko sem začela prepoznavati, da se zgodba ponavlja, poiskala pomoč.

Prva porodniška je bila zame izjemno naporna iz večih zornih kotov. Tik pred porodom sva se z možem preselila v novo stanovanje, ki do prihoda otroka še ni bilo povsem dokončano. Med nosečnostjo sem odprla lastno podjetje in načrtovala, da se po šestih mesecih vsaj delno spet posvetim delu. Imela sem izdelan načrt, ki sem se ga tudi držala. Na zunaj je izgledalo vse super. Prijateljice so se čudile in mi ploskale, kako mi vse uspeva. A v resnici mi ni. Dan za dnem sem se borila sama s sabo in iskala motivacijo, da se dvignem iz postelje. Sin je že zelo zgodaj prespal celo noč, jaz pa sem noči v večini prebedela in prejokala. Na spletu sem pozno v noč prebirala razne članke in knjige o materinstvu, o depresiji. Vedela sem, da imam težave, a pomoči nisem poiskala, ker sem mislila, da je to znak šibkosti. Kaj se mi podi po glavi, nisem povedala nikomur, niti partnerju, ker me je skrbelo, da me bo obtoževal tudi on.

Kako sem se borila sama s sabo, sem mu priznala šele čez leto in pol, ko sva se začela pogovarjati o drugem otroku. Ker nisem želela, da otožnost, nemoč, žalost in občutek nesposobnosti zaznamujejo tudi mojo drugo porodniško, sem nekajkrat obiskala psihoterapevtko, ki mi je dala nekaj nasvetov in napotkov.  Približno en mesec po drugem porodu sem res začela kazati znake tesnobe. Pospešeno mi je bilo srce, tresla sem se, strah me je bilo, da bi sin hčerki kaj naredil, čeprav ni bilo povoda za to. Do sina sem postala vzkipljiva, na moža besna. Imela sem občutek, da bom znorela. Ker sem bila pozorna na te znake in sem začela prepoznavati vzorce iz prve porodniške, sem stopila v stik s terapevtko in osebnim zdravnikom. Nekaj mesecev sem se zdravila z antidepresivi, da se lažje prebodila to krizo. Ko danes gledam nazaj, si še zdaj ne morem oprostiti, da nisem pomoči poiskala že v prvo. Mislim, da je enostavno premalo govora o tem in da bi se morale novopečene mamice bolj odkrito pogovarjati o teh težavah, saj zanikanje in zatiskanje oči, povzroča le še več škode. Novopečenim mamicam bi še dala nasvet, naj se nikar ne bojijo prositi za pomoč ostale družinske člane. (Metka, 36 let)

Kaj narediti, če se znajdete v težavah?

NIJZ poudarja, da je pomembno, da mama dobro skrbi zase in da bližnje osebe z njo delijo skrb za otroka. Nekatere ženske okrevajo same od sebe, dokazano pa je, da se bodo prej počutile bolje, če poiščejo pomoč. Raziskave so pokazale, da so si matere s poporodno depresijo hitreje opomogle, če so se o svojih občutkih in doživljanju lahko pogovorile s svetovalci in svetovalkami, ki so skušali videti stvari iz njihovega zornega kota in jih niso obsojali.

Pomaga tudi pogovor z drugimi ženskami, ki so doživele poporodno depresijo. Priporočljiva je vključitev v skupino za samopomoč s strokovnim vodstvom. Navajajo še, da kadar je posameznica v stiski, lahko sama ali njeni bližnji pokliče na poseben telefon za obporodne stiske ali na splošne telefone za pomoč v duševni stiski. »Pomoč lahko poišče pri kliničnih psihologih/psihologinjah v različnih ambulantah ali ponekod v porodnišnicah in bolnišnicah. Pomembno je, da najde osebo, ki ji ustreza, zato je ključno, da se ne vztraja in išče, kar potrebuje. Pomaga lahko tudi osebni zdravnik, ki osebo po potrebi napoti k psihiatru. Zdravila v obliki antidepresivov so tako učinkovita kot psihoterapija. Priporočajo jih, kadar gre za težjo obliko depresije ali kadar psihoterapija ne pomaga. Nekateri antidepresivi so dovolj varni, da jih posameznica lahko jemlje tudi v obdobju dojenja.«

Preberite še: Deset stvari, ki sem jih hotela slišati po porodu (osebna izpoved)

Morda vas zanima tudi: Čudovito sporočilo Stephena Hawkinga vsem, ki jih pesti depresija


oddajte komentar

preberite tudi

Dimenzije vagine: Kaj je malo, kaj veliko in kaj povprečno

Vse prednosti in slabosti seksa pod prho

Kaj pomeni, če vas v sanjah vara ali zapušča partner

ne spreglejte