Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Petra Škabar odkrito z Ulo: Vsak od nas ima potencial za obisk terapevta (VIDEO)

Psihologinja Petra Škabar je z Ulo spregovorila o mentalnem zdravju Slovencev, o zlaganosti na Instagramu in tem, kako se soočati z duševnimi stiskami.

27.1.2020 ob 9:10 | Foto: Sonja Ravbar (video in fotografije

Slika avtorja - Ula  Furlan Piše:

Ula Furlan

Petra Škabar odkrito z Ulo: Vsak od nas ima potencial za obisk terapevta (VIDEO)

Obdaja jo čaroben mir, neka drugačna prezenca, za katero bi od daleč rekel, da ve kako in kaj. Sama s sabo. In življenjem. Da ve, kdaj pospraviti in kako, zakaj velja streti, premleti, prestopiti, objeti. Da ve, kdaj biti tiho in dovoliti, da tudi tišina najde besede. Čeprav kdaj sama potrebuje le stik in ljubezen. In nič več. Kot vsi.

Dolga je. Prisotna. Ženska, dekle, s prefinjeno senzualnostjo, tankočutno dušo in hitrim avtom in vožnjo na »bolj po moško« in velikokrat glasno, predvsem pa izbrano glasbeno podlago. Zagnano in vztrajno sledi sebi, ambicijam, svoji sreči. Če ta sploh ostaja in je? Kdo ve.

Ko opazuje, analizira, razmišlja. Takrat se zdi, da potihne, čeprav jo poznam kot suvereno in glasno. Lahko bi služila dober modni denar s temi kilometrskimi okončinami in spretnostjo pred objektivom. Vseeno že leta dela s sabo. A raje na sebi, zase in za nas. Diplomirana psihologinja. Ki zna celo za mentalno zdravje poskrbeti na enem bolj toksičnih prizorišč. Na Instagramu. Petra Škabar.

V enem preteklih intervjujev si rekla, da v modi ne boš več delala, zakaj? Je temu še tako?

Ja, še vedno tako razmišljam. Moda se mi je vedno zdela človeku in njegovem mentalnem zdravju zelo neprijeten svet. Občasno se še podam na kakšno slikanje, vendar sedaj ostajajo v krogu prijateljev in slovenskih oblikovalcev in umetnikov.

Praviš, da ti je slovenska zajedljivost prišla do živega, na kakšen način?

Vsakomur privoščim najboljše. Sem tudi zelo netekmovalna oseba. Kar posledično pomeni, da ne razumem zajedljivosti, neprijaznosti, zmanjševanja vrednosti  sočloveka z namenom zviševanja svoje lastne vrednosti ali samozavesti. To se mi zdi zelo nizkotno. In sama ne želim biti del takšnega sveta.  

Vabimo vas k ogledu video pogovora s simpatično psihologinjo, v katerem nam je razkrila, kako sama poskrbi za svoje mentalno zdravje.

Kakšni smo sicer Slovenci, Slovenke? S kakšnimi težavami se srečujemo? Kaj nas duši?

Po podatkih raziskav, o katerih poroča NIJZ, skoraj 5% vseh odraslih Slovencev poroča o kronični tesnobnosti, skoraj 5% Slovencev pa se je že kdaj spopadlo z eno izmed oblik depresije – med njimi pa je bilo več žensk. Raziskava na vzorcu mladostnikov slovenskih srednjih šol pa poroča klinično pomembno stopnjo depresivnosti pri kar 20% fantov in 40% deklet – to pa pogosto vodi v samomorilno vedenje.

Kar 13% ljudi je izostalo iz službenih in drugih obveznosti zaradi težav povezanih z duševnim zdravjem, 10% pa jih je zaradi omenjenih težav jemalo tudi zdravila, poročajo pri NIJZ.

Kaj so tegobe današnjega časa, kaj so najpogostejše stiske mladih, morda deklet?

Po podatkih raziskav, o katerih poroča NIJZ, so pri mladih izpostavljena telesna samopodoba – predvsem pri dekletih, ter simptomi, kot so potrtost, glavoboli, bolečine v želodcu, ki jih doživlja kar polovica slovenskih mladostnikov na mesečni ravni, 10% pa na tedenski ravni.

Ljudje v mestnih središčih pogosteje poročajo o simptomih stresa in depresije kot tisti, ki živijo na obrobju.

So težave mestnih deklet drugačne od podeželja?

Raziskave, spet, poročajo o tem, da ljudje v mestnih središčih pogosteje poročajo o simptomih stresa in depresije kot tisti, ki živijo na obrobju. Se mi pa zdi, da se zaradi razširjenost družabnih omrežji, meje med podeželjem in mestnimi jedri brišejo.

Za kaj gre pri mentalni bolezni? Bi lahko poenostavljeno rekli, da gre za bolezen organa, kot bolezen srca?

Poznamo veliko oblik mentalnega zdravja. Zelo lepo jih opisuje knjiga mojega nekdanjega profesorja Petra Preglja, Psihiatrija. Bolezni mentalnega zdravja se umetno ločujejo na npr. organske, neorganske ... Sama pa sem zagovornica tega, da je celo telo povezana struktura – na kar nakazujejo tudi psihosomatske bolezni. Sama sem tako pristaš zdravljenja celote, ne le posameznih delov. Verjamem pa, da se veliko zdravnikov ne bi strinjalo z mano!

Na tvojem Instagram profilu Izpovedi mentalnega zdravja (IMZ) srečamo veliko anonimnih zgodb. Laže govorimo, pišemo, se izpovemo, če se ne imenujemo?

Moje izkušnje so take, da je res tako. Sama nikoli nisem imela težave z izpostavljanjem svojega imena, verjamem pa, da je lažje o tem spregovoriti v okolju, ki ti ponuja varen in prijeten način podajanja zgodbe. Anonimnost je pomemben dejavnik vsake terapije.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Izpovedi Mentalnega Zdravja (@mentalno.zdravje) on

Zakaj si se sama odločila za študij psihologije? Pravijo, da se lotimo običajno raziskovanja tistega, kar žuli nas same?

Sama sem že od nekdaj čutila veliko željo po pomoči sočloveku – na tak ali drugačen način. Študij psihologije in sedaj magistrski študij psihosocialne pomoči in svetovanja mi je omogočil strukturo in vse potrebno znanje za opravljanje prave oblike pomoči. Skozi študij sem odkrila, da je žal stereotip študentov psihologije precej resničen, vendar ne velja za vse ... Je pa pomemben del mojega študija tudi osebnostna rast in raziskovanje svojega notranjega sveta.

Nizka samopodoba in samozavest sta napovednika povečanega samomorilnega vedenja v mladostništvu, med tem ko je napovednik tega v odraslosti depresija.

S čim se ti soočaš, si morala pri sebi premagati in odvozlati kakšne vozle?

Disleksija mi je čez življenje in mi še sedaj predstavlja kar veliko prepreko, vendar sem se naučila živeti z njo. Disleksija je v veliki večini dedna; sama sem imela srečo, da sem odraščala v družini, ki se je te omejitve zavedala in me naučila kljub temu delovati kar se da dobro. Priznati moram tako, da se kljub precej izraženi disleksiji, sama s problemi danes ne srečujem več pogosto; večinoma takrat, ko se gre za strokovne oddaje. Disleksija pa je veliko bolj pogosta, kot si ljudje zamišljamo; vendar je življenje z njo precej obvladljivo. Moram pa priznati, da mi ne bi uspelo brez pomoči in vodenja s strani zlate mame; dr. Škabar. Vedno mi je dala občutek, da disleksija ni omejitev, ampak le 'drugačen način razmišljanja'.

Kdaj se oblikujejo naše težave? Otroštvo, starši, šolski sistem?

Težko je posplošeno govoriti o tem, kdaj se pri posamezniku pojavijo prve oblike težav. Npr. nizka samopodoba in samozavest sta napovednika povečanega samomorilnega vedenja v mladostništvu, med tem ko je napovednik tega v odraslosti depresija. Vsekakor so vsi našteti dejavniki pomembni dejavniki, ki lahko tako ali drugače vplivajo na duševno zdravje posameznika v odraslosti – težko pa govorimo o dejavniku, ki ima največ vpliva. Vsekakor je pomembno otroku že od malih nog naprej ustvarjati varno okolje z ravno pravimi omejitvami, da lahko otrok znotraj teh okvirjev še raziskuje. Prav tako je zdrav šolski sistem zelo pomemben, enako pa gre tudi za socialni krog (prijatelje), s katerim se otrok obkroža. Pomembno je torej tako na ravni posameznika, kot tudi družbe, opozarjati na pomembnost mentalnega zdravja že od malih nog naprej.  

Kdaj je čas za terapijo, kdaj vemo, da ni dovolj pogovor s prijatelji in samoanaliza?

Sama menim, da ima vsak izmed nas potencial za obisk terapevta, saj se v današnjem hitrem tempu težko spopadamo z vsemi izzivi, ki jih na poti postavlja življenje. Terapija pa je ravno to; pomoč. Mišljenje, da se mora zgoditi nekaj 'groznega' za to, da posameznik obišče terapijo, je popolnoma zgrešeno. Vzporednico bi lahko naredili s pomembnostjo pitja vode; takrat, ko občutite žejo, je telo že dehidrirano. Pitje vode je takrat nujno, priporočeno pa je, da posameznik vodo konzumira tako pogosto, da do dehidracije sploh ne pride. Enako je z mentalnim zdravjem; pomembno je, da se raven mentalnega zdravja ohranja konstantno, ne le takrat, ko je naše mentalno zdravje že precej slabo. Sama bi tako neko obliko terapije ali svetovanja svetovala kar vsem!

 

Katere vrste terapije najbolj pomagajo, so najbolj produktivne, konstruktivne?

Vrsta terapije, njen uspeh in koristi so odvisne od mnogo dejavnikov. V grobem se oblike pomoči delijo na psihiatrijo, psihoterapijo in svetovanje. Prva naj bi se tako bolj osredotočala na zdravljenje duševnih motenj s pomočjo zdravil; psihiatri za izvajanje terapij tako v osnovi niso izobraženi. Psihoterapija naj bi združevala poglede svetovanja in psihiatrije in naj bi bila ključen del zdravljenja vsake mentalne bolezni. Svetovanje pa je v sami osnovi namenjeno »klinično zdravim« posameznikom, ki želijo izboljšati kakovost svojega življenja. Cilj psihoterapije je predvsem odpravljanje psihičnih motenj, ki so klasificirane po psihiatričnih merilih, cilj svetovanja pa je odpravljanje emocionalnih problemov in izboljšanje kakovosti življenja.

Kako pa je s srečo? Je danes sploh še ulovljiva?

Sreča pomeni vsakemu posamezniku nekaj drugega. Meni sreča predstavlja vikend v gorah, obkrožena z dobrimi knjigami in mojimi najbližjimi prijatelji, med tem ko npr. moji sestri srečo predstavlja notranji mir, spet drugim popolna svoboda. Vsekakor se ideja sreče skozi življenje spreminja, verjamem pa, da jo lahko dosežemo. Velikokrat pa se izkaže za povsem nekaj drugega kot to, za kar smo si jo definirali!

Kako gledaš na vse novodobne prodajalce sreče, uspeha, delavnice, srečanja za več 100 evrov? Se res lahko premaknemo naprej v enem dnevu?

Moram priznati, da me novodobni prodajalci sreče, kakor si jih imenovala, zelo jezijo. Saj sama vem, kakšen vpliv imajo lahko napačne besede ob pravem trenutku ranljivosti; o tem priča obilica zgodb posameznikov, ki imajo zelo slabe izkušnje z iskanjem pomoči. Sama sem zagovornica tega, da je pomoč na področju mentalnega zdravja stvar, ki potrebuje ogromno znanja in konstantnega izobraževanja – tako strokovnega, kot tudi nestrokovnega, strukture in predvsem iskrene želje po pomoči človeku – in ne po zaslužku. Spremembe pa velikokrat žal potrebujejo več kot le en dan, vsekakor pa lahko posameznik preboj naredi tudi v enem dnevu – pot do mentalnega zdravja pa je proces.

Delajo taka srečanja več škode kot koristi ali je vseeno vse dobrodošlo, da le govorimo o stiskah, kakorkoli že?

Vsekakor je dobrodošlo, da se o stiskah govori. Pomembno pa je, da se o njih govori iz izkušenj in na podlagi raziskav – podajanje napačnih informacij lahko stori veliko slabega, sploh, če so na ravni velikega števila ljudi. S tem se lahko sproži tudi panika in napačna prepričanja o tem, kako naj bi bil mentalno zdrav človek videti. Na podlagi napačnih pričanj se lahko tako hitro ustvarijo pričakovanja, ki jih skoraj nihče ne more doseči.

Kako po razhodu? Kako po smrti, izgubi? Na kakšen način si povrniti moči?

Vsi smo že kdaj slišali za avtorje, ki na tak ali drugačen način opredeljujejo faze in stopnje skozi katere potuje posameznik po npr. smrti pomembne druge osebe. Iz izkušenj pa lahko sama trdim, da je ta proces za vsakega posameznika drugačen; ni nekega osnovnega načina ali poti, po kateri lahko posameznik hodi, da bo spet postal srečen. Ni nekega recepta, ki mu lahko vsi sledimo ... Moj nasvet je: pustite si čas in prostor, da čutite.

Se sicer radi delamo močnejše, kot v resnici smo?

Ja, po mojem mnenju. Predvsem moški, saj je bila skozi kulturo pri njih ranljivost nekaj nesprejemljivega, nekaj feminilnega. Kar je žalostno, saj sem sama v ranljivosti našla največjo moč do zdaj.

Kam po nestrokovno pomoč zase, priporočaš kakšen dober podkast, knjigo, album? 

Jaz največ pomoči najdem ravno v mojih bližnjih; v prijateljih, pogovorih, družini, interviziji s kolegicami s fakultete FUDŠ in zadnje čase “superviziji” pri dr. Meliti Makovec Zver. Pri mentalnem zdravju je podobno kot pri telesnem zdravju; s pomočjo Googla si hitro diagnosticiramo nekaj, kar po vsej verjetnosti ni resnično. Diagnosticiranje in pomoč bi tako prepustila strokovnjakom.

Imaš novoletne resolucije, zakaj si jih tako radi postavljamo in se jih držimo?

Haha! Novoletne resolucije ... Hmm ... Imam jo, na en način. Zadala sem si, da bom v letu 2020 sebično na prvo mesto postavljala sebe. Zakaj sebično? Saj se s tem soočam prvič; celo svoje življenje sem na prvo mesto postavljala dobrobit drugih. Zdaj pa sem na vrsti jaz. Pomembno pa je tudi izpostaviti, da si je novoletne resolucije treba zastavljati na tak način, da jih lahko tudi dosežemo. Cilji naj bodo tako dosegljivi, dobro opredeljeni, imajo časovno komponento in niso takšni, ki jih človek v enem letu enostavno ne mora doseči. Spremembe se dogajajo korak za korakom, pot do cilja pa je dolga – a vredna.

Sodeluješ tudi pri projektu Živa knjižnica. Za kaj gre?

Projekt Živa knjižnica je projekt, ki ima svoje začetke v želje destereotipizacije govora o marginalnih družbah, začelo pa se je v Skandinaviji kot želja po govoru o homoseksualnosti. Sama sem se z Živo knjižnico prvič soočila v okviru projekta V odsevu; letos pa se je bom prav tako udeležila v sredo, 25. marca. Zgodbe so takšne in drugačne, veseli pa me, da so jih ljudje pripravljeni deliti s svetom. Pomembno je, da se o teh stvareh govori – na glas. 

Kje navdih drugih sicer sreča Petro, tebe?

Vsekakor me navdušuje Maša Mazi. Je surova, iskrena in zelo dobra  markentingašica! Haha! Od slovenskih imen me navdušuje tudi Aljoša Bagola, ki je pred kratkim izdal knjigo o izgorelosti, od tujih pa me navdušujejo imena, kot so Rihanna in Zendaya, ki opozarjajo o pomembnosti mentalnega zdravja, telesne samopodobe, epidemiji drog v Ameriki ... Na vsakodnevni ravni pa me navdušujejo moji prijatelji in družina; iskreno so zlata vredni.

Vsebino omogoča Barilla Grancereale


oddajte komentar

preberite tudi

Priložnost, ob kateri moški najpogosteje varajo

Sedem pasti poletnega seksa

Zakaj bi morali pred seksom popiti kozarec vode

ne spreglejte