Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Manja Plahuta in njen boj z anoreksijo: Ponoči sem se zbujala na dve uri in telovadila, da se ne bi zredila

O svoji pretresljivi izkušnji je na glas spregovorila tudi na socialnih omrežjih in upa, da bo tako pomagala še komu s podobnimi težavami.

27.4.2021 ob 5:50 | Foto: osebni arhiv

Slika avtorja - Špela  Robnik Piše:

Špela Robnik

spela.robnik@delo.si

Manja Plahuta in njen boj z anoreksijo: Ponoči sem se zbujala na dve uri in telovadila, da se ne bi zredila

To je Manja Plahuta, stara je 20 let. Njena zgodba z anoreksijo se je začela strašljivih osem let nazaj.

»Že od nekdaj sem bila 'črna ovca', nikamor nisem spadala. Vrstniki so me redno zafrkavali, zbadali, vedno le dekleta, ne fantje. Spravljale so se name, mi pisale grozilna pisma. Veliko je bilo povezano z mojim izgledom, že od majhnega sem 'štrlela ven', dobesedno, saj sem bila od nekdaj od vseh višja za eno glavo, danes imam 182 cm. Šlo je za banalne stvari: da imam širok obraz, športno postavo, ker sem se ukvarjala s plesom že od malih nog, tudi moj glas menda ni bil tipično ženski, nežen in visok, da sem poraščena po rokah … Skratka, bedarije. Vtaknile so se v vsako podrobnost, ki so jo našle na meni. V tistem času me vse skupaj niti ni toliko prizadelo. Ja, jokala sem vsak dan, nisem hotela hoditi v šolo, ni pa vse skupaj že takoj sprožilo teh težav.«

Tako začne svojo zgodbo in življenje z motnjo hranjenja. Njena šolska leta so bila namesto brezskrbnih dni prava nočna mora. V 9. razredu je morala zamenjati šolo, saj psihično nasilje vrstnic ni bilo več vzdržno. A začetek srednje šole je bil še hujši. Peklenski. V roku dveh mesecev sta ji umrla dva bližnja in ljuba sorodnika, na dan pogreba jo je prizadel še fant, v katerega je bila noro, najstniško zaljubljena. Sesula se je. Fantove besede, da ni dovolj dobra, dovolj lepa, da ne ustreza njegovemu socialnemu položaju so bile pika na i. Pognale so jo v anoreksijo.

Obsedel jo je občutek nadzora

»To me je pobilo. Dva tedna nisem vstala iz postelje. Zbolela sem za mononukleozo, od vseh šokov in stresa se mi je porušil imunski sistem. Kilogrami so začeli iti dol in to je bila edina stvar, ki sem se je lahko oklenila. Moja anoreksija nikoli ni bila povezana s sovraštvom do hrane. Mene je vanjo potegnil in me obsedel ta občutek kontrole. Ugotovila sem, da so kilogrami edina stvar v življenju, ki jo lahko nadzorujem. Živela sem v mehurčku, v katerem sem se počutila točno tako kot sem hotela in delala, to kar sem želela. In nič me tam ni moglo presenetiti. V tem mehurčku zame ni bilo nekih šokantnih novic. Ko so kilogrami začeli izginjati, pa sem tudi sama postajala vedno bolj nevidna, vedno bolj zaprta vase, nehala sem se družiti, sploh komunicirati z ljudmi. Ves moj svet se je začel vrteti okoli tega, kako malo bom pojedla in koliko bom telovadila.«

Moja anoreksija nikoli ni bila povezana s sovraštvom do hrane. Vanjo me je potegnil in me obsedel ta občutek kontrole.

Njena oblika anoreksije je bila restriktivnega tipa: obsesija s telovadbo in stradanje.

»Ponoči sem se zbujala na dve uri, bala sem se, da če bom preveč spala, da se bom zredila. Zbujala sem se in telovadila. Vstala sem ob petih, še eno uro telovadila, preden sem šla ob šestih na vlak in v šolo. Pojedla sem eno jabolko. V šoli tako ali tako nisem jedla, ker pač nisem mogla telovaditi. Vsakič, ko sem šla na WC, sem naredila 20 počepov. Ko sem prišla domov, sem pojedla vse skupaj nič od kosila, šla telovadit. Poleg vsega sem bila odličnjakinja, plesala 3-4x na teden, bila na številnih tekmovanjih. Kako je moje telo to zdržalo? Še zdaj ne vem. Ampak nekako je in za to mu bom vedno hvaležna.«

Začelo se je z željo po kontroli, pravi. Vsak dan posebej si je zadala, koliko je največ kalorij, ki jih lahko poje, koliko ur bo telovadila in koliko ur se učila. Ta režim,  strukturiranost in organiziranost, kontrola nad življenjem, to ji je dajalo zadovoljstvo. Varnost. V tem svetu je nič ni vrglo iz tira. Sprva tako sploh ni šlo za vizualni izgled. Tisto je prišlo pozneje. Ko je bila v anoreksiji že tako globoko, da sama ni več mogla ven. Doma so že goreli vsi alarmi, a trmasta je vztrajala pri svojem.

Pet let je zanikala

Trdila sem, da majo o meni napačno predstavo.

»Skoraj pet let sem si vse skupaj zanikala. Trdila sem, da s tem ni nič narobe. Zavračala sem pomoč drugih, govorila sem, da nimajo pojma. Moja mami je vse skupaj opazila že po dveh mesecih, ko sem zelo shujšala, sumila je, da imam tudi psihološke težave. A trmasta kot sem, si tega nisem dala dopovedati. Najslabše je to, ker so poleg tebe ljudje, ki ti želijo pomagati, a te ne morejo premakniti. Nekateri so 'šibki' in sami pridejo do tega spoznanja, se vdajo ali prepustijo vodenju drugim in se tako tudi pozdravijo. Trmaste glave, kot sem tudi sama, pa se ne dajo. Trdila sem, da imajo o meni povsem napačno predstavo. Tisti klik, da dejansko res imam težavo, se je zgodil šele, ko sem se že začela zdraviti. Ko so me prisilili, da sem, vsaj v fizičnem smislu, začela okrevati.«

Trenutek, ki jo je vendarle nekoliko streznil, se je zgodil nekega dne ob obisku zdravnika. Ko je tam videla svojo mamo, kako se je zlomila, jokala, jo rotila, naj nekaj naredi, naj se ne ubije ...

To je bilo dobri dve leti nazaj. Šele tedaj je začela okrevati. Kot pravi, v začetku le v telesnem smislu. Iz slabih 48 kilogramov je spet prišla na 55. To je bil minimum, ki ga je morala doseči. A se je zadržala na tej meji. Šele nekaj mesecev pozneje je prišla do spoznanja, da tako ne bo šlo več naprej.

»Začeli so mi izpadati lasje, izgubila sem menstruacijo, bila sem šibka, imela prosojno kožo, ni nič bilo več iz mene. Rekla sem si, da moram nekaj ukreniti. Da bom sama sebe enkrat že sprejela, tudi če si ne bom všeč, takšna kot sem. Začela sem delati na sebi, se aktivno ubadati s tem, da spet vzpostavim dober odnos s hrano, tudi s telovadbo. Da ne pretiravam, da počivam, ko mi to ustreza, ne da ves čas delam kljukice. Letos januarja pa sem prišla do točke, ko sem tudi v psihološkem smislu začela drugače gledati na stvari.«

Telo si hitro opomore, toda ...

Vse skupaj traja, priznava. Čeprav si je njeno telo kar hitro opomoglo. V treh, štirih mesecih je bila spet pri močeh. Psihološko okrevanje pa traja dlje časa. Bolezen se vrača v valovih.

»Še vedno imam trenutke, ko se v svoji koži počutim res slabo. V ogledalu imam še vedno pred seboj to distorzijo: z anoreksijo sam sebe vidiš enkrat, dvakrat bolj močnejšega kot si. A v glavi moraš priti do točke, da si kljub vsem tem slabim trenutkom, ne želiš več nazaj na to pot. Na tej točki dobro veš, da ne želiš več v tisto obdobje, k tistim kilogramom.«

Ugotoviš, da socialna omrežja in popolne slike, filtri in photoshopi niso realen svet. Zaziraš se v te ideale. Na instagramu ti ljudje, polni botoksa in s tono ličil na sebi govorijo, kako smo naravni najlepši. Ne veš več, kaj je realnost in kaj ne.

Ko danes razmišlja za nazaj, pravi, da ji je pomagalo tudi to, da je malo dozorela, da je začela bolj trezno razmišljati, razčistila in izločila nekatere stvari iz svojega življenja.

»Ugotoviš, da socialna omrežja in popolne slike, filtri in photoshopi niso realen svet. Zaziraš se v te ideale. Na instagramu ti ljudje, polni botoksa in s tono ličil na sebi govorijo, kako smo naravni najlepši. Ne veš več, kaj je realnost in kaj ne.«

Mama je bila glavna opora

O ozdravitvi še ne govori. Okreva. In že ima vklopljene te varovalke pred morebitno ponovitvijo bolezni. Tudi zaradi ljudi, ki so ji najbolj pomagali na tej poti. Zlasti je bila to njena mama. Z njeno pomočjo je zmogla, tudi brez pomoči psihologov. Pravi, da se ji je bilo preveč težko zaupati neki tuji osebi. Namesto tega je začela s samorefleksijo, se aktivno ozaveščala in se zavestno odločala, da je to dobro zanjo.

» Imela sem dneve, ko sem spet hotela iti na 300 kalorij na dan in obupati, a se zdaj že znam prepričati, da tega ne smem, če želim biti zdrava, imeti kdaj otroke. To stabilnost lahko dosežeš, ko si zares želiš iti ven iz tega. To je tudi edini način. Če le sam sebe prepričuješ, da želiš ozdraveti, hkrati pa ti še vedno ugaja ta tvoja zunanja podoba, tedaj ne bo nič iz tega.«

Nevarno mamljive podobe

In ta podoba je nevarno mamljiva. Zakaj ne bi tako dobro izgledal, to se ves čas oglaša v glavi. A te misli, zdaj že preglasi alarm. Neke vrste terapija zanjo je tudi to, da o svoji zgodbi govori na glas in izkušnjo deli prek socialnih omrežij. Prav tam, kjer se sicer širijo te napačne slike idealov, zdaj ozavešča o tej bolezni. In prav tam, lahko dekleta in tudi fantje s podobnimi težavami, morda najdejo rešilno bilko zase.

Ko sem bila psihično dovolj sposobna, da sem čutila, da lahko delim svojo zgodbo, tedaj sem vse skupaj tudi objavila.

»Odziv je res velik, za to sem hvaležna. Če lahko samo eni osebi pomagam s svojo zgodbo, je moja naloga že opravljena. Gre za tabu, o katerem se premalo govori. Sama pa sem bila do teh tem vedno zelo odprta. Tabuji so zato, da jih razbijamo, se o njih odprto pogovarjamo, navsezadnje lahko človeka pripeljejo do smrti! Anoreksija je najvišje na lestvici smrtnosti pri motnjah hranjenja. Veliko časa sem razmišljala, da bi na glas spregovorila o tem, že samo zato, ker sem se počutila tako osamljeno, ko sem se borila. Bila sem sama v tem, nikogar ni bilo, ki bi me razumel. Danes se ves čas zatekamo na socialna omrežja, morda pa se je in se še bo v mojem profilu prepoznal še kdo, in videl, da ni sam, da lahko dobi pomoč, nasvet. Ko sem bila psihično dovolj sposobna, da sem čutila, da lahko delim svojo zgodbo, tedaj sem vse skupaj tudi objavila.«

Oglasilo se ji je že kar nekaj deklet z anoreksijo, tudi z drugimi motnjami hranjenja. Tega je med mladimi vse več. In kar je še bolj grozljivo: postale so neke vrste modna muha – da z njo pritegnejo pozornost, staršev, vrstnikov, spleta …

»Vem, da nazaj ne bom šla, če ne zaradi sebe, svojega telesa, že zato, ker ne želim svoji družini povzročiti take bolečine kot sem jo. Družina je mehurček, kjer nisem obsojana, kjer sem res lahko takšna kot sem. Odkar sem se podala na okrevanje, je tudi fant tisti, ki mi stoji ob strani, ob slabih in dobrih trenutkih. Tisti, na katerega pa se moraš najbolj zanesti, si ti sam. Sam sebi moraš stati ob strani in paziti nase, na svoje telo, ga varovati.«

Na poti k ozdravitvi se je podala tudi na študij dietetike, svoje znanje pa bi skupaj s svojo izkušnjo rada tudi v prihodnje širila med ljudi s podobnimi težavami. Jih ozaveščala, naj sprejmejo sebe, svoje telo, ga varujejo in z njim polno živijo.

Preberite še: Svetovne zvezdnice o tem, kaj jih je rešilo antidepresivov

Morda vas zanima tudi: Veste, da zelo verjetno dihate napačno? (učiteljica joge nas uči tehnik dihanja)


oddajte komentar

preberite tudi

Novo spoznanje: to je partner, ki najbolj osrečuje ženske

Potovanje, kampiranje ali wellnes? Strokovnjaki razkrivajo idealen dopust za različne vrste parov

Mit, ki najbolj škoduje spolnemu življenju žensk

ne spreglejte