Kako preživeti ob narcistični mami (pretresljiva resnična izpoved)

Pet let po izidu knjige Narcis in vrtnica je tema narcistične osebnostne motnje aktualnejša kot kdaj koli prej. Pretresljiva zgodba Danielle Kordić nas opominja, da je izstop iz čustvenega kroga družine nujen za naše duševno zdravje.

Moji starši so psihično nestabilni

Družina je ključ do čustvenega ravnovesja vsakega otroka. Če je otrok izpostavljen kakorkoli porušenim odnosom med družinskimi člani, ne bo mogel razviti zdravega mehanizma svojega psihoenergetskega sistema. Bila sem ena od teh otrok.

Očetovo duševno trpljenje, ki ga je končal s samomorom, in mamina čustvena nedosegljivost sta me pripeljala do točke, ko sem se znašla na ključni prelomnici v določenem obdobju svojega življenja.

Po dolgem boju z življenjskimi stiskami sem se tudi sama soočila z »vprašanji vseh vprašanj«: Zakaj vse to? Je to sploh smiselno? Zakaj bi se trudila? Ali ne bi bilo preprosteje izginiti?

Čeprav si je en del mene goreče želel končati trpljenje na enak način kot moj oče, je drugi, zavestni del mene razkril največjo in hkrati najbolj bolečo resnico življenja: moja starša sta psihično nestabilna.

... svojim ljubljenčkom pa sta privoščila vse.

Najtežje si je priznati, da so naši starši duševno neuravnovešeni, da prihajamo iz neurejene družine in imamo težave. Takšno priznanje prinaša s seboj družbeno stigmo, kajti navsezadnje nam tudi to, da rečemo nekaj »slabega« o starših, razburka kri, ki pa navsezadnje ni voda.

»Obsojanje« staršev zahteva veliko energije, saj okolica pogosto kaže s prstom na tovrstno »obsojanje«. Sploh če gre za družine, ki izkazujejo izrazito naklonjenost svojim otrokom v zunanjem svetu ...

Kako naj takšni starši, ki so svojim ljubljenčkom privoščili vse, mislijo, da so naredili napako pri vzgoji, torej da so njihovi otroci odraščali v okolju, kjer čustvene potrebe otrok niso bile izpolnjene?

In kdo bi brez sramu govoril o posledicah takšne vzgoje, ki povzroča številne psihične težave?

Narcistična osebnostna motnja

Ne glede na to, kako težko je priznati družinski čustveni »nered«, je to še vedno edini način, da ustvarimo notranji »red« in odpremo vrata psihičnemu zorenju. Tudi jaz sem se morala soočiti z resnico.

Morala sem si priznati, da moja mama, ki je v svoji družini vedno gojila kult popolnosti, ni tako popolna, ko gre za duševno zdravje.

Njena narcistična osebnostna motnja je povzročila težave in bolečino v naši družini in jaz sem, tako kot drugi člani naše družine, trpela posledice njenega stanja.

Vsega sem kriva in če me ne bi bilo zraven...

Že od malih nog sem vsrkavala občutke krivde, ki so izhajali iz maminih sistematičnih projekcij, in zaradi takšnih zakoreninjenih prepričanj se nikoli nisem mogla povezati ali oblikovati zdravega odnosa, saj me je mamin notranji glas opozarjal, da sem nihče.

Da si ne zaslužim ljubezni in da sem jaz kriva za vse njene neuspehe v življenju, ki se, če ne bi bilo mene, nikoli ne bi zgodili.

Nekaj ​​časa sem živela s takšno miselnostjo, a prišel je trenutek, ki je prelil kapljo čez rob in ko sem si morala priznati: mama ima hudo osebnostno motnjo, posledice tega pa sem podedovala jaz.

Zdravljenje

Podala sem se na pot po vijugastem obzorju življenja. Zdravljenje je bilo boleče. Študij psihoanalize, na katerega sem se vpisala, mi je ob zdravljenju zelo pomagal pri odgovorih na številna zapletena vprašanja, povezana z mamino boleznijo.

Ko sem preizpraševala svoje prejšnje strukture znotraj čustvenih vzorcev, sem pogosto zapadla v globoko morje pogrezanja.

Potem sem se dvignila, pa spet padla in se neskončno dolgo vrtela na hitrem psihološkem vrtiljaku. Neka sila v meni pa mi je dajala upanje – duhovnost se je počasi, a zanesljivo prikradla do zadnjih vrat mojega življenja.

Bilo je, kot da bi me neko bitje začelo voditi

Trpljenje in bolečina sta se sčasoma raztopila v novi zavesti, ki je povzročila prebujanje nekega čudnega, mističnega občutka. Bilo je, kot da bi neko bitje prevzelo moje življenje in me začelo usmerjati!

Šele kasneje sem videla, da sem to »bitje« jaz sama, se pravi, da je novonastala zavest našla svoje oporišče nekje globoko v mojem bistvu.

Tako nisem postala samo zavestni opazovalec svoje življenjske sage, ampak sem spoznala, da sem jaz zavest, v kateri se odvija moja življenjska zgodba.

S povezovanjem z duhovno esenco sem se ločila od uma - naučenega niza različnih definicij - in spremenila svojo energijsko strukturo ter našla notranje ravnovesje.

Moja zdravilna pot se je končala s pisanjem, ki je v moje življenje prišlo čisto po naključju. Nekega poletnega večera so nenadoma od nekod začele prihajati besede in sem jih zapisala. Naslednje jutro sem te iste besede oblikovala v besedilo.

Tretji dan sem že ustvarjala zgodbo.

Do takrat sem izdala tri knjige s področja psihoanalize in duhovnosti. V prvi knjigi sem predstavila teoretične osnove narcistične osebnostne motnje, a takrat še nisem vedela, da se bo iz nje rodila knjiga Narcis in vrtnica, ki se je dotaknila številnih bralcev.

Knjiga je segla v srca bralcev, ki so morali, tako kot nekoč jaz, sami sebi priznati bolečo resnico in se pogumno podati v raziskovanje psiholoških korenin družine. In začeti svoj proces mentalne inventure.

Kdor se ni spopadal z duševno boleznijo, ne more vstopiti v bistvo psihe

Danes, ko se ozrem na svojo življenjsko pot, lahko velikokrat rečem, da sem »bivša jasnovidka«. Čeprav se ne sliši preveč privlačno, je biti nekdanji jasnovidec velika prednost, ko gre za pomoč drugim ljudem, da se rešijo iz njihovega psihološkega zapora.

Pravijo, da tisti, ki ni šel skozi duševno bolezen (tudi če gre za psihologe), nikoli ne more v celoti vstopiti v bistvo človeške psihe.

Strinjam se s tem, kajti teoretično znanje nima moči, da bi preseglo življenjske izkušnje. Lahko je seveda podprto z intelektom, a to je najdlje, kar teorija lahko seže - kajti življenjske izkušnje so nenazadnje neprecenljiva šola, ki človeku daje najučinkovitejšo diplomo.

Prirejeno po Sensa Hrvaška

Preberite še intervju: Nina Držaj: »Skrbijo me velika pričakovanja, ki se zgrinjajo nad materami«

Morda vas zanima tudi: Petra Škarja: »Ko je človek v stiski, poskusi vse«