Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

10 let sem bila medicinska sestra na urgenci, to pa me je prisililo v odpoved (resnična izpoved)

Resnična izpoved medicinske sestre z ene od ameriških urgenc, ki so jo trenutni pogoji dela prisilili v odpoved.

1.2.2022 ob 12:19 | Foto: Gettyimages | Avtor: M. FL.

10 let sem bila medicinska sestra na urgenci, to pa me je prisililo v odpoved (resnična izpoved)

"Deset let sem bila medicinska sestra na urgentnem oddelku ene bolnišnic v New Yorku. Potem, ko sem desetletje z veseljem opravljala svoj poklic, ga sedaj želim zapustiti. Ne samo jaz osebno, na tisoče zdravstvenih delavcev želi po letu 2020 opustiti svoje poslanstvo," izpoved za Huffington post začenja Sally Ersun in nadaljuje:

"Stres, ki sem mu bila priča zaradi napačnega delovanja med pandemijo, je dokončno zlomil mene in številne moje kolege. Rada bi vam nudila vpogled v moj zadnji dan, ki sem ga preživela na urgenci. Z namenom, da bi razumeli, kaj se tam dogaja ...

Že vsaj desetkrat sem klicala v lekarno da bi povprašala, kaj je z dostavo antibiotikov, ki smo jih čakali več ur. Malo pred tem smo neuspešno oživljali pacienta, medtem, ko se je druga bolnica samovoljno odločila vstati iz postelje.

Padla je in se udarila v glavo. Zdravnik, ki je bil priča padcu, ob tem sploh ni dvignil pogleda iznad svoje mize. Vse, kar mi je rekel je bilo: "Dobila bo odpustnico."

"Ne, pravkar je padla in se udarila v glavo. Potrebuje CT, to je običajen protokol pri takšnih dogodkih!" sem se mu uprla. "Dobro, naročil jo bom na CT, nato pa odhaja domov," mi je odgovoril. Odpeljala sem jo do postelje bliže sprejemnega pulta, da bi jo imela na očeh, če bi kaj potrebovala. Dejstvo je namreč, da nimamo dovolj osebja, da bi lahko dobro oskrbelo čisto vse, v našo enoto sprejete paciente."

Varčevanje na račun življenj

"Pri najnujnejši oskrbi nam velikokrat pomagajo drugi, denimo reševalci, ki pripeljejo paciente. Nič drugače ni bilo pri tistem, ki je malo pred omenjenim padcem izgubil življenje. Reševalka, ki ga je pripeljala na naš oddelek mi je povedala, da je utrpel močno krvavitev in je že prejel dve enoti krvi, ki pa nista zadostovali.

"Naj namestim transfuzijo?" sem vprašala zdravnika in gledala bledega, negibnega človeka pred sabo. "Ne," je odgovoril doktor. "Imamo le še nekaj enot krvi in jih hranimo za morebitne zaplete med nosečnostjo."

V tistem trenutku sem bila soočena z dejstvom, da se vse bolnišnice ukvarjajo s pomanjkanjem krvi. Vedela sem tudi, da dve enoti še zdaleč ne bi bili dovolj za oskrbo nosečnice z močnimi krvavitvami. Dojela sem, da se zdravstveni sisitem v moji deželi sesipa v prah in da je moški pred mano le ena od njegovih mnogih žrtev."

Človek postane samo še številka

"Malo kasneje sem zdravnika vprašala: "Boste govorili z družino umrlega? Bi potrebovali telefonsko številko njegove hčerke?" Rekel mi je, naj to stori tisti, ki je moškega sprejel in podpisal njegov mrliški list. Sledila sem njegovemu navodilu.

Kmalu sem opazila mladi par, kako stoji pred eno od sob. Bila sta sorodnika preminulega pacienta. Vprašala sem ju, če je kdo že govoril z njima. Povedala sta mi, da ju je pripeljal varnostnik in jima pokazal sobo, kjer naj bi bil njun sorodnik, nihče pa z njima še ni govoril. Vprašala sem zdravnika, ki je pacienta sprejel, če bo govoril s sorodnikoma in jima povedal, da smo storili vse, kar je bilo v naši moči ter razložil, da upa, da pacient ni preveč trpel, vendar me je zavrnil.

Nenadoma sem zaslišala opozorilni znak s postelje pacientke, ki je malo prej padla. S težkim srcem sem zapustila par in stekla proti njej. Potrebovala je protibolečinska zdravila. Hipoma. Po navodilu zdravnika sem ji dala morfij. Sama sem nastavila dozo v infuziji, kajti tudi zdravniki na urgenci so, tako kot vsi, preobremenjeni.

Kmalu nato na pult prispe odpustnica za žensko, ki je bila še vedno v nepredstavljivih bolečinah. Trpi zaradi številnih rakavih tumorjev in jemlje veliko zdravil. A protibolečinske, s katerimi si bolečine lajša sicer, tudi doma, tokrat niso pomagale.  Ne glede na to, zanjo ni bilo prostora pri nas in je samo zasedala posteljo.

Priskrbela sem ji voziček in jo pospremila do taksija. "Žal mi je,"sem ji rekla in svetovala, naj takoj, če se bo stanje poslabšalo, pokliče rešilca. Pred njo sem iz naše oskrbe odpustila brezdomca brez čevljev in brez hlač, ki je utrpel več kapi in sam ni bil sposoben uporabljati niti stranišča.

Medtem sem končno dobila antibiotike, na katere sem čakala več ur.  Namenjeni so bili pacientu, katerega žile so bile povsem uničene zaradi zlorabe drog in intravenozno zdravljenje z antibiotiki ni prišlo v poštev. Mogoče je bilo le s tabletami.

Trpel je zaradi težkega vnetja in pravočasna terapija z antibiotiki je bila zanj neprecenljivega pomena. Z zdravili sem tekla proti njegovi postelji, a klical me je že drugi pacient. Na srečo je zanj poskrbela kolegica."

Birokracija pred človečnostjo

"Ob sedmih zvečer se je moja izmena zaključila in prišla sem v prostor, ki je namenjen sestram. Nadrejeni sem povedala vse o padcu pacientke in izrazila zaskrbljenost zaradi prehitrih odpustov, s katerimi se nisem strinjala. Njen odziv je bil: "Si izpolnila obrazec o incidentu?"

"Nisem, ker se mi je zdelo bolj človeško pomagati," sem ji odgovorila in v naslednjem stavku povedala, da ne delam več zanje ter dala odpoved. Bila sem tretja medicinska sestra, ki je v zadnjih dneh zapustila enoto.

To je bil le en od mnogih dnevov v številnih bolnišnicah. Zadnji dve leti sta bili namreč zaznamovani s kaosom, ki je bil posledica povsem napačnega vodenja, pomanjkanja osebja in napačnega kadrovanja, kar je pripeljalo do neštetih zmot in posledično tudi smrti.

Že prvi dan na tej urgenci sem se soočila s pomanjkanjem naprav za merjenje kisika v krvi, s težkimi poškodbami pacientov, ki niso bili primerno obravnavani, s pacienti, ki so jim zaradi kovida odpovedala pljuča, s pacientom, ki je imel resne težave s srcem.

Samo tri sestre smo delale na veliki urgenci, zaradi kovida je bilo zaprto eno celo nadstropje bolnišnice, kar je pomenilo, da so se pacienti kopičili pri nas, preživljala sem dneve brez hrane in nisem imela časa niti, da bi šla na stranišče. V treh dneh sem si pridelala okužbo sečil in shujšala kar nekaj kilogramov."

Vprašanja brez odgovorov

To je le nekaj primerov, s kakršnimi se sestre na urgencah soočamo v vseh bolnišnicah po Združenih državah Amerike. To so razlogi, zaradi katerih medicinske sestre odhajajo. Velik del našega sistema  je šepal že pred kovidom. Pandemija je vse skupaj le še bolj izpostavila.

Moja želja je pomagati ljudem. Zato sem tudi izbrala ta poklic. A nočem biti vpletena v sistematične nepravilnosti in napačne odločitve, ki sem jim priča. Nočem gledati pacientov, kako umirjajo zaradi kaosa, ki bi sem mu lahko izognili. Žal pa se zdi, da je vse, kar lahko storimo, molčati in čakati na ladij, da potone.

Kadar opozarjamo na napake, smo deležni groženj in zahtev, naj ostanemo profesionalni. Vendar nas je premalo, psihično in fizično smo izčrpani, vztrajamo pri zadnjih atomih moči, hočemo pomagati, čeprav s tem škodujemo sebi.

Videla sem že vse mogoče. Neštetokrat sem bila priča smrti, najbolj pa me prizadene dejstvo, da je denar velikokrat postavljen pred življenje in da zato naše zdravstvo žalostno propada.

Kaj temu sledi? Kako bi se lahko izognili katastrofi, pred katero smo? Propadamo zato, ker smo postali podjetja in ne ustanove, ki naj bi nesebično pomagale. Kam se je izgubila skrb za sočloveka, kam je šlo sočutje?

Ne poznam odgovorov na ta vprašanja. V bistvu ne vem niti, kaj mene osebno čaka v življenju. Vem pa , da tako ne gre več naprej.  Ne zame osebno in ne za državo. O tem se moramo pogovarjati, predem bo prepozno. In srčno upam, da še imamo čas.

Sally Ersun je prevdonim, ki ščiti zasebnost avtorice.

Preberite še: Zaradi pandemije vse več ljudi trpi za languishingom (in kako si lahko pomagamo)

Morda vas zanima tudi: Znanstvenica v New Yorku: V trgovini, kavarni ali pošti se mi Američani zahvaljujejo za delo, ki ga počnem. Odnos Slovencev pa je nasproten


oddajte komentar

preberite tudi

7 stvari, ki se zgodijo pred prevaro (v vsaki zvezi!)

Zakaj ne morem nehati razmišljati o svojem bivšem? To so pravi razlogi!

'Nedolžno' spogledovanje je lahko škodljivo (in to je razlog, zakaj)

ne spreglejte