Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vanja Brodnik, od smučarke do terapevtke: Skozi svoje bolečine sem se ogromno naučila

Nekdanja profesionalna alpska smučarka se je praktično celo tekmovalno kariero borila s poškodbami in bolečinami v hrbtu. Že tedaj jo je začela zanimati manualna terapija. V njej je našla mnogo odgovorov na stare težave.

14.11.2020 ob 5:50 | Foto: Igor Zaplatil, Matej Družnik, osebni arhiv

Slika avtorja - Špela  Robnik Piše:

Špela Robnik

spela.robnik@delo.si

Vanja Brodnik, od smučarke do terapevtke: Skozi svoje bolečine sem se ogromno naučila

Ko bi že tedaj, ko je smučala, vedela vse, kar ve danes ... Ja, njena šport pot bi se lahko odvijala tudi drugače, se zaveda Vanja Brodnik, nekdanja slovenska smučarska reprezentantka, danes pa manualna terapevtka. Od 16. leta dalje so jo spremljale težave s hrbtom, zaradi katerih je bila ves čas v minusu svojega smučarskega napredka. Že tedaj jo je začelo zanimati človeško telo, fizioterapija, od katere je bila tako odvisna, pozneje pa manualna terapija, ki temelji izključno na delu z rokami, visoko usposobljenem občutku za dotik, s katerim skuša svojim pacientom zmanjšati bolečino in mišično napetost, povečati gibljivost, mišično moč in koordinacijo.

Kot smučarka je v svetovnem pokalu najvišje posegla na 10. mesto (v alpski kombinaciji v Val d'Iseru, 2015), a kot pravi, ji je športna kariera v vseh pogledih dala ogromno tudi za njeno drugo življenjsko poglavje. Danes 31-letnica iz Trebnjega s partnerjem Damirjem vodi svoj center manualne terapije, bolečine, ki so nekdaj mučile njo, pa lajša drugim. 

Pred nekaj leti ste končali profesionalno športno kariero. Kako je prišlo do te odločitve in kam vas je odtlej vodila pot?

Sezona 2016/17 je bila moja zadnja, a že v tisto zimo sem vstopila bolj z rezervo, zaradi bolečin v hrbtu in vseh težav s poškodbami je bilo vse že vprašljivo, tudi program in ekipa nista bila primerna zame, saj sem bila že tako par let v minusu zaradi poškodb. Tako sem se v glavi počasi pripravljala, da je to moj konec in se februarja odločila, da grem na zadnjo tekmo. Enostavno sem prišla do konca, rekla sem si, da je to to in da bom šla naprej. Takoj sem stopila na novo pot, že marca sem se vpisala na Akademijo za manualno terapijo, s septembrom pa že začela tam študirati. Tako sem bila takoj povsem okupirana, tako kot prej smučanju, sem se zdaj popolnoma posvetila novim stvarem in samo zamenjala vlogo.

Je bilo težko začeti novo poglavje življenja, kar naenkrat prerezati nit in začeti nekaj novega? Kaj je bilo najtežje na novi poti?

Nikoli ne gledam preveč nazaj, saj mislim, da tako lažje živiš. 

Takoj, ko sem se odločila za konec kariere, si nisem dovolila veliko razmišljati. Misli in energijo sem nemudoma usmerila v študij. Tisti vmesni čas, do septembra, ko se je začel študij, sem bila sicer veliko v naravi, ves čas aktivna, vzela sem si čas zase in si malo zbistrila misli. Moram pa reči, da me je kakšni dve leti pozneje to malo ujelo. Vse, kar nisem predelala, je prišlo za mano. Bilo mi je težko, ampak vse je na posamezniku, kako reši stvari sam pri sebi. Pojavijo se vprašanja, kaj bi bilo, če ... Sama sem bila vedno prepričana v to, da se v življenju vse zgodi z nekim namenom. In da se vse zgodi ob pravem času. Odločitev pa moraš sprejeti sam. Nikoli ne gledam preveč nazaj, saj mislim, da tako lažje živiš. V položaju, v katerem sem, poskušam iztržiti maksimum. Šport mi je tudi na tem področju dal zelo veliko. Od takšnega načina življenja sem veliko odnesla, živela sem ga praktično 20 let. Zato se znajdem tudi v novem svetu.

Na svetovnem prvenstvu v Beaver Creeku, 2015. Foto: Matej Družnik

Ste se z manualno terapijo srečali že med tekmovalno kariero?

Tudi. Veliko terapij in terapevtov sem spoznala zaradi svojih težav. Že od nekdaj me je sicer zanimala fizioterapija, praktično od 16. leta, ko so se pri meni že prvič pojavile težave s hrbtom. Že tedaj sem razmišljala o študiju fizioterapije, a sem vedela, da ga vzporedno s smučanjem ne bom zmogla. Ko pa sem začela tik pred koncem kariere malo bolj raziskovati in sem že vedela, da bom morala začeti novo kariero, sem naletela na to akademijo. Kar sem prebrala o manualni terapiji, me je prepričalo, nekako sem se v tem bolj našla kot v sami fizioterapiji. Sicer manualna terapija uradno še ni umeščena v del zdravstvenega sistema v Sloveniji, a želela sem se izobraziti in se naučiti, kako s to terapijo pomagati ljudem.

Kaj pa je bilo tisto, kar vas je pritegnilo, v primerjavi s klasično fizioterapijo? V čem so sploh razlike?

Pri študiju je bilo ogromno poudarka na praktičnem delu, seveda, osnove in anatomijo se je treba naučiti, potem pa v praksi osvajaš različne tehnike, ki jih uporabljaš v kliniki. V fizioterapiji se zdravi lokalne težave oz. simptome ter obravnava večinoma paciente, ki potrebujejo rehabilitacijo, veliko delajo tudi z aparati. Manualna terapija je sicer zelo širok in splošen pojem, zajema vrsto različnih terapevtskih tehnik. Manualne tehnike se izvajajo z rokami, »manus« pomeni roka. Osredotoča se na živčno-mišično-skeletni sistem, na bolečine in poškodbe. Glavni cilj terapije je vzpostaviti ravnovesje v telesu, poiskati vzrok bolečin ter jih skozi terapijo odpraviti oziroma izboljšati. Manualna terapija gleda na telo celostno in holistično; ne zanima je samo prizadeti del telesa. Njen cilj je spodbujanje dolgoročnega zdravja.  

Manualna terapija gleda na telo celostno in holistično; ne zanima je samo prizadeti del telesa. 

Kdo vse pride k vam po pomoč, kakšne težave imajo?

Večinoma so vzrok bolečine, rekla bi, da ima 80 odstotkov ljudi težave s hrbtom, veliko je ljudi, ki preveč sedijo v službah, se premalo gibajo. S terapijo skušam odpraviti bolečine, svetujem tudi kakšne vaje. Človek mora spoznati, da mora tudi sam kaj narediti za to, da bodo bolečine izginile. In da je treba gledati celo sliko, da se stanje izboljša. Pridejo tudi športniki, z njimi je delo malo drugačno. Nekateri pridejo tudi bolj preventivno, da vzdržujejo dobro počutje in rešijo majhne težave, preden se pojavijo velike.  

Verjetno je kar velika razlika v poznavanju našega telesa: športniki ste zelo pozorni na vsako stvar, točno veste, kako kaj deluje, medtem ko najbrž običajni ljudje temu ne dajemo toliko poudarka?

Ti občutki poslušanja svojega telesa mi pridejo zdaj še kako prav.

Mislim, da je to zelo pomembno. Skozi svoje življenje, ki je bilo vpeto v šport in bolečine, ki so me spremljale vsak dan zadnjih 10 let, še zdaj imam občasno težave, sem se o tem veliko naučila, se pogovarjala. Ti občutki poslušanja svojega telesa mi pridejo zdaj še kako prav. Te stvari imaš vedno shranjene nekje v ozadju, v svoji bazi. Tako se zdaj lažje postavim v vlogo človeka, ki pride k meni in opisuje svoje težave. Saj nekaj je naučenega, veliko testiraš in pregledaš človeka, vendar pa mi ta majhen del znanja in izkušenj od prej koristi, da lažje poiščem vzrok in rešitev. Zelo pomembno je namreč tudi, da najdeš izvor težave, ne da samo gasiš ogenj. Sicer pa, ja, glede na mojo preteklost s poškodbami, je bilo zame kar logično, da grem v to smer. Vesela sem, da je tako.

Mano center zdravja v Radovljici vodi njen partner Damir Eibel, zdaj sta odprla tudi center v Trebnjem. Foto: osebni arhiv

Kot pravite, ste imeli vrsto let težave s hrbtom, ste se morda zdaj kaj bolj poglabljali v to, zakaj se vam je to dogajalo? S čim so bile povezane težave? Vse skupaj je bilo najbrž jasen pokazatelj, da nekaj pri vaši pripravi ni bilo prav.

Ja, ogromno sem se zdaj ukvarjala tudi svojimi težavami, bila sem kot odprta kartoteka, ki sem jo preučevala ob študiju. Vsako novo stvar, ki sem se jo naučila, sem skušala prenesti nase. Danes je veliko slišati o vajah za stabilizacijo, krepitev trupa, ko pa sem bila na začetku svoje poti, stara 17, 18 let, pa smo dejansko temu dajali bolj malo poudarka, na drugi strani pa v fitnesu dvigovali uteži. Pri meni, ki imam morda malo slabšo gensko zasnovo, saj imamo tudi v družini težave, se je to vse poklopilo, prišlo je do hernije, zdrsa medvretenčnih ploščic. Poškodbe niti nisem dobro pozdravila, rehabilitacija bi morala biti boljša. Če bi bila danes v tej situaciji, bi zagotovo imela več znanja, prav tako tudi ljudje okoli mene, in bi se lahko vse odvijalo drugače. A zdaj tako ali tako na smučanje gledam povsem drugače, objektivno, vidim bolj jasno sliko. Ko pa si subjektivno vpet, si samo v tem svetu in ne vidiš ven. Kaj bi bilo, sicer noben ne ve, sem pa sama zdaj že ugotovila neko optimalno rešitev mojih bolečin in kako sanirati poškodbo.

 

Ali na splošno ljudje premalo poslušamo svoje telo, pridemo na terapijo, ko nas že nekaj uščipne?

Ves čas poudarjam, da se je treba znati poslušati, je pa res v današnjem času velika težava v tem, da živimo v naglici, hitimo, delamo pet stvari naenkrat. Ogromno je motečih dejavnikov, zaradi katerih izgubimo to zaznavanje samega sebe. To je dejstvo. Signale, ki ti jih telo sporoča, še preden te uščipne, in so znak, da bi že bilo pametno nekaj narediti, velikokrat preslišimo. Dva dni nas boli, potem je boljše, pa si mislimo, da je mimo. A ni. Vse se sešteva, se nalaga, na koncu pa ne moreš več in potrebuješ pomoč. To se pogosto dogaja. Ljudem skušam velikokrat dopovedati, naj bodo naslednjič bolj pozorni. Če znamo boljše poslušati sebe, lahko tudi na sploh boljše delujemo.

Kako pa je pri vašem delu - kako slišati drugega, kako s prijemi začutiti to energijo in delovanje telesa? Najbrž je za to potrebno ogromno vaje in praktičnega dela?

Če se spomnim za nazaj, sem ob začetku spoznavanja manualne terapije delala povsem drugače kot danes. V prvih letih res lahko narediš velik napredek v tem zaznavanju. Več kot imaš kilometrine, več veš, to lahko dobro primerjamo s športom. Vsak pacient je na nek način vaja, vseeno pa poskušaš biti tudi čim bolj učinkovit, nekomu olajšati bolečino in izboljšati počutje.

V kolikšni meri pa manualna terapija tudi psihološko obravnava človeka? Najbrž imajo večkrat bolečine tudi psihološki izvor?

Ja, to je zanimivo, sama vsekakor v to verjamem, tudi manualna terapija zagovarja ta celostni pristop, poudarja holistično sliko človeškega telesa, zato dajem temu veliko poudarka. Nisem sicer tu, da bi reševala te psihološke težave, lahko pa jih prepoznam. Mislim, da je kar hitro vidno, ko ima nekdo neko psihološko težavo ali blokado.

Mislim, da je kar hitro vidno, ko ima nekdo neko psihološko težavo ali blokado.

Kakšne težave pa so to? Kje se kažejo?

Največkrat na hrbtu, vratni del, ramenski obroč, večinoma so povezane s stresom in tenzijo, vplivajo pa eno na drugo. Obstaja lepa vaja, ki se lahko uporablja za sproščanje mišic v zgornjem delu, ki se zategnejo zaradi stresa: zadihaš s trebušno prepono, sprostiš mišice, se umiriš in tudi sprostiš. Ko zategnjenost mišic popusti, se človek tudi sicer boljše počuti, tudi psihično. Telo je kompleksna stvar, vse funkcionira vzajemno, vse se povezuje, tako moramo gledati nanj.

Vanja na tekmi svetovnega pokala v Söldnu, leta 2007. Foto: Matej Družnik

Kaj pa sicer, vas še vleče tudi na sneg? Lahko uživate ali nekdanji vrhunski športnik nikdar ne more iz svojih »nastavitev«?

Odkar sem končala kariero, sem res smučala zelo malo, komaj kakšne 3 dni. S partnerjem sva kupila hišo, odtlej sem bila povsem zaposlena z adaptacijo in študijem. Zdaj pa me že vleče tudi na sneg, upam, da nam bo letošnja zima bolj naklonjena. Sicer pa ima zdaj odpravljanje na smučanje povsem drug prizvok, vse skupaj mi pomeni zabavo, druženje. Toda ko enkrat zapnem smučarske čevlje, ne morem iz svoje kože. Hitro se spustiš v tiste stare nastavitve in iščeš popoln zavoj, ki ti da zadovoljstvo. Prav je, da je tako, to je bil čar smučanja in razlog, da sem vztrajala. Tisti občutek, ko smučaš dobro, z lahkoto. V tistih trenutkih je bil poplačan ves trud.

Tisti občutek, ko smučaš dobro, z lahkoto. V tistih trenutkih je bil poplačan ves trud.

Gledate nazaj na kariero tudi s kaj grenkobe, zaradi vseh teh poškodb? 

Ko pogledam nazaj na sanje, cilje in želje, ki sem jih imela, pa se niso uresničile, mi je malo žal. Veliko sem imela težav s poškodbami, tekmovala sem tudi v obdobju velikih težav na smučarski zvezi. Bilo je kar burno, v osmih letih smo imele osem različnih trenerjev. Šele zdaj, ko pogledam nazaj vidim, kakšna je bila dejansko situacija. Ko si tako vpet, ne razmišljaš o teh stvareh, to je balast. A starejša ko sem bila, več sem o tem razmišljala, videla sem napake in vse to je težko za športnika. Mi je pa dalo vse skupaj nek poseben pogled na življenje. Posel, ki se ga lotevam zdaj, mi daje veliko dobrih stvari. Nimam kaj drugega, kot da vzamem to, kar mi je dala smučarija, za dobro. Vsak ima svojo pot, vemo, da je zmagovalcev malo. Nič hudega, sem se kar pomirila s tem.

Preberite še: Kitajska medicina: Okrepimo ledvice in se znebimo strahu

Morda vas zanima tudi: Sedem opozoril, da slabo skrbite zase


oddajte komentar

preberite tudi

Osem najboljših položajev za hitri seks

Pet nasvetov, ki vajino zvezo varujejo pred razhodom

Pet spolnih praks, ki jih v morate poskusiti (in šest precenjenih)

ne spreglejte