Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Tea Nagode: Fotografinja hišnih ljubljenčkov, ki je ubežala smrtonosnim ugrizom psov

Eno od poslanstev fotografinje Tee Nagode je ozaveščanje, da so živali bitja, ki čutijo, s seboj nosijo svoje zgodbe in zahtevajo veliko skrbnosti ter pozornosti.

14.10.2019 ob 5:50 | Foto: Tea Nagode, Instagram

Slika avtorja - Mateja Florjančič Piše:

Mateja Florjančič

mateja.florjancic@delo.si

Tea Nagode: Fotografinja hišnih ljubljenčkov, ki je ubežala smrtonosnim ugrizom psov

25-letna Postojnčanka Tea Nagode pri delu združuje dve svoji veliki ljubezni: do fotografije in do živali. Da poklic fotografinje hišnih ljubljenčkov opravlja s srcem, pričajo njene fotografije. Tako tiste v zasebnih albumih njenih strank kot one, ki jih predstavlja na razstavi, ki gostuje po celi Sloveniji.  

Je bila fotografija od nekdaj vaša strast?

Je. Že v osnovni šoli sem rada fotografirala. Najraje naše hišne ljubljenčke: od psa do mačka, morskega prašička, hrčkov in  papagajev. Motive sem večkrat poiskala tudi v naravi.

Torej se je sprva hobi spremenil v poklic?

Lahko bi tako rekla. Čeprav sem v fotografiji samouk, saj nisem študirala v tej smeri, sem pa obiskovala tečaj profesionalnega fotografa in snemalca Nenada Cakića, ki mi je dal veliko koristnih napotkov in mi še vedno pomaga pri mojem delu.

Kje najdete modele za svoje fotografije?

Imam spletno stran, profil na Facebooku in Instagramu. Največ tistih, ki želijo fotografije svojih ljubljenčkov, z menoj v stik stopi preko teh platform. Ne hodim pa po mestu s fotoaparatom in se ne vsiljujem ljudem, ki sprehajajo svoje kužke. Morda, če se zapletemo v pogovor omenim kaj počnem, nisem pa tip človeka, ki bi kar pristopil in začel pritiskati na gumb.

Kje največkrat poteka fotografiranje?

Čisto odvisno od želja strank. Nekatere imajo raje studijske fotografije, druge fotografije v naravi, tretje se odločijo za oboje. Pridem pa tudi na dom, če je takšna želja.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Tea Nagode (@teanagode) on

Se veliko ljudi odloča za profesionalno fotografiranje svojih živalskih prijateljev?

V resnici je vse več takšnih, ki želijo na takšen način ovekovečiti svojo žival. Povpraševanje po fotografijah in foto knjigah, ki jih izdelujem, vsekakor narašča in stranke k meni prihajajo iz vse Slovenije.

Glavni namen je ljudem odpreti oči, da tudi živali čutijo in imajo, tako kot mi, vsaka svojo zgodbo.

Katere živali med vašimi modeli prednjačijo?

Največ je psov. Sledijo mucke in nato zajčki, hrčki, ptice. Moj najbolj neobičajen model je bil kuščar legvan.

Kateri so vaši najljubši modeli in kako tiste, ki jim ni do fotografiranja, zmotivirate?

Obožujem pse, zato jih najraje fotografiram. So tudi poslušni in ubogljivi, za razliko od mačk, ki so bolj samosvoje in nekaterih drugih živali, denimo zajčkov, ki so bolj "statični".

Sicer tudi kužki niso vsi enaki. Eni so mirnejši, drugi, zlasti mlajši, živahni in jih je treba zamotiti s priboljški, igračkami, če so zelo razigrani gremo tudi ven, da se lahko natekajo in tako posnamemo nekaj zunanjih in nekaj notranjih fotografij. 

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Tea Nagode (@teanagode) on

Vam je ljubše fotografiranje v studiu ali v naravi?

Težko bi rekla, kaj mi je ljubše, saj ima oboje svoje prednosti. V naravi posnete fotografije so bolj razgibane in dinamične, v studiu pa bolj do izraza pride model.

Pripravljate tudi razstave, ki imajo dobrodelno noto, saj na njih zbirate različne potrebščine za živali. Kakšen je odziv obiskovalcev?

Moja prva in do sedaj edina razstava z naslovom Poglej me v oči je bila zelo lepo sprejeta. Gostovala je že v več krajih po Sloveniji: najprej v Postojni, nato v Izoli, tudi v Ljubljani v Vojaški zdravstveni enoti in se sedaj seli v Maribor. Na njej smo že zbrali veliko hrane, odej, posodic in drugih stvari, ki jih potrebujejo zavetišča za živali.

Kaj je značilno za fotografije, ki so na njej prikazane?

Rdeča nit so zanimivi pogledi živali. Ob vsaki je tudi makrofotografija oči in zgodba psa, ki je na fotografiji. Ti so zelo različni: od psov, ki so od nekdaj pri lastnikih do posvojenih iz zavetišč, med njimi je tudi psička, ki je bila nekoč udeležena v pasjih borbah.

Njen glavni namen je ljudem odpreti oči, da so tudi živali živa bitja, ki čutijo in imajo, tako kot mi, vsaka svojo zgodbo.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Tea Nagode (@teanagode) on

Kako ste pa dobili kandidate?

Na Facebooku sem objavila zapis, da iščem pse z zanimivimi pogledi. Odziv je bil ogromen, javilo se mi je več kot 300 lastnikov kužkov, od teh sem jih na koncu izbrala 34 in priznam, da ni bilo lahko izbirati, saj ima vsak kuža po svoje poseben pogled.

Imate s fotografiranjem živali tudi kakšno neprijetno izkušnjo?

Ne, med fotografiranjem nikoli nisem bila deležna nobene slabe izkušnje.

Vedela sem, da je, če padem, to moj konec.

Da je usoda včasih res kruta, dokazuje tudi nedavni dogodek, do katerega je prišlo v vašem rodnem kraju, ko sta vas napadla dva rottweilerja. Kaj se je v bistvu dogajalo?

Iz avta sem opazila, da se po mestu sprehajata dva rottweilerja. Videti sta bila prijazna, mahala sta z repi. Izstopila sem in hotela poklicati na veterino, da bi ju kdo prišel iskat. V tistem trenutku je samec skočil proti meni in me zagrabil za prste desne roke. Iztrgala sem mu jo in hotela zbežati, a se je zagnal za mano, me zgrabil za nadlaht, pridružila se mu je še samica in me zgrabila za nogo. Psa sta me vlekla vsak na svojo stran in še danes ne vem, kje sem črpala moč, da nisem padla. Vedela sem, da je, če padem, to moj konec.

Kaj v takšnih trenutkih človeku šviga skozi misli?

Z besedami se tega ne da opisati. V tistem trenutku sploh ne boli, je samo panika, šok. Ko ti po glavi rojijo vsi možni scenariji in si pripravljen na najhujše, je bolečina tista, ki jo čutiš najmanj.

Na srečo pa se je le dobro končalo…

Bežno sem videla možakarja, kako je tekel proti meni in kričal na psa, a se nista ustrašila. Za nekaj sekund je izginil in se vrnil  s kolcem, se zapodil se proti nam, mahal in kričal. Še preden je prišel do nas, sta se psa ustrašila in zbežala. Kako bi se vse skupaj končalo, če ga ne bi bilo, sploh ne upam razmišljati.

Bila sem čisto v šoku in preden sem sploh približno prišla k sebi je pristopil še en moški, mi z brisačo povil rane in me odpeljal na postojnsko urgenco, od tam pa so me napotili v Klinični center Ljubljana. Mislim, da prav nič ne pretiravam, če rečem, da sta mi rešila življenje, za kar jima bom vedno hvaležna.

Če si omislijo psa, naj se z njim ukvarjajo in ga vzgojijo tako kot je treba.

Na kaj bi, da bi bilo takšnih primerov čim manj, želeli opozoriti lastnike psov?

Naj poskrbijo za svoje pse. Velike ali male. Zanje so odgovorni. Če obstaja kakršnakoli možnost, da jim kjerkoli, kakorkoli pobegne, naj poskrbijo za to, da ne bo mogel. Če si omislijo psa, naj se z njim ukvarjajo in ga vzgojijo tako kot je treba.

Če bi bil na mojem mestu otrok, ga sedaj ne bi bilo več. Sama sem imela srečo v nesreči. Ranjeno stegno, pogrizeni prsti, hrbet, ritnica, gleženj, nadlaht. Kar nekaj časa sem težko ležala, sedela, spala. Res ni bilo prijetno, sem pa srečna, da sem še tukaj.

Se vam zdi, da boste po tem težje sproščeni, ko boste stali za fotografskim aparatom?

 

Nekaj časa zagotovo ne bom sproščena. Tak dogodek pusti pečat in duševne rane se celijo mnogo počasneje, kot telesne. Sedaj se bojim večjih psov in ne upam sama z mojim mopsom na sprehod. Prej sva bila zunaj dvakrat na dan, po novem brez družbe ne grem nikamor z njim.

Potem, ko sta me pred skoraj tremi tedni napadla psa, sem prestavila vsa snemanja in do sedaj še nisem vzela v roke fotoaparata. Tudi zato ne, ker me še vedno boli desna roka. Vendar pogrešam svoje delo. Kajti čeprav se je vame naselil strah do večjih psov, mi to ni vzelo volje do poklica in ne ljubezni do živali.

Kaj pa vaši načrti za naprej? Je v delu že kakšna nova razstava?

Moj prvi cilj je premagati strah in znova v roke vzeti fotoaparat. Vem, da s tem ne gre prehitevati, a veselim se jesenskih in zimskih snemanj, ki jih prirejam vsako leto. Tudi letos nameravam pod okriljem mojega studia FluffyPixels, tako kot lani, po predhodnem dogovoru za eno do društev za zaščito živali postaviti stojnico, na kateri bom zbirala hrano in pripomočke za živali v stiski, o novi razstavi pa še ne razmišljam. Imam sicer nekaj idej, a najprej bi rada, da sedanja zaokroži po celi Sloveniji in po naši deželi ponese svoje sporočilo.

Sledite in spremljajte Teino delo na Instagramu, na profilu FluffyPixels

V spodnji galeriji si oglejte čudovite fotografije Tee Nagode


oddajte komentar

preberite tudi

15 neprecenljivih resnic iz 15-letnega zakona

V razmislek: Vse to boste pogrešali, ko ne boste več samski

Na koncu sem jokala pod prho (izpovedi žensk, ki so s seksom čakale do poroke)

ne spreglejte