Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Policistka Petra Tkalec: V nesreči si ti tisti človek, ki ga lahko nekdo prime za roko

Prekmurka v Ljubljani je srčno predana svojemu poklicu in uniformi, za posredovanje ob lanski ugrabitvi avtobusa pa si je tudi prislužila medaljo za hrabrost.

29.12.2020 ob 5:50 | Foto: Dejan Javornik

Slika avtorja - Špela  Robnik Piše:

Špela Robnik

spela.robnik@delo.si

Policistka Petra Tkalec: V nesreči si ti tisti človek, ki ga lahko nekdo prime za roko

Te dni, ali pa kar to leto, ko je naše vsakdanje življenje postalo omejeno s seznamom ukrepov in omejitev, so policisti še bolj na tnalu, a tudi oni so samo ljudje, vsak s svojo življenjsko zgodbo. Petro Tkalec je pot iz rodnega Prekmurja popeljala na ulice Ljubljane. Zgovorna in energična ljubiteljica motorjev ima v policiji že lep stalež, že dobrih 15 let nosi uniformo.

V tem času je že do potankosti spoznala ta, še vedno precej »moški« poklic, trdo delala, da si je kot predstavnica nežnejšega spola pridobila spoštovanje in zgradila zaupanje kolegov, še vedno pa na sebi kdaj pa kdaj čuti kakšen podcenjujoč pogled.

Ste od nekdaj sanjali o tem, da postanete policistka? Kaj vas je vodilo v ta poklic?

V policijo sem prišla kot kandidatka leta 2004, dodeljena sem bila postaji mejne policije v Kočevju. Tam sem začela, ob spoznavanju mejne črte, delala na mejnem prehodu in pa na splošni postaji v Kočevju in tam tudi z romsko populacijo. Prihajam iz povsem drugega konca Slovenije, tako sem tam spoznavala dolino Kolpe, seveda je bilo vse zame nekaj novega. Leta 2008 pa sem prišla sem, na postajo prometne policije Ljubljana.

Res sem kot otrok sanjala, da bom nosila uniformo. 

Res sem kot otrok sanjala, da bom nosila uniformo. Morda zaradi vojaških filmov, ki jih je rad gledal oče, stare vesterne. Vedela sem, da si želim uniformo tudi jaz nositi. Ko pa sem se odločala za poklic, je pretehtala policija. Predvsem zaradi razgibanega dela. Tudi motoriste sem vedno opazovala, imam tudi izpit A kategorije, v službi sem ga imela možnost voziti pet let.

Najbrž si človek prej težko predstavlja, s čim vse se bo ob svojem delu srečal kot policist? Kaj vas je presenetilo/vas še preseneča in kaj najbolj navdušuje pri vašem delu?

Kot otrok si seveda misliš, da je vse lepo in prav, da so ljudje prijazni, da jim le pomagaš in tako naprej. Malo naivna sem šla v policijo, priznam. A po drugi strani sem si tudi že kar dobro predstavljala, kako bo vse skupaj izgledalo: da bo delo terensko, da bom delala v nočnih izmenah. Sicer pa mi je to delo zares v veselje. Vedno se skušam tudi dodatno izobraževati, svojemu delu želim dodati nekaj več. Velikokrat doživiš kakšno izkušnjo, kak dan, ki te »napolni«. Kot prometna policistka sem redno na prizorišču prometnih nesreč. V tisti situaciji nisi le policist, temveč tudi človek, ki ga lahko nekdo prime za roko, mu pomagaš, svetuješ in dobiš tudi tisti iskreni - hvala. To mi vedno da motivacijo in potrditev, da sem se odločila prav.

Pomagaš, svetuješ in dobiš tudi tisti iskreni -hvala. To mi vedno da motivacijo in potrditev, da sem se odločila prav.

Policisti ste pripravljeni, da se vsak dan srečate s težkimi situacijami, pa vendar ste vseeno samo ljudje. Kdaj vam je najtežje?

Seveda, velikokrat je težko, še zlasti, pri prometnih policistih na primer, ko pride do nesreč s hudimi poškodbami. Težko mi je, ko gledam svojce ob strani, neznansko jim je hudo, pa jim ne moreš pomagati. Velikokrat je treba pomisliti tudi na tiste, ki so soudeleženi, povzročitelji. Tudi njim ni vseeno, mnogokrat jim je morda še težje. Vidiš, da trpijo. Tudi oni potrebujejo kakšno besedo, tolažbo. Sama sicer na prizorišču opravljam meritve, razgovore, sodelujem s tožilci, preiskovalnimi sodniki, operativno-komunikacijskim centrom. Kar se tiče sporočanja tragičnih novic, pa to opravljajo večinoma policisti s splošne postaje. Zavedaš se, da si tisti, na katerega se ljudje v primeru nesreč vedno obrnejo in si tisti, ki lahko pomaga.

Verjetno se na hude prizore sčasoma navadiš, dobiš trdo kožo. Kako predelujete te stvari?

Po navadi nimam težav, da predelam te stvari, hude nesreče in podobno. Zelo mi pomaga, da se med seboj pogovarjamo s kolegi v patrulji. Da bi imela travme in more od dogodkov, pa ne. Je pa res, da mi ostanejo nekje zadaj, vedno, ko se peljem mimo določenega kraja, prizorišča, se mi vrnejo v spomin. Velikokrat tudi pojasnjujem mlajšim policistom, kaj se je kje zgodilo.

Se vam zdi, da je vam policistkam, ženskam še toliko težje ob teh težkih prizorih, nesrečah, ipd.?

Zase lahko rečem, da ne. Morda je to, povezano s tem, da nimam otrok in da zato na vso situacijo gledam nekoliko drugače. Vsekakor pa je ob nesrečah v naših mislih,  da je najprej treba pomagati in med tem delom čustva porinemo nekoliko v ozadje.

Ali se sicer ob vašem delu še srečujete s kakšnimi predsodki in stereotipi?

Kdaj pa kdaj še kaj opazim, od starejših policistov na primer. Moški recimo različno gledajo na to, da je vodja njihove patrulje ženska. Zagotovo včasih vidim kakšen pomenljiv pogled, ampak po drugi strani tudi ne morem soditi, ali je to to. Lahko pa povem, da smo policisti kot neka velika ružina in da si med seboj vedno pomagamo. Vsi se namreč zavedamo, da le skupaj lahko zmoremo opraviti tudi najteže naloge, tudi tiste, v katerih so od nas odvisna naša življenja in življenja drugih ljudi.

Je pa delo policista vendarle še vedno bolj »moški« poklic? Se morate še vedno bolj dokazovati kot vaši moški kolegi?

Mogoče je to občasno še občutiti, glede na to, da je policistk vse več, pa se tudi to spreminja. Imam pa recimo tudi izkušnjo iz Kočevja: če je prišlo do kakšnega pretepa, so kršitelji vedno naprej poskusili vplivati na patruljo, v kateri je bila ženska, ker naj bi bila šibkejši člen. Seveda pa smo policisti usposobljeni tudi za take primere in naloge lahko enako dobro opravlja tako ženska kot moški.

Morda pa v kakšnem primeru vendarle bolj učinkuje tudi ženska roka?

Seveda, vedno pride prav. Zlasti ob nesrečah, če je udeležena ženska, veliko pomeni pomoč policistke. Ko gremo na urgenco, grem po navadi jaz zraven. Med dekleti ni tiste nerodnosti, lažje steče pogovor. Tam nismo le kot policisti, vsi smo ljudje. Kot povsod je tudi v policiji tako, da je za vsako nalogo mogoče kdo bolj primeren, ima morda več znanja, na splošno pa si vsi želimo pomagati ljudem po najboljših močeh.

Kaj pa sodelovanje s partnerjem, kako dolgo se gradi to zaupanje?

Dobro je, da veš, kako človek odreagira v določeni situaciji. Da mi ni treba skrbeti ne zase in ne zanj.

Všeč mi je, da imam stalnega partnerja, da se dobro poznava in dobro sodelujeva, pri pisanju, na intervencijah, povsod. Dobro je, da veš, kako človek odreagira v določeni situaciji. Da mi ni treba skrbeti ne zase in ne zanj. Veliko dela je na tem, da si lahko zaupaš.

Najbrž je bilo tudi to ključno, ko sta lani s kolegom Tomažem Horvatom posredovala ob ugrabitvi avtobusa. Kaj točno se je dogajalo?

Bilo je v začetku aprila, opravljali smo meritve hitrosti na Barjanski cesti, s kolegom sva stala na rdeči luči in se pogovarjala. V tistem je iz smeri centra pripeljal avtobus, prevozil je rdečo luč, prehitel osebni avto na njegovem pasu in pot nadaljeval proti avtocesti, vmes pa je tudi »pomežikal« z lučmi. Vedela sva, da nekaj ni v redu. Ko sva obrnila in odšla za njim, sva po zvezi že slišala, da gre za ugrabitev avtobusa in da je bil to ravno tisti pred nama. Oglasila sva se in hitro ta avtobus tudi ustavila. S sodelavcem sva bila partnerja že nekaj let, »videla sva se«, kako se bova lotila in kako bova ravnala. Kolega je v avtobus pristopil s prednje strani, jaz pa sem vstopila zadaj, videla sem potnike na zadnjih sedežih, vedela sem, da ga bom tako lažje preusmerila stran od ljudi. Moški je, ko sva prišla do avtobusa, počepnil, v roki je sicer imel nekakšno bodalo, a je bil skrit med sedeže. V tistem, ko sem šla na avtobus, pa je zbežal mimo sodelavca skozi sprednja vrata. Oba sva ga pozivala naj miruje, da naj odvrže nevaren predmet. Ker ni upošteval ukazov in se pomikal vzvratno proti sodelavcu, je ta uporabil solzivec. Za tem je moški upošteval navodila, odvrgel predmet in lahko sva ga vklenila.

Pozneje, ko so prišle na kraj druge patrulje, pa sem izvedela, da je moški nehal dihati. To me je precej prizadelo. Ni mi bilo jasno, od česa. Čudila sem se, zakaj je prišlo do tega, saj sva prisilna sredstva uporabila skladno s predpisi, kar se je potrdilo tudi kasneje. Ampak tudi to je del poklica, da moramo sprejeti tudi  vse posledice, tudi če te kdaj prizadenejo.

Ste pa si za posredovanje prislužili tudi medaljo za hrabrost. Kaj vam pomeni to odlikovanje?

To je bil zame velik korak v karieri, dobila sem še večji zagon in motivacijo za nadaljnje delo.

To je bilo zame veliko priznanje in korak v karieri, dobila sem še večji zagon in motivacijo za nadaljnje delo. Delno je to pripomoglo tudi k temu, da sem se vpisala na fakulteto za varnostne vede in začela študirati. Vse to je tudi dodatna motivacija, da to kar delam, delam dobro.

Kako je s strahovi pri policistih? Je to beseda, ki je nimate v vašem »slovarju?«

Strahu enostavno ni. Ko greš na prizorišče, razmišljaš le o tem, kako bi čim bolje in čim bolj korektno izpeljal svojo nalogo. V nevarnih situacijah pa je potrebno misliti tudi na to, da bi nastalo čim manj posledic. O strahu ni vprašanj, zanj enostavno ni časa.

Prav tako tudi policist ne pomišlja, ko gre za reševanje življenj. Tudi s tem ste se že pobližje srečali, kajne?

Da, zgodilo se je v Šiški, nedaleč od postaje. Po naključju sva bila s kolegom tam, bila sem v avtu in pisala poročilo, ko je pristopil mlad fant in prosil za pomoč, ker mu umira stric. Odšli smo na postajo po defibrilator, se v tistem pridružili tudi reševalni ekipi. Začelo se je oživljanje, gospod je ležal tam, ni se odzival. Takrat se je tudi meni ustavilo srce. Tako sem čakala, si želela, da bi zadihal, a pulza ni in ni bilo videti. Ne vem, kako dolgo je trajalo, da je naposled človek res zadihal, takrat pa se mi je od srca res odvalil velik kamen. Človeka ne poznam, a v takšni situaciji to ni pomembno, vsakomur privoščiš, da živi.

 Tako sem čakala, si želela, da bi zadihal, a pulza ni in ni bilo videti. 

Delo policista zahteva tudi precej specifičen urnik. Ga je težko usklajevati z zasebnim življenjem?

Niti ne. Vodje poskrbijo, da se prilagodijo tudi našim željam, tako da je razpored dela za vsakega kar najbolj ugoden. Razumemo pa, da vsem željam ne morejo ustreči saj poklic od nas zahteva da nas je vselej dovolj da zagotavljamo varnost ljudem. V prostem času rada preberem kakšno knjigo, moj partner ima vinograd, veliko je dela. Ko sem še imela motor, sem rada naredila kakšen krog. Rada se družim in klepetam s prijateljicami, ko se dekleta skupaj dobimo, kar ni konca. Rada grem tudi na kak dober koncert. Partner me podpira pri tem, kar delam, že prej je vedel, v kaj se spušča in se je s tem sprijaznil.

Lahko izklopite svoj poklic, ko niste v službi? Ste kdaj na kakšni »intervenciji« tudi v prostem času?

Ne moreš se obrniti stran ali se peljati mimo nesreče. Ne morem zavrniti ljudi, če me prosijo za pomoč.

Ko nisem v službi, se odklopim. Res da med vožnjo proti domu včasih še premišljujem, če sem vse naredila in zaključila, sicer pa domov teh stvari ne nosim. Prav tako tudi doma ne razglabljam o stvareh, ki se dogajajo v službi.

V prostem času pa sem že večkrat priskočila na pomoč. Ko se zgodi nesreča, pridem zraven, pomagam, kolikor lahko, počakam, da pridejo drugi policisti in reševalci. Tudi svetujem, če me kdo kaj povpraša. Ne moreš se obrniti stran ali se peljati mimo nesreče. Ne morem zavrniti ljudi, če me prosijo za pomoč. To je moj poklic, to se od mene in mojih kolegic in kolegov tudi pričakuje.

 


oddajte komentar

preberite tudi

Kaj pomeni, če vas v sanjah vara ali zapušča partner

Največji sovražniki dobrega seksa

Kaj se med gledanjem pornografije dogaja v možganih

ne spreglejte