Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Ko ni več motivacije za šolo: »Nič več ne obljubljam, sem kot stara lajna« (izpoved slovenske učiteljice)

Včasih je treba potegniti ročno zavoro in misli preusmeriti drugam, o padcu motivacije pri šolarjih pravi psiholog Kristijan Musek Lešnik.

14.1.2021 ob 5:55 | Foto: GettyImages

Slika avtorja - Špela  Robnik Piše:

Špela Robnik

spela.robnik@delo.si

Ko ni več motivacije za šolo: »Nič več ne obljubljam, sem kot stara lajna« (izpoved slovenske učiteljice)

Če so mnogi učitelji, starši in šolarji ob prehodu v novo leto še optimistično upali, da se bodo šole le odprle, smo zdaj, ko bodo izobraževalne ustanove zaprte že tretji mesec zapored, po malo že vdani v usodo. Vse skupaj že terja svoj davek: motivacija pada, učenci so nezainteresirani za delo, nejevoljni in nezbrani, učitelji in starši pa izčrpani, na robu izgorelosti.

Vrstijo se glasna opozorila o tem, da je stanje med otroki zaskrbljujoče, pozivi, naj se šole odprejo, toda … Zdi se, da se ta dan vse bolj pomika proti pomladi. Kaj pa dotlej?

Objavljamo izpoved učiteljice razrednega pouka in mame, ki razkriva, kako je pandemija na glavo obrnila šolski in družinski vsakdan.

Ponedeljek zjutraj je. Še vedno smo pod vtisi čudovitega zimskega vikenda, ki smo ga skupaj preživeli v naravi. A ponedeljkova jutranja realnost šolanja na daljavo prinaša pregled dela, ki ga je treba ta dan opraviti. Kaj morata opraviti otroka? Kdaj so njune videokonference? Kaj je potrebno poslati učiteljicam? Pa seveda pregled in načrt mojega dela. Katere učence je potrebno opomniti na neopravljeno delo, kdo bo imel težave z nalogo, ki jo že načrtujem v glavi, katero gradivo bo primerno za obravnavo te snovi, le kaj se dogaja z učenko, ki se mi že nekaj časa ni oglasila … Vse to se poraja v glavi mame, učiteljice ter mame učiteljice. Pričnemo z delom, vsak v svojem kotu ob svoji napravi. Kmalu moja prvošolka začne tarnati, kako ona tega ne zmore, kako je težko in kako je v šoli vse lažje. Nima učnih težav, tudi sicer je vestna, vendar doma nima prave volje do dela. S spodbudnimi besedami in pogovorom jo nekako pripravim do tega, da opravi naloge. Kaj pa učenci, ki imajo učne težave? Kjer so starši v službi ali pa niso toliko vešči tega, kako pristopiti k šolskemu delu z učencem, sploh v prvi triadi?

Strinjam se z njo. Res je v šoli veliko lažje. Takoj ko v razredu vidim, da motivacija za delo pada, naredim premor. Vstanemo, zapojemo in zaplešemo, igramo se kakšno igro in nato lažje nadaljujemo z delom. Ko vidim, da ima določen učenec težave, takoj pristopim do njega, mu še enkrat pojasnim, namenim spodbudno besedo, pomaga mu lahko sošolec, ki sedi ob njem in hitro je težava rešena. Koliko se lahko naučijo drug od drugega. In kakšna spodbuda in motivacija so drug drugemu. Ko kakšna načrtovana dejavnost ne gre v smer, ki sem jo zastavila, lahko z njo prekinem in poskusim na drug način. Kaj pa na daljavo?

Kot učiteljica na razredni stopnji od učencev pričakujem, da delo opravijo pravočasno in ustrezno. Kot mama bi si najbolj želela, da bi bilo šolsko delo opravljeno čim hitreje. Da bom imela čas opraviti še delo za službo, skuhati kosilo, pospraviti perilo … A moje vloge se ves čas prepletajo. Od mame se preklapljam v učiteljico svojih učencev, nato pa še v mamo učiteljico svojih otrok. Otroci pa si doma ne želijo še ene učiteljice. Želijo si mamo, ki skuha kosilo, jih pocrklja in zvečer prebere pravljico. In želijo si učiteljico v šoli, ki jih zjutraj pozdravi z nasmehom in jih zna motivirati za šolsko delo.

Kolikokrat sem v času šolanja na daljavo svojim učencem dejala: »Še kakšen teden zdržimo pa se morda vidimo v šoli.« No, s temi obljubami sem nehala, ker se ponavljam kot kakšna stara lajna. Iz tedna v teden načrtovati in delati v negotovosti res ni enostavno. Že nam učiteljem zmanjka volje in motivacije za delo, kaj šele učencem. Namesto tega sebi, učencem in otrokom sedaj raje rečem: »Kmalu bo vikend. Računalnik bomo pospravili za nekaj ur v kot, šli bomo na sneg in uživali prosti čas.« In takrat bom lahko tudi sama lahko samo mama, žena in si morda vzela tudi kak trenutek le zase.

Učijo se eden od drugega

Kako pomembna je za otroke medsebojna interakcija, poudarja tudi dr. Kristijan Musek Lešnik, psiholog z dolgoletnimi izkušnjami na področju vzgoje in izobraževanja. O upadu motivacije pri otrocih namreč pravi, da »ni le težava v šolanju na daljavo, ki je manj dinamično od običajne šole, temveč posledično tudi v odsotnosti medsebojnih stikov, ki vnašajo raznolikost v šolsko rutino.« »Človek je družabno bitje, težave imamo v tem času tudi odrasli. Otroci pa toliko bolj pogrešajo družbo vrstnikov, ki je zanje izrednega pomena. Cel kup stvari se namreč učijo v medsebojni interakciji: socialne veščine, kako se spopasti s stresom, kako reševati konflikte, navezovati prijateljstva … Vsi ti procesi so v otroštvu najbolj intenzivni. Dlje kot so od tega ločeni, manj kot imajo možnosti za razvoj teh veščin, več je tega težje je nadoknaditi ta primanjkljaj.«

Čeprav verjame, da večina otrok zaradi izoliranosti, ki jo je prinesla pandemija, ne bo imela resnih dolgoročnih psiholoških posledic, je treba imeti v mislih predvsem tiste otroke, ki živijo v težkih socialnih razmerah ter otroke, ki so imeli že prej težave. »Pri njih se lahko težave še potencirajo, ravno zato, ker jim manjkajo socialni stiki, ki so za nas tudi neke vrste varnostni mehanizem, vir pozitivnih občutenj, otroci se imajo lepo, ko skupaj delajo stvari, se igrajo, zabavajo. Ključno bo prepoznati otroke, ki imajo in bodo imeli zaradi daljše izolacije težave in jim pomagati.«

Učenci niso pri stvari

Šola težko tekmuje z vsemi temi mediji, šola na daljavo pa sploh. Učenci zato niso pri stvari.

Šola na daljavo ni enaka šolanju v šolskih klopeh, to je jasno, posledic se že zdaj zavedajo tako ravnatelji in učitelji kot tudi starši. »Vsak učitelj ve in vidi, opazi, kaj se v razredu dogaja. Tudi sam opazim pri svojih študentih na fakulteti, kdaj je česa preveč, kdaj česa ne razumejo, ali jim je dolgčas. Na daljavo je vse to veliko težje. S tem je povezan tudi upad motivacije. Ko neka stvar postane rutinska, se ponavlja iz dneva v dan, enostavno zanimanja zanjo ni več. Dnevi v šoli so vseeno bolj dinamični. Vsak dan se dogaja kaj novega na hodnikih, pogovori, kaj se je komu zgodilo, deljenje izkušenj s sošolci. Na daljavo pa tega ni. Dnevi pred računalnikom so enolični. Sploh tam, kjer se tudi učitelji ne znajdejo najbolje s temi orodji, otroci pa se izgubljajo,« pravi Musek Lešnik.

Dejstvo je tudi, da so danes otroci že tako ali tako manj motivirani za šolo. K temu veliko pripomorejo zasloni, splet, družabna omrežja. »Otrokom so vajeni na neprestane dražljaje, ves čas se jim nekaj dogaja, šola pa je bolj monotona. Šola že tako težko tekmuje z drugimi izkušnjami, ki jih doživljajo otroci, na daljavo pa sploh,« poudarja psiholog, ki se tudi zaveda, da zlasti starejši šolarji zlahka izklopijo mikrofon in kamero ter počnejo povsem druge stvari.

S stresom se je treba ukvarjati

»Situacija je še toliko težja za prvošolce. V šoli so bili le mesec in pol, niso se niti navadili na sošolce, na sistem in vsakodnevno delo. Ne čudi me, da marsikateri njihovi starši ne zmorejo več opravljati svojega dela in obenem biti pomožni učitelji. Starši imajo tudi drugačno vlogo in avtoriteto kot jo imajo za otroka njihovi učitelji,« je povedal o težkih časih za najmlajše, izpostavil pa tudi, da so v podobni situaciji učenci 6. razreda, ki so iz razredne prešli na predmetno stopnjo, jeseni komaj spoznali deset novih učiteljev. Ne poznajo jih dobro, učitelji pa ne njih, zdaj pa morajo skupaj delati na daljavo.

Nič ne bo narobe, če se včasih malo izklopimo in zadihamo.

O tem, kako naj se starši in učitelji spopadajo s stresom in padcem motivacije pri otrocih pa pravi naslednje: »Če smo pod stresom, se je dobro s tem stresom ukvarjati. Se vprašati, zakaj je tako, in ne le riniti z glavo skozi zid. Včasih je dobro kakšno stvar 'presekati'. Ravnatelji mi pravijo, da najbolj izgorevajo tisti starši, ki skušajo z otroki delati čim bolj vestno, ki se zelo trudijo, da ne bi pri šoli kaj zamudili. A na koncu pregorevajo oboji, tako starši kot otroci. Nič ne bo narobe, če se včasih malo izklopimo in zadihamo.«

»Najbolj pomembno pa je, da fokusa ne usmerjamo le v stvari, ki nas jezijo in nad katerimi niti nimamo nadzora: ko razmišljamo o tem, kaj vse nam gre na živce, zakaj je šola takšna kot je, zakaj moramo delati vse to … Včasih pomaga potegniti ročno zavoro in se osredotočiti drugam, k stvarem, ki lahko izboljšajo razpoloženje, ki jih raje počnemo. Če se malo sprostimo, pozneje lažje nadaljujemo tudi s stvarjo, ki je bolj naporna,« še svetuje Musek Lešnik. »Če učitelj vidi, da ne gre, da imajo otroci dovolj, ali ne zmorejo, je včasih bolje ostanek ure na daljavo nameniti pogovoru o čem drugem, o filmu, vremenu, knjigi, čemerkoli drugem. Včasih je treba pustiti otrokom, da malo izprežejo, pa tudi sebi.«

Okrepiti bo treba svetovalne službe

Podatki kažejo, da je več depresije med otroki, tudi več poskusov samomora so pedopsihiatri zaznali pri mladostnikih.

A druga težava so seveda tisti, ki pa so v tem času šolo že povsem izklopili. Ti bodo toliko večjo težavo predstavljali v prihodnje. »Ob odprtju šol bo treba tistim, ki bodo v tem času ostali zadaj, nameniti veliko pomoči. Razlike v znanju se bodo povečale. Ne morejo vsi starši enako pomagati svojim otrokom. En od ciljev šole je ravno ta, da bi morala vsem otrokom omogočati enake možnosti, da uresničijo potencial, ki ga imajo v sebi, tudi tistim, ki imajo slabše štartno izhodišče. Res jim bo treba pomagati, da ne bodo ostali zadaj.«

Ko se bodo otroci vrnili nazaj v šole, bo tako zagotovo treba okrepiti šolske svetovalne službe, da bodo lahko pomagali otrokom predelati vse to, kar se je v njih nabralo v tem času. Musek Lešnik sicer meni, da je informacij, navodil in priporočil o tem, kako pomagati otrokom in se spopasti s padcem motivacije, na voljo veliko. Vseeno pa so pri določenih otrocih in mladostnikih težave bolj resne. »Podatki kažejo, da je več depresije med otroki, tudi več poskusov samomora so pedopsihiatri zaznali pri mladostnikih. Mislim, da bodo moji kolegi, ki se ukvarjajo s svetovalnim delom in pomočjo, imeli v naslednjih letih ogromno dela. Tako za otroke in mladostnike, kot za odrasle.«

Preberite še: Slovenski starši iskreno o karanteni: Vztrajamo zaradi otrok

Morda vas zanima tudi: Katja Zupan, mama sedmih otrok in učiteljica: Znajdemo se s tem, kar imamo


oddajte komentar

preberite tudi

Kaj vse je o seksualnih fantazijah Evropejcev razkrila velika raziskava

Končno kontracepcijske tabletke za moške? Znanstveniki imajo dobro novico

To so tri najprivlačnejše lastnosti moških in žensk (lepote ni med njimi)

ne spreglejte