Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Klara Širovnik: Nisem brezčutna, lahko bi mi očitali le slab smisel za humor

Novinarka časnika Večer je za Mično spregovorila o tem, če je novinarstvo zanjo še vedno najlepši poklic; kateri so njeni pregrešni užitki in s kom je najbolj iskrena.

23.4.2021 ob 5:50 | Foto: Robert Balen

Slika avtorja - Danaja  Lorenčič Piše:

Danaja Lorenčič

Klara Širovnik: Nisem brezčutna, lahko bi mi očitali le slab smisel za humor

24-letna Klara Širovnik si je že pred dvema letoma prislužila novinarsko nagrado za debitantko leta za kakovostne reportaže o ljudeh z obrobja. Toda tega ni čutila kot priznanje, temveč kot spodbudo za nadaljnje delo. Prepričana je, da si je za dobro novinarsko zgodbo treba vzeti čas, kar pa je v trenutni situaciji precej zahtevno. Pogovarjali sva se namreč tik pred zaprtjem države, ko je skušala čim več intervjujev opraviti v živo.

Kako ste sprejeli novico o popolnem zaprtju države?

Takoj sem se osredotočila na svoje delo in skušala v treh dneh opraviti čim več intervjujev, saj je zame pomembno, da med intervjujem gledam človeka v oči. Seveda pa ob tem upoštevam vse ukrepe za zajezitev širjenja epidemije koronavirusa. Ne vem, kako se bom spet privadila na intervjuje preko zooma in telefona, saj to ni enako kot pogovor v živo. Pogovor konec koncev niso samo besede – so kretnje, mimika, muzanje in smeh.

Nedavno je javnost razburila novica, da so bili novinarji časopisne hiše Večer prednostno cepljeni proti covidu-19. V prispevku z naslovom Cepljeni večerovci ali rekviem za zdravo pamet ste stopili v bran svojim kolegom, čeprav kot priložnostna sodelavka Večera niste bili cepljeni. Zakaj se vam ne zdi sporno, da so bili večerovci že cepljeni?

Nepravično bi se mi zdelo, če bi šlo za lobiranje. Toda svojemu vodstvu zaupam in verjamem, da je bilo cepljenje izvedeno transparentno. Cepivo AstraZeneca je zaradi nekaterih dvomov o varnosti, ki so jih kasneje ovrgli, začelo ostajati nerazporejeno, posamezniki so cepljenje tudi množično odpovedovali. Zdi se mi prav, da cepivo porabimo, če je na razpolago. Toda očitno se vsi ne strinjajo s tem, saj so bili novinarji Večera zaradi cepljenja deležni očitkov, da so vrsta ljudi, ki druge meče iz čolnov, ko se ladja potaplja. To je absurd.

Svet, ki se vzpostavlja na družbenih omrežjih, spreminja v nekaj tako butastega, da ne želim sodelovati v tej farsi.

Menim, da je dobro izkoristiti ponujeno priložnost za cepljenje, če vam delodajalec to omogoči, saj je za skupnost bolje, da je čim več ljudi cepljenih. Verjamem, da se dogajajo nepravilnosti pri strategiji cepljenja in da so cepljeni tudi ljudje, ki ne sodijo v kritično infrastrukturo, vendar sem v primeru Večera prepričana, da je bilo vse izpeljano tako kot je prav.

Lani ste bili deležni grobih napadov in groženj zaradi zapisa na Twitterju – očitali so vam, da ste potres v Zagrebu izkoristili za politično obračunavanje s predsednikom vlade Janezom Janšo. Za svoje dejanje ste se opravičili, vendar so vas kljub temu razkosali z žaljivkami. Vas je bilo strah groženj?

Od tega je minilo že precej časa, a šele pred kratkim sem doživela razsvetljenje ter prenehala uporabljati Twitter. Ponosna sem na to odločitev, ker se svet, ki se vzpostavlja na družbenih omrežjih, spreminja v nekaj tako butastega, da ne želim sodelovati v tej farsi. Twitterja ne priznavam kot ekvivalenta resničnemu svetu, sem pa grožnje, ki sem jih prejela, vseeno občutila kot velik psihični pritisk. Sem namreč mlada in pred mano je še vsa kariera, zato je bilo težko, ker mi tistega spodrsljaja niso odpustili. Še dandanes me spletni uporabniki spomnijo na to. Ko sem stopila v bran večerovcem ob cepljenju, so nekateri komentirali, naj mi nihče ne verjame, ker sem tista punca, ki se norčuje iz potresa. Toda po omenjenem tvitu me je bilo najbolj strah, kaj si bodo o meni mislili ljudje, ki me poznajo, saj nisem brezčutna oseba - tragedije se me namreč dotaknejo, zato sem se za svoje dejanje opravičila, kljub temu da zapis v sami sredici sploh ni letel na žrtve potresa – šlo je pač za slabo šalo. Kvečjemu bi me lahko dolžili slabega smisla za humor.

Leta 2019 ste prejeli novinarsko nagrado za debitantko leta. Kaj vam je to pomenilo?

Nagrado sem občutila kot velik pritisk. Bila sem sicer zelo vesela, da sem jo prejela, vendar zaradi tega nisem precenjevala svojega dela, saj konec koncev nisem dobila Pulitzerjeve nagrade. S tem nikakor nočem omalovaževati pomena novinarskih nagrad, ker so zagotovo dobra spodbuda za mlade novinarje, da se še bolj trudijo pri svojem delu, vendar moramo priznati, da vsak od nas pozna koga, ki je dotično nagrado dobil – in to se mi zdi zelo lepo. Tudi nasploh se mi v življenju zdi pomembna pozitivna vzpodbuda in želela bi si, da bi je bilo več. Toda zame je bila večja prelomnica diploma kot novinarska nagrada.

Po nagradi me je skrbelo, da se bom morala še bolj dokazovati, kar je težko, saj nimam vedno pravega zagona za delo, vendar se vedno znova opomnim, da se ukvarjam z novinarstvom zaradi sebe in zaradi svojih bralcev, ne pa z namenom, da bi prejela še kakšno nagrado ali da bi me hvalili. To je moje delo in zahteva se, da ga opravljam kakovostno.

Kot da si ljudje včasih ne morejo priznati, da življenje ni neoporečno in izdelano do potankosti.

Je novinarstvo za vas še vedno najlepši poklic, kot ste dejali, ko ste prejeli nagrado?

Nočem zveneti nehvaležno, zato bom rekla, da je novinarstvo lep poklic, vendar občasno nastopijo trenutki, ko v njem ne uživam. To se najpogosteje zgodi, kadar pošljem sogovorcu intervju v avtorizacijo in mi ga vrne s toliko popravki, da se sprašujem, zakaj sem se sploh pogovarjala s človekom v živo. Ljudje včasih ne slišijo samih sebe in niso zadovoljni s tem, kar sem zapisala, čeprav se potrudim, da sogovornikove misli zapišem čim bolj avtentično. Ni mi všeč, če intervjuvanec spremeni svoje odgovore, ker potem intervju ni več pristen, ampak spominja na promocijsko sporočilo. Kot da si ljudje včasih ne morejo priznati, da življenje ni neoporečno in izdelano do potankosti. V takšnih situacijah, ki so sicer redke, bi raje delala nekaj drugega.

 

S čim bi se ukvarjali, če ne bi bili novinarka?

Z veseljem bi poučevala, vendar ne v prvi triadi osnovne šole, ker nimam veliko potrpljenja z otroki in bi se znalo zgoditi, da bi v takem položaju trpeli oboji – jaz in oni. Zelo me zanima založništvo, saj rada berem in se ukvarjam z besedili, zato bi bila najbrž to zame sanjska služba.

Razmišljate tudi o tem, da bi napisali knjigo?

Glede knjižnih izdaj v Sloveniji imam zelo izdelano mnenje. V zadnjem času izide ogromno knjig, zato dejstvo, da si dejansko napisal književno delo, izgublja na pomenu. Trenutno berem Balzacove Izgubljene iluzije, kjer je predstavljeno življenje mladega pisatelja, ki si v Parizu prizadeva, da bi nekdo izdal njegovo poezijo in zgodovinski roman. V 18. stoletju je bilo to namreč skorajda nemogoče doseči. Dandanes pa je to precej lažje uresničiti, tudi Sloveniji. Nikakor ne trdim, da je literatura slovenskih avtorjev slaba – ogromno del je odličnih -, vendar je na slovenskem knjižnem trgu mogoče najti manj kakovostno literaturo, ker izdajanje knjig ni pretirano omejeno in ker kriteriji niso prestrogi. Sama ne bi izdala knjige zgolj zato, da bi se lahko s tem pohvalila ali si »ustvarjala ime«, saj imam preveliko spoštovanje do tistih pisateljev in pisateljic, ki so res izjemni.

Katere vrste knjig najraje berete?

Najraje berem romane, ki se jih lotevam sistematično. Trenutno se posvečam francoski književnosti  18. in 19. stoletja – navdušujejo me realizem, naturalizem in konec romantike. Po Balzacu in osrednjih delih njegove Človeške komedije se bom lotila branja ciklusa Émila Zolaja, čeprav tudi vsa njegova dela najbrž niso izjemna. Vendar bom kljub temu vztrajala do konca. Manj kakovostna dela priznanih avtorjev namreč dokazujejo, da če ti nekaj ne uspe, to še ne pomeni, da ti ni usojen uspeh na literarnem področju. Med mojimi najljubšimi knjigami bi izpostavila še Muzej nedolžnosti od Orhana Pamuka.

Kaj vas sprošča poleg branja? Imate kakšne pregrešne užitke?

Seveda, čeprav se tega nekoliko sramujem. Zelo rada gledam resničnostni šov 500-kilogramski sestri. Obožujem seriji Moderna družina in Pisarna, ki ju gledam skupaj s fantom. Navdušena sem tudi nad televizijskim programom 24 Kitchen, saj rada kuham.

Kakšno glasbo najraje poslušate?

Poslušam vedno iste izvajalce, ker mi to daje občutek varnosti. Med njimi so Mumford & Sons, Lana Del Rey, Vlado Kreslin in tudi balkansko glasbo rada poslušam. Nimam ravno prefinjenega okusa.

Se vam zdi pomembno, da bi ga imeli?

Občutek imam, da moram dajati vtis pametne, razgledane osebe. In ker sem Štajerka, čutim  dodaten pritisk, saj imam zelo izrazito narečje, ki je tudi na televiziji vedno predstavljeno kot nekaj, kar je vredno posmeha. Vendar se ne sramujem tega, da sem Haložanka, ampak sem ponosna na to. V današnji družbi obstaja zelo izrazita potreba po tem, da se pretvarjamo, da smo boljši, pametnejši in lepši kot smo v resnici, k čemur zagotovo pripomorejo družbena omrežja. Včasih se mi zdi, da pri 24-ih letih premalo berem, premalo študiram in da sem premalo dosegla, kar je frustrirajoče.

Je partnerstvo za vas varno pribežališče, kje ste lahko takšni, kot ste?

Zagotovo je moj fant človek, ob katerem sem lahko jaz res jaz. Z njim lahko delim svoje najbolj intimne misli in strahove. Ob njem me ni sram priznati, da berem horoskop, medtem ko mi je neprijetno o tem govoriti z drugimi, ker imam občutek, da bi me zaradi tega obsojali. Prav tako se s fantom lahko odkrito pogovarjam o svoji želji, da bi si ustvarila družino, kar se nekaterim zdi čudno, saj naj bi naprej poskrbela za svojo kariero. Toda zame je pomembno, da živim v skladu s svojimi željami in vrednotami, zato skušam odmisliti določena družbena pričakovanja.

Morda vas zanima tudi:  Vid Voršič odkrito z Ulo: Lewis Hamilton zaupa trem fotografom, eden od njih sem jaz

Preberite še: Mojca Bitenc Križaj: Biti zdravnik ali umetnik sta poklica, ki se ne končata po 8 urah, moraš jih živeti

 


oddajte komentar

preberite tudi

Ne ljubezen in ne seks, to je ključno za zadovoljstvo v zvezi

Spoznajte jih: sedem znakov, da je dober v postelji

5 dejstev o ženskah, ki bi jih moral razumeti vsak moški

ne spreglejte