Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Katarina Gomboc Čeh: Ženska naj si pusti biti ženska

Katarina Gomboc Čeh je umetnica z odličnimi delovnimi navadami in disciplino. Različne lastnostni, ki se prepletajo v njej iz nje ustvarijo zanimivo mlado žensko in odlično sogovornico.

29.4.2020 ob 5:50 | Foto: Maja Krajnc

Slika avtorja - Goga Gordana Sredojević Piše:

Goga Gordana Sredojević

Katarina Gomboc Čeh: Ženska naj si pusti biti ženska

Katarino sem spoznala pred letom in pol. Odzvala se je na moje povabilo k sodelovanju, za prevajanje iz slovenščine ali angleščine v ruščino. Sedela je v lokalu, urejena in pokončna, z držo ruske balerine. Kot da bi bila rojena v kakšni Tolstojevi zgodbi, s tisto aristokratsko držo. Porcelanasta koža, brezhiben nasmeh in jasen pogled. Pri Katarini človek takoj ve, pri čem je. Je mlada, odločna, samozavestna. Zna se tudi razjeziti, se hitro odločiti in kar naenkrat se iz tistega na videz krhkega dekleta, spremeni v odločno zagovornico svojega prav. Ve, kaj hoče. Ve, kako bi bile stvari lahko boljše. Je umetnica z odličnimi delovnimi navadami in disciplino.

Vse te kombinacije ustvarijo iz nje zanimivo mlado žensko in odlično sogovornico.

Najin pogovor je drugi iz sklopa intervjujev Parižanka, kjerkoli že si. V njih predstavljamo zanimive sogovornice, ki navdušujejo s svojim intelektom, slogom in pogledom na svet. Spoznajte Katarino Gomboc Čeh.

Spoznali sva se, ker si rusistka in tako začeli sodelovati. Jaz že vem, a za bralke Mične mi še enkrat zaupaj, kako si se odločila za ta študij?

Ko smo v drugem letniku gimnazije pri pouku slovenščine jemali znamenite ruske avtorje, Puškina, Lermontova, Dostojevskega in Tolstoja, sem začela obiskovati krožek ruščine, ki mi je postala nadvse všeč. Poleg tega je moj oče, ko sem bila še majhna deklica, službeno obiskoval Rusijo in od tam vedno prinesel kako zanimivo darilo: babuško, lepo igračo, čokolado z zlatimi črkami na ovoju. Kot deklica sem tako menila, da mora biti Rusija pravi raj.

Kaj trenutno delaš in je povezano s tvojim poklicem?

Kmalu po tem, ko sem končala študij, sem se samozaposlila v kulturi kot književnica, lektorica in pedagoginja. Tako je moje delo zelo raznoliko: medtem ko lektoriram leposlovna in druga humanistična dela, tudi poučujem, ob tem pa del svojega časa namenjam lastnemu literarnemu ustvarjanju: pišem poezijo, prozo, pa tudi eseje, literarne kritike, recenzije in kolumne.

Kaj ti pomeni tvoj poklic? Koliko je poklic del tebe?

Čeprav je poklic velik del mene, ne želim, da me pretirano definira: domnevam namreč, da bom kdaj opravljala še kakšen drug poklic. Določa me bolj moja izobrazba, za katero menim, da je kljub temu, da sem formalno šolanje že končala, neskončna zgodba: vedno je prostor za nova in nova znanja. Ali kot je rekel ameriški pisatelj in mislec David Foster Wallace: Your education is the job of the lifetime.

Kaj si misliš o stanju svojega poklica v Sloveniji?

Samozaposleni v kulturi smo v marsičem prepuščeni sami sebi: imamo status, ki ga mnogi zunaj niti ne razumejo dobro in včasih menijo, da to sploh ni pravi poklic ... Če vprašate mene, gre predvsem za to, kako iznajdljiv si in koliko lastne ustvarjalnosti znaš vnovčiti.

 

Kje vidiš priložnosti za izboljšave?

Ne glede na poklic in status se skorajda pri vsakem milenijcu kažejo negativne posledice nestanovitnih zaposlitev, pogodb za določen čas, projektnega dela, prekarnosti. S tem da nestalne oblike dela sploh niso nujno slabe, saj omogočajo veliko dinamike in raznolikosti, a družba tega še vedno ne sprejema. Na to spremembo trga dela nismo bili pripravljeni in možnosti za npr. najem stanovanjskega kredita se niso spremenile.

Kaj si misliš o življenju v Sloveniji za tvojo generacijo?

Moja generacija je bila rojena v času blagostanja, novih priložnosti. Ko smo šli čez prvo večjo krizo, smo bili na začetku gimnazije, in na srečo smo si do odločitve za študij že nekoliko opomogli, zato smo si lahko izbrali poklic, ki nas zanima. Zdaj se kažejo negotovosti predvsem glede možnosti ustalitve. Kaj pa bo prinesla epidemija in z njo kriza, pa bomo še videli.

Si tudi pesnica. Kaj je tisto, kar te pripravi do pisanja poezije?

V vsakomur se marsikaj odvija: misli, hrepenja, vtisi, skrbi, čustva. Sama se o vsem tem najlažje izražam z besedami, poezija pa je način, kako iz sebe dam kaj, česar sicer ne bi mogla.

Koliko je na tvoje življenjske odločitve vplivala družina?

Vplivali so predvsem v dobrem smislu. Bilo je lepo poskrbljeno za moj kulturni kapital in izobrazbo, za kar bom staršem vedno hvaležna. Prejela sem tudi vrednote, ki so temelj moje sedanje življenjske izkušnje: trud za dolge in plodne odnose, nenehno duhovno rast, delo, ustvarjalnost. Sicer pa sta se starša izrekla tudi glede moje odločitve za študij: namignila sta, da se jima študij filozofije morda ne zdi najboljša izbira, zato sem se naposled odločila za jezike. Je pa nekaj te želje v meni vseeno ostalo.

Kaj te sprošča?

Dolgi sprehodi v naravi. Srečo imam, da živim nedaleč od Poti spomina in tovarištva. Drevesa, ptičje petje in zelena barva vplivajo resnično blagodejno.

Vem, da veliko bereš. Kakšna je tvoja najljubša literatura?

Branje je po eni strani del mojega poklica, saj berem knjige, ki jih recenziram ali pišem kritike. Ob tem pa rada izbiram sodobne romane zlasti ženskih avtoric: sem velika ljubiteljica Elene Ferrante, Taiye Selasi ... Všeč so mi družinske zgodbe, v katerih se prepletata družbena in obenem intimna tematika.

Lansko leto si se poročila. Mi zaupaš kakšno lepo anekdoto svoje ljubezenske zgodbe?

Svojega moža sem prvič srečala pred nekaj leti na nekem literarnem večeru. Takrat mi na kraj pameti ni padlo, da se bom z njim poročila, na literarni večer sem prišla s tedanjim fantom. Spomnim se prijaznega fanta z rahlim prleškim narečjem, ki se je nekaj minut pogovarjal z mano, ampak o čem sva tistega večera razpravljala, se nobeden od naju ne spominja več. No, poznanstvo sva slučajno obnovila leto in pol pozneje, že oba bolj zrela in ... samska.

Nujni kosi oblačil v tvoji omari?

Ko ne velja #ostanidoma in ni vsak dan na izbiro ena udobnejša trenirka od druge, prisegam na hlače z visokim pasom “na črto”. Poleg tega menim, da dober outfit najlepše zaključijo lepa kvalitetna torbica, ruta in sončna očala.

Česa nikoli ne bi oblekla?

Pravazaprav marsičesa, predvsem vpadljivega: moj način oblačenja je precej lakoničen in uglajen, zato mi trenutni ženstveni minimalizem zelo ustreza. Prisegam na zemeljske barve in razen rožnate zelo redko nosim barve, kot so rumena, oranžna, rdeča, vijolična, modra.

Spomin na prvi zmenek?

Bilo je tudi nekaj nerodnih trenutkov tišine, ampak ker sem mu bila tako všeč, me je prepričal, da greva spet ven.

Tvoj najljubši vic?

Pride pacient k zobozdravniku in mu reče: “Dohtar, jaz imam problem. Jaz mislim, da nisem človek, ampak vešča.”

Zobozdravnik mu odvrne: “Dobro, ampak zakaj ste potem prišli k meni?”

Človek-vešča: “Ker ste imeli edini prižgano luč.”

Tvoja lepotna rutina?

Nujno jutranje in večerno umivanje kože, minimalen mejkap, maska in piling dvakrat tedensko, veliko vode, svež zrak in raznolika zdrava prehrana.

Pribor za preživetje - oziroma, kaj imaš vedno v torbici?

Nisem opremljena z ličili, žvečilkami, robčki ... Bistveno pa je, da imam vedno s seboj vodo.

Kuharski recept za nenapovedanega gosta?

Obožujem italijansko hrano, zato bi v omari vedno našla špagete, oljčno olje, v hladilniku svež paradižnik in parmezan. 

Najljubša družabna igra?

Rada zmagujem. Zato je moja najljubša družabna igra Scrabble.

Tvoj paradoks, ki se ga zavedaš?

Mnogi pravijo (in imajo po svoje prav), da sem zelo nežna, ampak v resnici znam biti zelo odločna, vztrajna, v najslabšem primeru pa tudi groba, ostra in vzkipljiva.

Knjige na tvoji polici?

Obožujem kupovanje knjig, a sem obenem minimalistka, zato imam na svojih policah samo tiste knjige, ki so mi res pri srcu (in teh ni malo): med drugim Tolstojevo Ano Karenino, Muzej nedolžnosti Orhana Pamuka, zajeten sveženj pesniških zbirk, med katerimi mi je ljuba P(l)ast za p(l)astjo Petre Kolmančič, precej prostora zavzema tudi izbor poezije Szymborske, nekaj knjig zbirke Nova lirika ... Pri srcu so mi tudi knjige iz zbirke Moderni klasiki: Priročnik za čistilke Lucie Berlin, Devet krogov Jurija Andruhoviča.

Na polici je tudi nekaj knjig, ki mi veliko pomenijo še iz časov študija: Tuhtanja o ruski literaturi in Pregled ruske kulturne zgodovine, avtorja katerih sta moja profesorja s fakultete. Ker je mož po srcu zbiratelj, pa imava tudi zajeten, a ne dopolnjen nabor Nobelovih nagrajencev, Cankarjevih zbranih del, zbirke Sto romanov, Lirika ... Tudi v času karantene sem svojo domačo knjižnico obnovila z nekaj knjigami, z Mojstrovino, svežim romanesknim prvencem izpod rok mlade slovenske pisateljice Ane Schnabl, in z zajetno študijo o zasvojenosti(h) pokojnega dr. Janeza Ruglja.

Med knjigami drobno mesto zaseda tudi moja pesniška zbirka, ki sem jo izdala jeseni 2018, z naslovom Negotovosti navkljub.  

Idealni moški?

Idealni moški je zame odličen sogovornik, ki vedno postreže s kakšno presenetljivo mislijo, nenehno raziskuje, se razvija, raste, sledi svojemu poslanstvu, obenem pa mi nudi varen prostor, v katerem lahko ustvarjam. Če mi ob tem zjutraj še skuha kavo, pa se sploh ne morem pritoževati.

Kaj je najbolj učinkovito žensko orožje? 

Ženska, ki si pusti biti ženska.

Filmi, ki jih lahko vedno gledaš?

Svoj najljubši film, turško poetično dramo Zimsko spanje, bi lahko gledala vedno znova. Za sprostitev pa lahko v nedogled gledam Šolo rocka in vedno me navduši.

Preberite še: Nina Kovačič: Ko je ugotovila, da fizika ni zanjo, je začela risati roke

Morda vas zanima tudi: Zgodba o uspehu: začela kot študentka na Tenerifu, danes ima svoj studio


oddajte komentar

preberite tudi

Pozor, to so za moške najnevarnejši spolni položaji

Priložnost, ob kateri moški najpogosteje varajo

Sedem pasti poletnega seksa

ne spreglejte