Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Kaja Avberšek, umetnica s Kickstarterja: Umetnost je vedno našla pot, tudi v najhujših vojnah #pozitivnazgodba

Ilustracije joga položajev so začele nastajati v času “lockdowna" letos spomladi. Zapiranja in omejitve zaradi virusa so v njej vzbudili nov umetniški navdih.

31.10.2020 ob 5:50 | Foto: osebni arhiv, Deyan Pavlov Manolov

Slika avtorja - Špela  Robnik Piše:

Špela Robnik

spela.robnik@delo.si

Kaja Avberšek, umetnica s Kickstarterja: Umetnost je vedno našla pot, tudi v najhujših vojnah #pozitivnazgodba

Pandemija koronavirusa je 37-letno vizualno umetnico Kajo Avberšek s toplega poletja in sproščenega življenja na Kanarskih otokih prignala nazaj v rodno Velenje. Zapiranje v domove, kakršnemu so bili priča v Španiji, je bilo ob spomladanskem udaru virusa še veliko hujše kot pri nas.

Tedaj še ni vedela, da pa se bo ravno iz te izkušnje razvil zanimiv projekt, za katerega pravi, da je povsem v duhu časa. Ko je morala ostati za štirimi stenami, a hkrati vseeno želela ostati aktivna, je svojo svobodo našla v jogi. Active Stillness so poslikave joga položajev, »ki so utelešenje čiste, aktivne in zelo zavestne umirjenosti, ustvarjene iz pisane svetlobe. Vsaka ilustracija je očesu in duši prijeten opomin na to, kaj je tukaj in zdaj resnično pomembno - najti lastni mir. «

Njen projekt Active Stillness je bil prvi, ki ga je v Sloveniji podprla platforma množičnega financiranja. V teh dneh je Kaja tudi že presegla zastavljeni cilj in zbrala več kot 1000 evrov podpore.

Ste umetnica, ilustratorka, avtorica stripov, tudi literarno se veliko in radi izražate. V čem ste najbolj vi, kaj vas najbolj zaznamuje?

Prva stvar, ki jo lahko rečem o sebi je, da sem vizualna umetnica. Res sem delovala že na različnih področjih, zanimajo me različni mediji, mešanje teh in prehajanje znotraj njih. Verjamem, da tukaj ni nekih zaprtih mej. Če poskusimo kdaj kaj pomešati in gremo po robu, lahko nastanejo še bolj zanimive stvari. Tako ilustracije, oblikovanje nekih objektov kot literarna besedila. Vse to je moj jezik, povsod se vleče moja rdeča nit, povsod se vidi, da sem to jaz. Rekli so mi že, da ko pišem, da se bere kot da bi risala, da se jim kar prikazujejo slike in barve.

Na Mični vam bomo redno predstavljali pozitivne, uspešne in dobre zgodbe mladih. Optimizem in navdihujoče misli so te dni vredni še toliko več! Najdete jih pod ključnikom #pozitivnazgodba

Umetnosti oz. ustvarjanja se od mene ali mojega življenja ne da ločiti. Vse, kar počnem, vse je umetnost, vsega se lotim tako ali drugače ustvarjalno. V tem tudi vidim smisel svojega življenja. Večkrat tudi rečem, da umetnost rešuje življenja. Odkar se spomnim, sem risala, veliko risala, oblikovala predmete iz keramike, nikoli nisem imela nobenih pomislekov o izbiri študija in o tem, kaj bi rada počela. Študirala sem industrijsko oblikovanje in diplomirala iz ilustracije, po fakulteti pa so se mi odprle različne poti. V Lizboni sem se srečala tudi z gledališčem. Sicer pa me totalno privlačita tako slika kot beseda, mogoče me je to logično vodilo do stripov, bila sem zelo aktivna pri Stripburgerju. Pri stripu gre za sliko in besedo, ki sta si enakovredni, znotraj njega se združita v nekaj tretjega - zame zelo zanimiv medij.

Kaja Avberšek Foto: Deyan Pavlov Manolov

Pestro pot ste prehodili tudi v tujini. Kako je vsaka ta vaša postaja vplivala na vaše ustvarjanje? Verjetno je Berlin prinesel nekaj povsem drugega kot Lizbona ali nazadnje Las Palmas?

Res je, ta mesta so neločljivo povezana z obdobji mojega življenja. V Lizboni sem bila pred diplomo in tudi nekaj časa po njej, tam se mi je zgodila ustvarjalna eksplozija v vseh smislih, kar mešalo se mi je. Lizbona je fantastično nadrealno mesto - vsaj takrat, pred skoraj petnajstimi leti, je bilo. Tam sem zgradila nekakšno močno osnovo. Ko sem se preselila nazaj v Ljubljano, sem začela na veliko delati z zavodom za umetniško in kulturno produkcijo Forum Ljubljana, ustvarila sem tudi kar nekaj likovnih podob za lutkovne predstave. V Berlinu se je zgodila življenjska prelomnica, saj sem tam spoznala svojega partnerja Deyana. Tja smo se preselili, ko je bil sin Kalin star pol leta. Tako sem tam spoznala povsem neko drugo plat življenja, nikakor ni bilo lahko zame. Bila sem navajena živeti precej svobodno, se premikati, delati skozi cel dan ali pa ne, kakor je pač naneslo, kar je nekaj običajnega pri samozaposlenih kulturnikih. Z otrokom pa se to spremeni, sploh, če se znajdeš sredi mesta, kjer sicer nekaj ljudi poznaš, a nimajo otrok in urniki so posledično povsem drugačni. Takrat sem se tudi ustvarjalno zaprla vase, morala sem se ločiti od vsega, kar sem bila prej ali kar sem prej počela. Da sem se vrnila nazaj, sem intenzivno delala in risala.

Bila sem navajena živeti precej svobodno, se premikati, delati skozi cel dan ali pa ne, kakor je pač naneslo, kar je nekaj običajnega pri samozaposlenih kulturnikih. 

Nato smo se preselili na Gran Canario, tam pa je bil sin že večji, a je bilo okolje tudi povsem drugačno, povsem nasprotno od Berlina. Človek tja ne gre, ker bi bilo tam središče umetnosti ali kulture. Je veliko neke eksotike, je Evropa, a hkrati ni. Na vsakem koraku poskušam najti lepoto in inspiracijo. Tudi to je bil velik prelom zame, ampak sem se začela na novo vzpostavljati. Seveda, z vso to podlago prejšnjih let, a z neko drugo izkušnjo: družine, mame, ki je veliko sama z otrokom. No, zdaj pa sem v Velenju.

Četudi je bila pri vas tujina zelo povezana tudi s tedanjo življenjsko situacijo, bi sicer rekli, da se zunaj meja najde več ustvarjalnega prostora kot v Sloveniji? Biti mama umetnica v tujini najbrž ni bilo enostavno?

Ne, to je bilo zelo komplicirano. Sploh v tem svetu, kjer moraš biti sam svoj motor. Če te življenje pripelje do tega, da moraš iti znotraj sebe, skrbeti za neko mikrookolje, te ljudje pač na nek način pozabijo.

Česar koli se lotim, ima zdaj več duha, zrelosti, mehkobe.

Vsako okolje prinese druge izkušnje, česar koli se lotim, ima zdaj več duha, zrelosti, mehkobe. Dejansko nisem šla v tujino, da bi zablestela v profesionalnem smislu, je pa res, da sem povsod skušala najti neko svojo misel. Saj, kjerkoli sem, imam že nekaj kontaktov in izkušenj, da lahko nadaljujem delo od prej ali pa prek tega najdem kaj novega.

Kako umetnico zaznamuje materinstvo? Ga vendarle privabi v drugačne sfere doživljanja in ustvarjanja?

Popolnoma, to je bil velik rez v mojem življenju. Je sicer malo trajalo, vse skupaj sem morala ponotranjiti, predelati in sprejeti, da je to zdaj to, da moje življenje nikoli več ne bo takšno, kot je bilo prej. In da nikoli več ne bom mogla delati, kot sem prej. Kar je v bistvu dobro, saj je tudi edino možno. A mora preteči nekaj časa, treba je videti, kaj od tega lahko vzameš, kaj od tega te obogati. Materinstvo je močno vplivalo name, v vseh smislih. Tudi ko berem svoje kolumne za nazaj - toliko ostrine, neke jedkosti. Zdaj je nekaj drugega. Miniti mora čas, potem vidiš razliko, ki je nastala znotraj tebe, z vsem kar daješ ven – to pa sem jaz.

Kako pa je biti umetnik v Sloveniji, glede na vse te izkušnje iz tujine?

Morda je bolj udobno biti prepoznaven v Sloveniji, a lahko hitro postane tudi klavstrofobično.

Če damo na stran to trenutno situacijo, ki je zares neprijazna do kulture in umetnosti, je morda res bolj udobno biti prepoznaven v Sloveniji, saj gre pač za majhen prostor, manjšo publiko znotraj teh mehurjev. Ampak lahko pa to po drugi strani hitro postane klavstrofobično. Zdi se mi dobro, vsaj sodeč po moji izkušnji, da v Sloveniji začneš in vztrajaš in če se ti zdi, da imaš nekaj več, da začneš riniti navzven. Je pa pomembno, da poskusiš tudi zunaj živeti, da vidiš razlike. Vsako okolje ti tudi nekaj prinese, neko drugo barvno lestvico, drug izraz. V Sloveniji se mi je vedno nekako zdelo, da moram risati, na Gran Canarii pa, da se moram bolj ukvarjati z materialom, keramiko. Zanimivo je združiti te izkušnje.

Je bila vaša selitev v Slovenijo povezana z epidemijo koronavirusa ali je bilo to že prej v načrtu?

Ja, preselili smo se zaradi trenutne situacije v svetu. V Slovenijo pridem sicer približno vsake pol leta. Ko smo letos želeli priti, se je že vse zaprlo in tako smo bili v veliko strožji karanteni, kot bi bili recimo v Sloveniji. Res, nismo smeli niti iz hiše. Moj otrok mesece ni videl drugih otrok. Tako smo prišli konec julija, pridružil se nam je tudi moj partner Deyan. Nameravali smo nazaj v začetku septembra, a ko smo spremljali celotno situacijo, smo se odločili, da vsaj midva s sinom podaljšava bivanje tukaj, Deyan pa je moral zaradi dela nazaj. Kalin še ne hodi v šolo, nisem želela, da bi bili ob ponovnem »lockdownu« povsem odrezani od sveta. Ljudje so bili na Kanarskih otokih veliko bolj prestrašeni, tudi že malo preveč. Tako bova ostala vsaj do začetka naslednjega leta, računam, da se bodo stvari nekam utirile, na tak ali drugačen način.

Pravzaprav mi je tu kar dobro, že dolgo nisem živela v Sloveniji, da bi bila tu dlje kot en mesec. Vedno sem prišla le na počitnice. Očitno se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi.

Tudi ta vaš projekt Active stilness, ki ste ga predstavili na Kickstarterju se je razvil prav v času »lockdowna«, kajne?

Res je, nastal je med preživljanjem karantene. Srečala sva se z Nikom Klanškom, ki je tudi pripeljal Kickstarter v Slovenijo, in mi predlagal, da jim ga predstavim. Risala sem joga položaje, saj me je k temu povabila moja učiteljica joge, da bi ilustracije uporabila za promocijo na socialnih omrežjih. Bolj sem risala, bolj me je potegnilo. Mislim, da sem našla močno in lepo idejo, ki je povsem v duhu časa. Ko sem prišla v Slovenijo, se je vse skupaj poklopilo še s tem, da je z oktobrom ta platforma množičnega financiranja uradno začela delovati tudi v Sloveniji, moj projekt pa je bil prvi, ki ga je podprla.

To je nek nov korak v vaši karieri, sodelovanje na platformi, kjer se po navadi predstavljajo neke poslovne ideje, vse skupaj z namenom uspešne prodaje in dobička. Ste bili morda tudi kaj v dvomih, kako se bo tam obnesel umetniški projekt?

Malo sem res bila. Zaradi tega, ker sem si predstavljala točno to: da se na Kickstarterju predstavljajo produkti, tehnologija, igre, ki so v porastu. Nisem natančno vedela, kakšno mesto ima umetnost na Kickstarterju. Ampak so me tam močno podprli in poudarili, kako zelo si želijo, da tudi umetnost vstopi na njihovo platformo, da podpirajo vizualno umetnost, ples, film. V primeru umetnikov ne gre toliko za prodajo, gre pa za iskanje podpore našega ustvarjanja. Ljudje podprejo ustvarjalni proces. Ker ga podprejo, pa dobijo neke nagrade, izdelke, produkte tega, s čimer se ukvarjaš. Vse skupaj je zame velik eksperiment. Imam občutek, da sem precej eksotična na tej platformi. Opazujem, kam me to pelje. Se mi pa zdi pomembno in super, da se o tem govori. Zakaj pa ne bi podprli tudi umetnosti, če se ne da drugače ali drugje.

Zakaj pa ne bi podprli tudi umetnosti, če se ne da drugače ali drugje.

Sploh v teh časih, ko tudi kultura močno trpi.

Res je, sekajo se določeni finančni prilivi, onemogoča in zapira se vse. Skozi ozko špranjo kljub temu vidim svetlobo. Ustvarjanje in umetnost sta vedno našla pot, tudi ko so bile najhujše vojne, ljudje so vedno ustvarjali. Morda se takrat to niti ni toliko videlo, se je pa malo pozneje. Saj v tem času ni več prostora za druge informacije, kot za korono. V ozadju pa je toliko ljudi, ki nekaj pripravlja in ustvarja, išče smisel skozi umetnost. Vse to se bo pokazalo, a malo pozneje.

Te omejitve, zapiranje v domove, kako vse to vpliva na umetniško izražanje posameznika? Ga zavira ali spodbudi neke nove navdihe?

Vsa ustvarjalnost v bistvu ni odvisna od nobenega zunanjega okolja, saj se dogaja znotraj nas. To stanje nas je v bistvu prisililo, da smo šli bolj vase, prineslo je na plano ogromno nekih čustev ali starih spominov, zgodb. Saj sicer ves čas norimo, gor in dol, ves čas nekaj.  Navsezadnje pa znotraj nas obstaja neskončno vesolje. Vse skupaj zato vidim kot zelo plodno obdobje. Je pa res, da je vseeno veliko odvisno tudi od vsakega posameznika. Saj tudi meni ni vedno lahko, čeprav se morda tako sliši. Tudi sama imam dneve, ko mislim, da se mi bo kar zmešalo. Kot to predelaš, pride nekaj ven, nekaj nastane. Dobro je, da se odločimo, da bomo iz tega zavestno nekaj naredili, nekaj konstruktivnega. Najlažje je zapasti v negativno in depresijo, da nič ne moremo. Odvisno je od vsakega samega, kaj bo naredil.

Kako je sicer Active Stilness drugačen od vaših prejšnjih projektov in v čem lahko vidimo vašo rdečo nit, ki ste jo že omenjali?

Takole bi rekla: rdeča nit mojega izrazitega vizualnega jezika je močna sporočilnost, zaznamovana s čvrsto nežnostjo. V svoja dela vnašam obrat v zaznavanje vsakdanjega, na ta način želim priti do jedra pomena. Sem za barvitost v vseh smislih.

Močna sporočilnost, zaznamovana s čvrsto nežnostjo

Sicer pa da, projekt je precej drugačen. Redko kdo je že bil v situaciji nezmožnosti premikanja in svobode v teh smislih. Moji starši so to doživljali drugače, ves čas so lahko bili v naravi, meni pa je bil popoln absurd, da človek ne bi smel iti v naravo, kjer ni ljudi. Ker sem se znašla v taki situaciji kot še nikoli, bila sem namreč navajena se premikati, tudi potovati, sem zagotovo šla globlje vase kot kdaj koli prej. Gre za enostaven, a hkrati močan in poglobljen projekt.

Kako se bo projekt razvijal naprej, kako ga vidite v prihodnosti?

To je začetek nekega novega procesa, ki se je v meni zgodil. Če gledam na končne izdelke, bi rada v prihodnosti iz tega naredila neko umetniško tiskovino z joga pozami in še več tega risala. Zdi se mi pomembno, da dobim neko kritično maso ljudi, ki vedo kaj delam. Joga položaji se nekje končajo in so v bistvu le začetek poti po kateri grem. Ne morem še reči natančno kam, prepričana pa sem, da se bodo iz tega razvile nove, fine stvari, v smislu povezovanja duše, telesa, neke umirjenosti, izhajanja iz telesa in potovanja nazaj k sebi. To je ta ideja in moto, ki ga bom razvijala.

Kateri projekt pa vas je sicer doslej najbolj zaznamoval in ste nanj najbolj ponosni?

Gre za umetnost, ki ni spravljena v en prostor, kamor si nekdo niti ne upa stopiti. 

Zelo ljuba mi je stripovska knjižica Mile <3 disko, izdala sem jo pri Stripburgerju leta 2018. To je bil prvi večji in res moj projekt po tem, ko sem postala mama. Gre za prisrčne dialoge, med nosečnico in bitjecem v njenem trebuhu, ki je v bistvu DJ. Je hudomušna, z veliko mero žmohtnosti ter ščepcem črnega humorja. Risopis oz. pisoris sem začela ustvarjati med nosečnostjo, v knjižni obliki pa je izšel, ko se je Kalin že rodil. Mileta v knjižni izdaji sem nadgradila še s precej dolgo poslikavo v sekvencah na zidu Metelkove, ki gleda proti železniški postaji, kakšnih 33 metrov je merila. Razstavljanje v zunanjem prostoru, v smislu zidnih poslikav, recimo, me zelo navdušuje. Želim si, da bi se še več ukvarjala s tem. Gre za umetnost, ki ni spravljena v en prostor, kamor si nekdo niti ne upa vstopiti. Je tam vsak dan tam, na vidnem mestu, za vse ljudi, ki gredo mimo. Je umetnost, ki kar je. Galerija na prostem, ki ima, glede na trenutno stanje, morda v prihodnosti še zelo vidno mesto.


oddajte komentar

preberite tudi

To je razlog, da si po rekreaciji želite seksa

Osem najboljših položajev za hitri seks

Pet nasvetov, ki vajino zvezo varujejo pred razhodom

ne spreglejte