Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Gorska reševalka: Hribi so dostopni za vse, a vsak mora dobro poznati sebe in tudi cilj, kamor gre

Katja Črešnik Rac je prva slovenska načelnica postaje gorsko reševalne službe. Vodi GRS Maribor, kjer resda ni posredovanj v visokogorju, a tudi Pohorje ima svoje posebnosti, opozarja.

26.3.2021 ob 5:50 | Foto: osebni arhiv

Slika avtorja - Špela  Robnik Piše:

Špela Robnik

spela.robnik@delo.si

Gorska reševalka: Hribi so dostopni za vse, a vsak mora dobro poznati sebe in tudi cilj, kamor gre

Gore in hribi so jo od nekdaj vabili medse, prav tako ljudje, ki jih je srečala tam. Tudi v vrste gorskih reševalcev so jo zvabili, pravi, a se zaveda, da brez odločnosti, prednosti in neustrašnosti tam ne bi imela kaj iskati. Katja Črešnik Rac je tako pred leti postala celo prva načelnica gorske reševalne postaje - GRS Maribor. Resda so jim na tem koncu Slovenije prihranjeni zahtevni podvigi v visokogorju, prežijo pa na planince na Pohorju druge pasti. To je na lastni koži že občutil marsikateri planinski začetnik, ki jih je zlasti med epidemijo kar precej.

Ste prva načelnica gorske reševalne postaje v Sloveniji, kakšna je bila vaša pot do tega položaja? Verjetno to ne more postati nekdo, ki ni že celo življenje povezan z gorami? Ali pač?

Začelo se je z željo hoditi v hribe, v našem lokalnem planinskem društvu, pri katerem smo imeli tudi dva inštruktorja planinske vzgoje. Prepričala sta me, da naredim tečaj za planinsko vodnico. Tam so me spodbudili tudi k plezanju, nato pa tudi, da se pridružim še gorski reševalni službi. Dejali so mi, da sploh ni veliko dela, en tečaj na leto in to je to. No, to je seveda daleč od resnice (smeh). Udeleževala sem se vaj in izobraževanj, naredila tudi alpinistično šolo, ostalo pa je že zgodovina (smeh).

Kaj vam pomeni dejstvo, da ste prva ženska na takšnem položaju v Sloveniji?

Ne zdi se mi preveč pomembno, ali je predsednik nekega društva ali postaje, moški ali ženska, bolj važno je, da si pravi človek za ta položaj.

Ne zdi se mi preveč pomembno, ali je predsednik nekega društva ali postaje, moški ali ženska, bolj važno je, da si pravi človek za ta položaj. Torej, da ti poleg usposabljanja in rednega dela, ki ga imaš, ni težko narediti še nekaj tisto nekaj več. Da skušaš povezovati ljudi in vzdrževati sistem, da teče kot je treba. Res pa je, da je bila skozi zgodovino to bolj moška domena, na nekaterih postajah je najbrž še vedno.

Tudi sicer vas ni veliko deklet med gorskimi reševalkami.

Nekje se ujela podatek, da nas je v Sloveniji okoli 50. Mislim pa, da se v zadnjih letih ta številka kar nekoliko povečuje.

Kako težak »poklic« je to za žensko?

To ni služba, gorski reševalec si kot prostovoljec. Vse kar, delamo, delamo prostovoljno. Res, da je to neka specifična dejavnost, v katero moraš vložiti kar nekaj svojega dela in časa. Te stvari te morajo zanimati, ker če te ne, tega ne moreš dobro opravljati. Zelo pomembno se mi zdi, da poznaš vso tehniko, pripomočke, ki se uporabljajo. Da imaš širok spekter znanja, tudi kar se tiče obiskovanja gora. Vse to ti pomaga, da lahko, ko pride do intervencije, posreduješ najbolje kot lahko. S tem tudi povečaš verjetnost, da se bo vse srečno končalo.

 Te stvari te morajo zanimati, ker če te ne, tega ne moreš dobro opravljati.

Kako težko pa je te stvari vplesti v službo, delovnik, družinski vsakdan?

Po poklicu sem profesorica nemškega jezika, delam pa kot sekretarka na območnem združenju Rdečega križa Radlje ob Dravi. Gre za podobno humanitarno organizacijo kot je recimo gorsko reševalna zveza, z malo drugačnimi specifikami. Veliko je organizacijskega dela, treba se je znajti in povezati z ljudmi. Moram sicer poudariti, da smo ena manj obremenjenih postaj GRS, kar se tiče reševanja. Vsako leto opravimo letni tečaj, kjer obnovimo tehniko, tudi zimsko vajo, prvo pomoč, iskalno vajo, da osvežimo način uporabe GPS-a in kartografije. Potem pa se vsak sam veliko individualno pripravlja, hodiš v hribe, plezaš. A to je pač nekaj, kar bi tako ali tako počel, tega ne jemlješ kot neko obvezo. Moraš pa opraviti določene obveznosti, da ohraniš licenco gorskega reševalca.

Kot sem omenila, smo manj obremenjena postaj, lani smo imeli šest intervencij skozi vse leto, doslej smo uspeli zaključiti še vse intervencije. Letos je bilo sicer dela malo več, že do zdaj smo posredovali šestkrat. Ko dobiš klic, se je včasih težko organizirati. Tudi moj mož je gorski reševalec, otroci pač gredo k starim staršem. A tako pač je, večjih težav zaradi tega za zdaj nismo imeli.

Kot pravite, na vašem koncu pač ne gre za zahtevnejše intervencije v visokogorju, da pa ste vseeno letos že kar nekajkrat posredovali – se pozna, da med epidemijo ljudje več hodijo v hribe?

Res, da ni tako zahtevnih terenov, a tudi Pohorje ima svoje posebnosti, kjer prav tako potrebuješ znanje iz visokogorja. Reševali smo že gospoda, ki je bil v strugi potoka, 200 metrov od ceste, a ga brez vrvne tehnike nikakor ne bi mogli spraviti navzgor.

 Letos je bilo res že kar pestro. Od izgubljenih, onemoglih, tudi reševanja mačk.

Med epidemijo, ko so bili ljudje več doma, so se večkrat odpravili tudi v naravo. Naše intervencije so se začele s prvimi snežnimi padavinami, ko je bila precej debela snežna odeja. Ljudje včasih nimajo prave predstave ali planinskega znanja, zato mnogi niso upoštevali, da bi morali v takih razmerah pristopati drugače. Marsikdo je odšel na pot, ki jo je poleti zmogel brez težav, a pri pol metra debeli snežni odeji je ta zagotovo težja. Spremeni se tudi pokrajina. Ljudje so marsikdaj omagali, ali pa niso našli poti nazaj. Težava je bila v tem, ker so bila zaprta smučišča, spustili so se po kakšni povezavi, pa niso našli poti nazaj. Letos je bilo res že kar pestro. Od izgubljenih, onemoglih, tudi reševanja mačk (smeh). Obtičala je na drevesu, tri dni je bila gor. Tudi za takšne stvari nas regijski center pokliče na pomoč.

Potem teh smrtnih primerov in hujših poškodb najbrž ni veliko. Kako se sicer spopadate s takšnimi prizori, najbrž se človek nanje ne more navaditi?

Posredovali smo denimo, ko je pohodnik preminil zaradi bolezenskega stanja in mu tudi ob posredovanju NMP-ja ni bilo več pomoči. Večkrat posredujemo tudi ob kakšnih gozdarskih nesrečah na težko dostopnih terenih, reševali smo tudi hudo poškodovanega motorista in poklicali helikopter, da ne bi tvegali hujših poškodb.

Navaditi se na to res ne moreš, pomaga pa, da se o takšnih stvareh pogovoriš. Sama zato zaenkrat s tem še nimam večjih težav. Teh primerov ni bilo veliko.

Imate občutek, da so na splošno ljudje postali bolj pogumni, več hodijo v gore? Kaj bi morali kot začetniki upoštevati?

V hribih je lepo, to je drug svet, brez stresa vsakdana, v njem lahko preživiš veliko lepih trenutkov. Eno je hoja po nižjem hribovitem svetu, drugo pa obiskovanje visokih gora. Vsak, ki se želi lotiti težjih podvigov, bi mu priporočala, da začne z nabiranjem kondicije na lahkih vzponih. Prve izkušnje pri obiskovanju visokogorja pa naj nabira z nekom, ki že ima izkušnje, in se poda na zavarovane poti. Če pa nekdo kaže zanimanje za alpinizem in plezanje, pa se v to ne sme podati brez znanja alpinistične šole in tečajev, ki so vsake toliko časa razpisani za bolj varno obiskovanje gora.

Tudi turnih smučarjev je bilo letos ogromno, kajne? In najbrž tudi veliko takšnih, ki so se prvič srečali z lepoto in pastmi te aktivnosti.

Izkušnje je treba nabirati postopoma. Za začetek je dobro poskusiti kar na kakšnem lokalnem hribu. Če pa želi nekdo smučati tudi v gorah, pa je poleg znanja smučanja potrebno tudi poznavanje zimskega obiskovanja gora: od snežnih razmer, do tega, kako se preizkuša plazovitost, kdaj se sploh lahko gre v gore, na kaj vse je treba paziti pri količini zapadlega snega, prisojnih, osojnih pobočjih, v napihanem snegu in tako naprej. Nekdo, ki se pozimi podaja v gore, mora imeti tudi ustrezno opremo: lavinski trojček (žolna, lopata, sonda), tudi »airbag nahrbtnik«. A vse te stvari je treba tudi znati uporabljati. Če to le kupimo in vzamemo s seboj, nam to ne bo nič pomagalo. Gre za to, kako uporabiti opremo. Ko je za smuči prestrmo, moraš znati uporabiti tudi cepin in dereze. To so nujna znanja za zimsko obiskovanje gora, za katera bi se morali vsi obrniti vsaj na planinska društva, če že ne na alpinistične odseke. Pomembna je preventiva.

Kaj menite o »instagram pohodništvu«, nekem razkazovanju podvigov, nevarnih potezah za dobro fotografijo. Že smo slišali opozorila in tudi primere nezgod zaradi tega.

 Slike so lahko zelo romantične, a ne pokažejo ozadja. Priti nekam varno in tudi nazaj, je nekaj drugega.

Slike, ki so objavljene na socialnih omrežjih, lahko dajejo človeku nek lažen občutek varnosti. Ne podajo pa prave slike o tem, kaj je moral tisti narediti za to, da je dosegel vrh. Nekdo, ki je vajen iti recimo pozimi na Uršljo goro, ve, da je proti vrhu ledeno, da potrebuje dereze. Nekdo, ki pa bo videl le sliko in razgled, pa se bo tja gor odpravil v neprimernih razmerah, pa bo imel veliko več težav. Hribi so dostopni za vse, a vsak se mora dovolj dobro poznati in tudi cilj, kamor gre. Slike so lahko zelo romantične, a ne pokažejo ozadja. Priti nekam varno in tudi nazaj, je nekaj drugega.

Svet gre naprej, socialnih omrežij ne moremo ustaviti. Nič nimam proti, da ljudje objavljajo takšne fotografije. Bolj pomembno je to, da  tako mediji kot tudi planinska zveza in GRS več naredijo pri preventivi. Morda bi bilo treba še bolj animirati ljudi, da se jim pridružijo, pridobijo znanja, da bodo izleti v gore varni.

Kakšen dan v gorah vas najbolj osreči, kam najraje odidete?

Zdaj v času epidemije pravim, da kamorkoli, samo da lahko gremo kam. Tukaj v Radljah smo bili precej omejeni, niti na Pohorje nismo mogli. Za zdaj se še vedno držimo bolj okoliških hribov, Urščje gore in Pece.

Preberite še: 5 namigov za najlepša doživetja v slovenskih hribih

Morda vas zanima tudi: Aktivna dekleta razkrivajo najlepše izlete v Sloveniji


oddajte komentar

preberite tudi

Ideje za dober seks v vročinskem valu

Tri rešitve za tri najpogostejše težave z orgazmom

Nasveti seksologinje za vroč poletni seks

ne spreglejte