Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Srečanje z žličko: Kdaj in kako otroka navajati na samostojno hranjenje (svetuje pedagoginja)

Samostojno hranjenje je ena pomembnih prelomnic v življenju otroka, najpomembnejšo vlogo pri osvajanju te sposobnosti pa igra zgled starejših.

9.10.2019 ob 5:40 | Foto: Gettyimages

Slika avtorja - Mateja Florjančič Piše:

Mateja Florjančič

mateja.florjancic@delo.si

Srečanje z žličko: Kdaj in kako otroka navajati na samostojno hranjenje (svetuje pedagoginja)

Kdaj otroku dovoliti, da sam v roke prime žličko? Kako mu pomagati, da bo hrana res romala v usta in kako mu privzgojiti zdrav odnos do nje? Na vsa ta in še mnoga druga, s samostojnim hranjenjem povezana vprašanja, odgovarja pedagoginja in svetovalna delavka v ljubljanskem vrtcu Galjevica Sergeja Zemljarič, ki poudarja, da so otroci glede na razvoj med seboj različni, zato lahko prihaja do določenih odstopanj in se je pri navedbah opirala na tiste s tipičnim razvojem. Takole pa je pojasnila nekaj najpogostejših dilem o prvih srečanjih z žličko.

Že ko se otrok prvič sreča z žličko, bi jo rad sam prijel v roke, čeprav tedaj bolj kot igračo. Kdaj pa mu jo je smiselno dati z namenom, da bi z njo vsaj skušal jesti?

Malčku je smiselno žličko ponuditi tedaj, ko ga lahko skupaj z drugimi člani za družinsko mizo posedemo k obroku. To je okrog devetega, desetega meseca starosti. Tedaj se počasi privaja na družinsko prehrano in na zaporedje dnevnih obrokov. V tem obdobju ima malček že dovolj dobro fino motoriko in lahko sam drži žlico. Hkrati je razvita koordinacija oko-roka in jo lahko nese k ustom.

Zakaj je pomemben skupni obrok?

Ker starše in druge starejše malček ves čas opazuje in posnema njihova ravnanja, kar velja tudi za dogajanje pri mizi.  Obenem tako dobi občutek, da je hranjenje vsakdanji obred, ki je sproščen in družaben.

Vemo, da prvi poskusi niso ravno uspešni, kako olajšati spoznavanje s samostojnim hranjenjem?

 

Malčku je smiselno ponuditi gostejšo hrano in hrano, ki mu glede na njegov okus bolj ustreza, mu je bolj všeč. Obenem moramo biti starši ob prvih poskusih potrpežljivi in se veseliti njegovih uspehov. Le-te je dobrodošlo pospremiti z navdušenjem (mlajši kot je otrok, bolj čuti naše razpoloženje na intuitivni ravni) ter spodbudnimi besedami. Kot velja za nekatera druga področja otrokovega razvoja, drži tudi za samostojno hranjenje: vaja dela mojstra.

S samostojnim hranjenjem otrok razvija tudi odnos do hrane. Mu smemo dopustiti, da se z njo igra, da po njej prijema z rokami, z njo packa?

Zaradi odnosa do hrane so družinski obroki pomembni, saj otrok opazuje, kako se med jedjo obnašajo drugi. Obenem je treba vzeti v zakup, da si bo pri hranjenju kdaj pomagal z rokami. V kolikor pa opazimo, da najprej je z žličko, potem pa se začne s hrano igrati, to pomeni, da ni več lačen in mu jo je treba vzeti z besedami:  "Vidim, da več nisi lačen".

Ali to, kdaj otroku dovolimo, da je sam, vpliva na njegov kasnejši okus? Na to, da ima nekatero hrano raje od druge?

Malčkovo samostojno hranjenje vpliva na različna razvojna področja: na razvijanje finomotoričnih spretnosti, na razvijanje koordinacije, senzorike, razvijanje samostojnosti in tudi na grajenje pozitivne samopodobe.

Dobro je, da se mu čimprej, ko to zmore, omogoči samostojno hranjenje. Praviloma otroci, ko so lačni, jedo in se s hrano ne igrajo.

Menim pa, da je treba vzdrževati kontinuiteto glede izbora živil. Če mu določeno hrano (gre za raznovrstno hrano z veliko zelenjave, polnovrednih žit, stročnic in sadja), ponujamo le v obdobju dojenčka in malčka, kasneje pa ne več in obenem take hrane sami ne jemo skupaj z njim, se lahko zgodi, da je kasneje ne bo več maral. Pomembno je, da starši nudimo zgled tudi pri izboru živil.

Nekatere mamice skrbi, da se otrok sam ne bo dovolj najedel, da se bo preveč popackal, da bo hrana povsod, tudi v nosku, ušesih, da zato zavržemo preveč hrane. So to upravičene skrbi?

Odrasle vodijo različne vrednote. Nekaterim je pomembna čistoča in urejenost stanovanja, drugim je vrednota hrana, tretjim otrokov razvoj. Z vidika slednjega je dobro, da se mu čimprej, ko to zmore, omogoči samostojno hranjenje. Praviloma otroci, ko so lačni, jedo in se s hrano ne igrajo.

Če pa mamice skrbi, da bo malček premalo pojedel, naj mu z drugo žličko pomagajo. Načeloma tudi že najmlajši otroci v vrtcu (torej 11-mesečni) dobijo žličko in krožnik, jim pa strokovne delavke pomagajo ter vidijo, ali otrok še kaže interes za hrano.

 

Kaj pa mamice, ki imajo prav zaradi prej omenjenih pomislekov zadržke do tega, da bi otroku pustile žlico? Je hudo narobe, če mu preprečijo samostojno hranjenje?

Kot sem že povedala, nas odrasle vodijo različne vrednote, ki jih imamo postavljene v hierarhijo. Katera vrednota je komu višje, vsak sam dobro ve. Otrok se bo prej ali slej naučil jesti z žlico: ko bo vključen v vrtec ali, če bo v domačem varstvu, kasneje, ko mu bo omogočena ta izkušnja. 

So pa verjetno tudi otroci, ki zavračajo samostojno hranjenje in nočejo jesti sami. Kako spodbuditi te?

Načeloma otroci radi raziskujejo in preizkušajo nove stvari. Seveda se razlikujejo glede na temperament, hitrost učenja in podobno, vendar je raziskovalni duh pri vseh prisoten. Kar pomeni, da jim ponudimo izkušnjo in naš zgled, kako jemo z žlico. To naredimo spontano, brez besed. Večjo vzgojno moč imajo namreč dejanja, kot besede. Če to ne pomaga, mu damo žlico v roke in jo skupaj z njim nekajkrat nesemo v usta, nato pomoč postopoma zmanjšujemo in prve uspešne poskuse pospremimo z navdušenjem ter spodbudnimi besedami.

Z vidika senzorike so lahko otroci preveč ali premalo občutljivi na različnih področjih (vid, sluh, tip, okus). So malčki, ki se nočejo dotikati določene hrane, ker jim njena tekstura povzroča občutek neugodja ali jih določen okus tako zelo moti, da ob njem jočejo.

V tem primeru se je dobrodošlo posvetovati s pediatrom ali strokovnjakom, ki se ukvarja s senzorno integracijo.

Preberite še: Slovo od pleničk: Kdaj in kako otroka seznaniti s kahlico (svetuje montessori strokovnjakinja)

Morda vas zanima tudi: Kako ravnati ob otrokovem napadu trme in kako pravilno postavljati meje (odgovarja pedagoginja)


oddajte komentar

preberite tudi

Pet poz za skupno masturbacijo

Dva ključna organa za zaporedne orgazme

16 dokazov, da ste v nesrečni zvezi (niza jih zakonska terapevtka)

ne spreglejte

Nikoli ne zamudite vaših najljubših vsebin! Prijavite se na mične e-novice!