Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Anže Frantar: Modni bloger, ki ga je zapeljala proizvodnja kozjega mila

Mična je dopoldansko ledeno kavo tokrat spila v družbi Anžeta Frantarja. Zadnjih šest let ga spremljamo kot ustvarjalca bloga Ulični stil, po novem pa ga poznamo tudi po znamki Dvainštirideset, pod katero ročno ustvarja mila iz kozjega mleka. In kdo pomolze kozo?

3.7.2017 ob 7:40

1.JPG

Anže Frantar se je kot pravi predstavnik generacije milenijcev v tehnologijo zaljubil že v osnovni šoli. Med raziskovanjem spleta je naletel na blogerski svet, vse skupaj pa je imelo precejšen vpliv na razvoj njegove nadaljnje kariere.

V intervjuju sva klepetala o razvitosti slovenskega blogerskega sveta, skoku v novinarske vode in sledenju svojim sanjam, da vendarle ustvari nekaj povsem svojega – znamko Dvainštirideset.  

Če ste vsaj povprečen uporabnik Instagrama in sledite trendom, ki jih kuje slovensko oblikovanje, ste zagotovo že naleteli na šik minimalistična naravna mila iz kozjega mleka, ki jih dopolnjuje z virtualnostjo zaznamovanem času primeren napis #42. Kako nastajajo? Vse se začne z molžo koz …

2.JPG

Zadnjih šest let vas poznamo kot ustvarjalca bloga Ulični stil, z blogi pa ste se srečali še pred njim. Kaj vas je sploh odneslo v ta svet in kako je bil videti v vaših začetkih? 

Z blogom sem začel med letoma 2006 in 2007. Od nekdaj me je zanimala tehnologija, posledično pa tudi splet. V tistem času se je v Sloveniji pričela prijemati zanimiva platforma – Wordpress. Takrat je bilo to zame nekaj čisto novega in zanimalo me je, kako deluje ter kako ga postaviš. Ko sem enkrat imel spletno stran, sem ugotovil, da bi bilo fino, da jo napolnim s kakšnimi vsebinami in začel sem s pisanjem. Takrat sem bil še v osnovni šoli in zanimivo je, da sem zaradi bloga zelo napredoval v samem pisanju. Samo z branjem knjig ne bi tako hitro razvil svojega sloga in oblike. 

Bloganje je v tem času postalo popularno tudi pri nas in začeli so se prvi blogerski kongresi. Prvi leta 2007, drugi in zadnji pa leto kasneje. Obstajala je celo tiskana revija, ki je črpala vsebine iz vseh slovenskih blogov. Takrat sem pisal vse o vsem, nato pa je mojo pozornost pritegnila moda. Ugotovil sem, da je najlažje spoznavati neko temo, če o njej enostavno začneš pisat. Seveda na ta način nastane kar nekaj objav, za katere bi si danes želel, da jih nikoli ne bi bilo, a tudi to je del procesa učenja in spoznavanja nečesa novega (smeh).

3.JPG

Tako sem februarja 2011 začel z Uličnim stilom, zaradi katerega sem bil že takrat zelo aktiven na družabnih omrežjih. V tem času je bilo, če primerjam z letom 2017, bistveno lažje zgraditi bazo sledilcev. Vsa ta tehnologija me je od nekdaj zanimala, s Twitterjem in Facebookom sem začel že leta 2007, z Instagramom seveda malo kasneje, ker si moral imeti zanj najprej iPhone. Moje prve fotografije na Uličnem stilu so bile sicer narejene s povsem neprimerno opremo in šele danes si mogoče upam reči, da bi zdaj ljudi na ulici znal fotografirati tako, kot sem si že takrat želel, da bi jih.

V vseh teh šestih letih sem lahko od blizu opazoval, kako je moda v Sloveniji počasi ponovno začela dobivati prostor v družbi. Bolj kot sem ta svet spoznaval, bolj sem lahko kritično gledal nanj. Zanimiva je ta leča, skozi katero gledamo, ko nam je še vse novo in zanimivo in objavljaš stvari, ki jih danes recimo nikoli ne bi, ker poznaš njihovo ozadje in so samoumevne. Spomnim se enega prvih tednov mode v Kinu Šiška, kjer smo bili blogerji postavljeni med fotografe in jih s tem jezili. Vsi smo bili noro navdušeni nad tem, da smo sploh lahko prišli zraven. Danes smo končno prišli do točke, kjer sedimo med novinarji in tako lažje spremljamo dogajanje na in ob modnih brveh.

4.JPG

Kako razvit je svet lifestyle blogov v Sloveniji danes in v čem smo pred/za tujino?

Takrat nas je bilo na teh revijah nekje okoli 30, če štejem po številu blogov v mojih zaznamkih, potem je to malo upadlo. V zadnjih dveh letih ta trend spet narašča. Le da zdaj ne gre več toliko za sam blog, ampak se je to preselilo na Instagram, kjer influencerji delajo bolj s fotografijami, ne več toliko s pisano besedo. 

Zanimiva primerjava s tujino je mogoče način, kako ustvarja ena najbolj uspešnih blogerk Chiara Ferragni. Njo so na začetku dojemali kot neko barbiko, danes pa je začela s sledilci komunicirati drugače. Dovoli si, da nima vsak dan popolnega make-upa in pričeske, dovoli si biti bolj pristna. Mi pa smo mogoče še v tej fazi, ko živimo skozi Instagram in imamo neko predstavo, kako bi moralo biti v svetu popolnih podob. Smo šele na poti do tega, da se zavemo, da je s sledilci fino biti iskren. 

Kateremu blogu trenutno najraje sledite? 

V tem trenutku mi je zanimiva Švedinja Jenny Mustard, vlogerka in blogerka, ki skozi svoje platforme komunicira zelo iskreno. Sicer je veganka, ki obožuje minimalizem. Všeč mi je, da se ne ozira na to, kaj si drugi mislijo, ampak je iskrena. Seveda še vedno z nekim filtrom.

5.JPG

Na katere slovenske oblikovalce moramo biti pozorni?

Modne revije študentov NTF-ja so z vsako novo generacijo boljše in imajo bolj izdelan slog. Če imate željo po resnično unikatnem kosu garderobe, ki ga boste dejansko imeli le vi, je to pravi naslov. Seveda pa velja omeniti tudi to, da je ne glede na to, ali gre pri nekem oblačilnem kosu za delo slovenskega ali tujega oblikovalca, priporočljiva pozornost tudi na material iz katerega je dotični predmet poželenja izdelan.

Bloganje vas je poneslo tudi v novinarske vode, od katerih ste se poslovili zaradi kozjega mleka, iz katerega pod znamko Dvainštirideset ustvarjate ročno izdelana naravna mila … Zakaj ravno mila? 

Veliko časa sem imel to težavo, da ob novinarstvu in blogu nisem imel priložnosti docela raziskovati svoje kreativnosti in idej, ki so se nabrale skozi čas. Kot novinar pišeš o različnih ekipah, ki so nekaj ustvarile, hkrati pa imaš tudi sam ogromno idej, ki bi jih rad realiziral, ne o njih le pisal. Res pa je, da je lastne ideje težje preizkusiti, saj te je strah neuspeha in je zato prvi korak nekoliko bolj zahteven.

S partnerko Janjo Videc sva razmišljala o ustvarjalnih idejah in ker imava oba občutljivo kožo, so bila mila pravi ventil za kreativnost. Pri Janji doma imajo kmetijo in kozjerejo, kjer že pripravljajo izdelke iz kozjega mleka, ki je sicer tudi zelo dobrodošla sestavina v kozmetiki oziroma milih, ker med drugim poskrbi, da to ne izsušuje kože. Kot naročeno!

6.JPG

Tako sem začel raziskovati svet mil, vseh predpisov in pravil v kozmetiki, hkrati pa sem še vedno delal v medijih. Vsak, ki se je odločil ustvariti svojo znamko, ve, da za to potrebuje tudi nekaj finančne podpore. Tako sem po službi v novinarstvu šel domov in ustvarjal še za drugo službo, v katero sem vlagal vse, kar sem zaslužil s prvo. Ko s časoma ugotoviš, da nobene od dveh služb ne opravljaš več stoodstotno, pade odločitev, da se osredotočiš le na eno. Ko to izčistiš, lahko dejansko narediš nekaj dobrega. 

To je ugotovila tudi Janja, ki sicer dela kot modna oblikovalka. Če se na eno stvar ne osredotočiš stoodstotno, jo težko pripelješ stopničko višje. Ona tako ustvarja znamko Janja Videc, jaz pa Dvainštirideset, ki sva ji sicer skupaj ustvarila grafično podobo in zasnovo. Zato zdaj vsak ustvarja svojo znamko, hkrati pa eden drugemu pomagava na točkah, kjer drugemu malo zmanjka.

Janjo sicer poznamo kot modno oblikovalko, ki spodbuja odgovorno, lokalno in trajnostno modo. Je takšna ozaveščenost med Slovenci še vedno mlačna ali v zadnjem času opažate kakšne pozitivne spremembe?

Zahvaljujoč internetu so ljudje vedno bolj poučeni o sestavinah in njihovem izvoru – predvsem glede hrane, ki jo uživajo, počasi pa se začenjajo zavedati tudi tega, da ni vseeno, kaj damo na kožo, saj skoznjo snovi pronicajo v telo. Pri svojih izdelkih oba izhajava iz sebe in želiva, da produkt reši nek problem. Pri milu torej med drugim to, da mi ne izsušuje kože. Pri Janjinih oblačilih, ki jih izdeluje iz organskega bombaža, pa je zanimivo, da vedno več ljudi ugotavlja, da jim nošenje takšnih kosov ne povzroča alergij, ki sicer lahko nastanejo iz materialov, ki niso koži prijazni.

7.JPG

Naravnem kozjem milu ste dodali tudi lesene podstavke. Nameravate v prihodnosti ponudbo razširiti še v druge veje kozmetike?

Trenutno se držim načela, da se moram ne glede na število idej, ki jih imam v glavi, najprej osredotočiti na to, da do konca speljem projekt, ki je trenutno v teku. Podstavki so prišli po milih in so zasnovani kot dodatek za dom, ki stremi k izčiščeni estetiki. Razlog za razvoj podstavkov pa izhaja iz lastnosti naravnih mil, da se, če niso primerno osušena, topijo. Podstavek, ki milo primerno osuši, rešuje ta problem.

Imam sestavljen seznam izdelkov, za katere sem prepričan, da rešujejo neko težavo, a jih razvijam enega za drugim. Nekaj novega gre pričakovati že to jesen. Znamka Dvainštirideset tako ni mišljena le kot kozmetična znamka, ampak kot znamka izdelkov, ki zagovarjajo naravno in lokalno, njeni produkti pa niso nekaj, kar bi bilo v prostoru odvečno.

Kakšna dela vse obsega ustvarjanje lastne znamke in kdo stoji za samo proizvodnjo, oblikovanjem in marketingom? 

Sam stojim za celotnim procesom, od nabave materiala, proizvodnje, pakiranja do dostave. Pa tudi za izdelavo in upravljanje spletne trgovine in marketing. 

Proizvodnja torej vključuje tudi molžo koz?

Tako je, tudi kozo pomolzem sam. Sestavine v kozmetiki morajo biti opremljene z določeno dokumentacijo, certifikati in jih je treba naročiti, ko imam vse surovine pripravljene, pride čas za izdelavo, ki je seveda ročna in zato zahteva dodatno mero natančnosti. Po garažnih začetkih s kuhinjskim mešalnikom, danes delam z bolj profesionalno opremo in v namenskem prostoru. Sam tako izdelam vsako serijo mil in uredim dokumentacijo, ki sodi zraven. Mila po nekaj tednih zorenja razrežem in zapakiram.

8.JPG

V primerjavi s kakšnim drugim poklicem mi je pri tem všeč, da tu dejansko vidim nek napredek, ko se mi začne nalagati kup pripravljenih mil in vidim, koliko sem v določenem dnevu že naredil. Proizvodnja je tako neke vrste meditacija, vmes pa lahko poslušam še kup podcastov, da možganom med pakiranjem ni dolgčas.

Bi kakšnega še posebej priporočili?

Od domačih je to mreža Apparatus in produkcije Vala 202, med tujimi pa večina tega, kar nastaja pod okriljem NPR in 99 % Invisible. Poleti najtežje delam, ker gredo podcasti in radijske oddaje na dopust. Za tiste, ki imate veliko časa za poslušanje lahko posebej izpostavim podcast Hardcore History Dana Carlina, ki so dolgi tudi po 4 ali več ur, a te s prodornim poglabljanjem v zgodovino nikoli ne pustijo hladnega. 

Govorila sva že o družbenih omrežjih, kot sta Instagram in Facebook, ki sta postala pomemben del grajenja imen in karier. Kaj je najpomembnejše za vzdrževanje dobre baze odzivnih sledilcev?

Pomembna je dobra frekvenca. Če si ažuren in redno objavljaš, se tudi ljudje nate odzivajo. To je podobno kot pri blogu, ko sledilci ob določenih dnevih pričakujejo novo objavo in se zato redno vračajo. 

Kakšno težo pri dosegu imajo uporaba oznak (#hashtagov) in označevanje drugih profilov?

Razliko se vidi takoj, saj te po tagih najdejo tudi profili, ki ti ne sledijo. Je pa v tej vseprisotni borbi za všečke smešno videti tudi, da te nekdo posledi, čez par dni odsledi in spet posledi, ker pač želi na ta način pridobiti pozornost in čim več sledilcev.

Kaj bi svetovali mladim, ki se neuspešno iščejo v strogih okvirih svoje izobrazbe?

V bistvu bi preskočil že na sam začetek, še preden se odločijo za nek študij, da najprej poskusijo v tej branži dejansko preživeti nekaj časa, se ji čim bolj približati, da že takoj vidijo, če to sploh je za njih. Seveda je to lažje reči, kot storiti, hkrati tega ne morem projecirati na čisto vse panoge, saj nekatere ne puščajo tako odprtih rok pri kreativnosti. Vseeno pa je naš način študija narejen tako, da moraš čim več stvari tudi sam raziskovati in biti čim bolj samoiniciativen.

Ostali, ki v svoji branži ne želijo iskati zaposlitve, pa naj si to čim prej priznajo in razmislijo, kaj bi jih bolj veselilo in kako lahko to dosežejo. Nikakor pa naj tega ne jemljejo kot nek poraz, češ da so stran vrgli štiri leta svojega življenja in od študija nič odnesli, ker to ne drži. V teh letih vsak pobere ogromno nekega znanja, čeprav se tega morda še ne zaveda.

Kakšen je torej ključ do ustanovitve uspešnega podjetja in kateri je vaš najboljši karierni nasvet? 

Moraš biti prepričan v to, kar delaš. A nič ni narobe z neuspehom, saj se z vsake napake nekaj naučiš. Morda ti ne uspe prvič, niti drugič, ampak enkrat ti.

  

Fotografije in besedilo: Maja Fister


oddajte komentar

preberite tudi

11 znakov, da ste našli seksualno sorodno dušo

To se bo zgodilo, če boste dan začeli z ljubljenjem

Zato nikoli nikogar ne prosite za ljubezen

ne spreglejte