Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Lepotni odmerek: V paranoidnem razmerju s frizerjem

Mogoče sem čudna, ampak obisk frizerja je zame stresna odločitev in dejanje. Te zanima, zakaj?

26.9.2016 ob 7:20

frizer_shutterstock_256912726.jpg

Zgodba s pravim frizerjem je v marsičem podobna tisti z izbiro pravega moškega in ginekologa. Vse troje je nujno, zato je dober izbor še kako pomemben, ker brez pač ne gre. Z ginekologom nimam težav, pravega moškega sem tudi našla, frizer pa … je večji zalogaj. Preden sem se ustalila in nisem več iskala vedno novega salona, sem obrnila vse ljubljanske kotičke. 

Pred frizerji imam paranojo. Ne da ne maram česanja in podobnega ukvarjanja z lasmi, o ja, to mi je zelo všeč. Ne maram pa vsega, kar še pride v kompletu. Usedeš se na stol, razložiš, kakšno frizuro hočeš, in potem nastopi trenutek, ko veliko frizerjev preklopi z debate o laseh na debato o vsakdanjem življenju. Kar naenkrat pade vprašanje: Kje si bila pa na morju? Ali, če so dopusti pred vrati: Kam greš pa kaj na morje? No, pa saj ni samo morje, če si pri frizerju pozimi, te čakata dve vprašanji: Ali kaj smučaš? In če si okoli novega leta, seveda najbolj top pomembno vprašanje: Kje boš pa za novo leto?

Noriiiiiim!!!! Pa kaj je to zdaj važno? Ali bo zato tehnika striženja kaj drugačna, boljša? Pa barva las – ali ima smučanje kaj vpliva na to? Lepo prosim vse frizerje, maserje, pedikerje in druge podobne obrtnike, ki opravljajo napol formalna dela (ker formalni ginekolog te, medtem ko ti jemlje bris, za razelektritev rahlo neugodne situacije pač ne bo vprašal, kako je bilo na morju!), naj vendar nehajo! Sproščenost je lepa stvar, ampak samo zato, ker mi nekdo preklada lase, kar je zame mimogrede intimna stvar, to še ne pomeni, da mu moram razlagati o svojih morskih dogodivščinah. Z veseljem se pri frizerju pogovarjam predvsem o laseh, novih smernicah za frizure in barve, rada imam pogovore v stilu: v čem je razlika med tehnikami barvanja ombre, balayage in flamboyage (priznam, da še po polurni debati z mojo frizerko pred kratkim čisto najbolj ne razumem razlike, ampak nič hudega!), všeč mi je, ko se pogovarjava o tem, kakšne barve so značilne za npr. Jennifer Aniston, da se blond barvam, kakršno ima ona pa Jennifer Lopez idr. reče glamur blond … Ja, to so vsekakor pogovori, ki si jih pri frizerju želim. Prvič zato, ker me to zaradi mojega dela zanima in ker sem rada seznanjena z novostmi in trendi. Včasih je super slišati tudi frizerjevo plat zgodbe o tem, kaj je trenutno street fashion na področju frizur in kaj catwalk fashion. Tako sem recimo zadnjič od moje super frizerke Kristine izvedela, da je ulična lasna moda še vedno v ombre zgodbah, ki so se jim pridružili pasteli, medtem ko je šla moda z brvi v čisto drugo smer: enobarvni lasje v naravnih tonih.

naslovna_katarina.jpg

Ne glej mi v hlačke!

Zares pa si, ko že grem k frizerju po dve uri miru pred vsemi, ne želim čvekarjenja v tri dni, še zlasti ne z nekom, ki ga ne poznam. Mene prav nič ne zanima, kje je bila frizerka, pri kateri sedim na stolu prvič, na morju, kam hodi ob petkih žurat in podobne stvari. In tudi približno ne mislim teh stvari razlagati jaz njej. Ni skrivnost, ampak kaj ko bi se frizer namesto z mojim privatnim življenjem poskušal spoznati z mojimi lasmi? Bolj ko meša barve in klepeta o morju in novoletnih žurih, manj mi ga uspe preglasiti, na koncu že obupano prosim: saj bodo prameni zlato blond barve, nikakor bele, kajne? Ker zares nočem belih pramenov!!! Komaj odgovori, nekako nepomembno je vse to, ne, seveda ne bodo beli, in blablabla naprej. Tudi to se mi je že zgodilo. In ugani, kakšni so bili na koncu prameni? Itak – beli. Ampak to sploh ni problem, bova dala en prelivček ali pa dva čez! Ne misli, da se mi je to zgodilo pri kakšnem zakotnem tretjerazrednem frizerju. Tako je modroval in šarmiral simpatičen fant v enem od dražjih ljubljanskih frizerskih salonov z zvenečim imenom (in cenami). In čeprav je zamočil na celi črti, se je do konca najinega prisiljenega druženja obnašal, kot da mi prodaja zlata jajca. Dobra strategija, kajti čeprav sem bila jezna in obupana, je to ignoriral in se dalje obnašal do mene, kot da mi ustvarja najbolj top frizuro na sceni in jaz sem seveda njegova večna dolžnica!

Frizerski snobizem

Ko sva že pri znanih frizerskih imenih. Svoj čas sem hodila samo k takim. Zdelo se mi je, da je to pač treba preizkusiti. Na koncu sem prišla do tega, da sem imela pred frizerji še večjo paranojo kot prej. Namreč kvazi high society scena, kjer se vsi držijo, kot da so pojedli kol, in so tako naduti, da čez svoj nos komaj pogledajo strankine lase, je strašno težko prebavljiva in ni zame. Ko sem zmetala takim visokokvalificiranim frizerskim imenom dovolj denarja (in mimogrede, dvakrat ali več dražja storitev pri njih – vsaj pri meni – ni bila nikoli nič boljša od cenejše, plačala sem zgolj ime), me je končno srečala pamet. Draga moja, ali ti to res potrebuješ, sem se vprašala? Odgovor je jasen, seveda ne! Od tega bežim. Rada imam odštekane frizerske salone, kjer so stvari sproščene, rahlo umetniške, če že hočeš. Salone, kamor lahko prideš tudi z otrokom, če se varstvo nikakor ni izšlo, pa te nihče ne gleda postrani. Ampak seveda kakovost storitve ne šepa na račun sproščenosti in domačnosti!

Freud, dolžina in devištvo

Frizer mora biti tudi psiholog, ne pa kirurg, ki orgazmično reže kar čim več centimetrov las. Če prideš k njemu in poveš, da nisi v najboljši formi in da razmišljaš o striženju dolgih las, potem bo dober frizer vedel, da trenutek ni pravi. Postrigel ti bo špice ali pa pol manj dolžine, kot mu rečeš, kajti če je izkušen, ve: ženska, ki ni popolnoma pripravljena na spremembo, v resnici tisti trenutek ne potrebuje in ne želi radikalnih frizerskih akrobacij, ampak samo malo sprostitve in nege. Ko si zares pripravljena na uau učinek, bo frizer to čutil. Takrat bo mrtvo hladno odstrigel 20 cm las in ti brez panike vzel devištvo (tako mi je pred leti razlagal neki frizer, da ga ni večjega užitka, kot je dolgolaski vzeti nedolžnost (beri: jo spremeniti v kratkolasko)).

Kar se mene tiče, mi še lep čas ne bo nihče vzel devištva, ker sem rada dolgolaska. K sreči sem našla svojo Kristino, ki obvlada barve, nič odvečnih besed ni treba, takoj se razumeva in nikoli ne grem od nje taka, da bi se najraje zjokala (beri: kot oskubljena kura in s ponesrečeno barvo las). Imam pa ne glede na to smešno navado, da si še isti dan, če je le mogoče, doma umijem lase in naredim frizuro po svoje. Enostavno naredim to najbolje.

Take smo pač ženske!

Lepotni odmerek je napisala Katarina Mihelič Bajt.


oddajte komentar

preberite tudi

Naj bom v očeh drugih še takšna packa, poskrbela bom zase (iskrena izpoved)

Pet laži, ki si jih govorijo ljubice

Ženske, takšnim moškim se izogibajte v velikem loku!

ne spreglejte