Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Lepotni odmerek: Pridna punca

Ne vem, kako je s tabo, ampak jaz sem načeloma kar pridna punca. Na vseh področjih (no, skoraj).

29.8.2016 ob 8:55

katarina_manjsa.jpg

Kuham, čeprav se mi vsaj polovico časa ne ljubi preveč – celo večkrat na dan, tako pač nanese v življenju. Pospravljam in čistim stanovanje ter na vse pretege poskušam ohraniti doseženo stanje (kar je ob dveh razgrajačih, pri čemer ima eden samo dve leti, na meji z zdravo pametjo in mučeništvom), poskušam vsak dan poklicati mamo in ji prisluhniti (ne, ni vedno lahko, še manj optimalno), relativno redno se spravim k depilaciji nog. Ne smej se, ne hodim po svetu kosmata kot grizli, ampak puljenje dlak je rahlo neprijetno in tako je treba biti posebej pri volji za mazohizem – ne smeš imeti glavobola, ker ga mučenje še okrepi, ne sme se ti muditi, ker potem opraviš na pol in je škoda trpljenja brez pravega učinka, skratka, biti moraš pripravljena na vseh ravneh. K sreči so dlake, ki jih menda puliš, odkar veš zase, že leta nazaj začele zgubljati bitko s tabo, beri: postale so mehke, slabotne, redke in nevidne, podobne otroškim. K sreči tudi enako ali še bolj prizanesljivo gleda na to situacijo moj dragi, ki celo trdi, da jih niti ne vidi niti ne tipa. Super, torej sem lahko hipijevka, če se nekega dne odločim zares sprostiti!

Če se vrnem na začetek: pridnost. Pravzaprav sovražim to besedo, zato svojima otrokoma nikoli ne rečem, da sta pridna (večino časa sicer sploh ni potrebe po tej besedi, ampak kadar že je, najdem kakšno drugo, z vsemi tistimi pa, ki jima govorijo, da sta pridna, se mi običajno, razen če sem res razpoložena, ne ljubi več polemizirati o tem, zakaj se mi zdi izraz trapast). Priden namreč zame pomeni biti tak, kot pričakujejo drugi, in tega res ne maram. Ne rečem, da tega ne počnem, še prevečkrat, ampak nisem ponosna nase, ko se zalotim, da sem 'pridna'. Tako me včasih prime nekakšna sila, hudiček, če hočeš, in se uprem. Rečem ne. Povem po pravici, ko se me vpraša za mnenje s figo v žepu (beri: se pričakuje, da bom odgovorila kot pridna punca). Ko me nekdo vpraša, ali moti, ne izrečem hinavskega NE, ampak predrzni JA.

Ker oprosti, ko končno najdeš čas za kavo sama s sabo (na hitro, se razume) in ti pred mizo naenkrat zraste oseba, s katero sta bili v osnovni šoli v paralelki in nista nikoli imeli nikakršnega odnosa, zdaj pa bi rada klepetala s tabo o ne vem čem vsem … takrat je pač čas za 'poredno' resnico. Osvobaja, ti zagotavljam. Dejstvo je, da nikoli ne boš vsem všeč, tudi če si skrajno pridna. Vedno boš šla komu v nos in vedno se boš komu zdela premalo pridna. Zato sem se pred leti odločila tako: pridnost, ampak po pameti. Ni kaj, vsemu pač ne morem reči ne, redno vsakodnevno kuhanje ne bo šlo s seznama opravil … ker pač vem, zakaj to počnem. Tudi kosmate noge … resnici na ljubo je želja po urejenosti večja od paranoje pred bolečino in tečnobo. Dlak ne maram – na sebi (na moškem pa še kako – na njegovo srečo!), zato bom z depilatorjem še naprej na ti čim bolj pogosto (mu pa napovedujem resno vojno s kakšno novo iznajdbo). Ampak ko gre resnično zame in moje vrednote, sem pridna vedno manj. No, da se razume, pridna sem do sebe, vedno manj pa do drugih. Tako je nastal seznam:

1. Če nečesa ne čutim, potem tega ne delam

Poznaš tisto, ko na otroškem igrišču (ali kje drugje) sediš na klopci, zraven pa prisede še ena mama, ki jo poznaš ravno toliko, da se 'moraš' pogovarjati, čeprav ti ni do tega? Ti pa imaš ali slab dan ali pa preprosto potrebuješ malo tišine in se ti res ne da govoriti o otroških virozah, alergijah in piškotih, ob katerih njeni otroci moledujejo za še. Ne nazadnje, tisočkrat raje bi poslušala prijateljico, s katero se vama zaradi navzkrižnih urnikov ne uspe dobiti, o tem, kako težavno in loteriji podobno delo postane iskanja normalnega tipa, ko si že pred nekaj leti prestopila tridesetko. No, jaz se pogosto znajdem v taki situaciji na klopci. Ker sem lepo vzgojena, pozdravim in rečem nujno besedo ali dve, potem pa se ne trudim več. Tudi meni se konec koncev nihče ne prilagaja.

2. Ne podpiram več ljudi, ki od mene pričakujejo, da sem Karitas

Stvar je preprosta. Če med drugim opravljaš tudi delo, ki ga lahko narediš iz domačega kavča, in si nekajkrat naredila nespametno potezo, da si ljudem kaj naredila tako, zastonj, za lepe oči, potem težko splezaš iz brezna zastonjkarskega dela. Si bila pač pridna, ampak neumna punca, kriva si si jasno sama. Naenkrat se okoli tebe ustvari nekakšna zastonjkarska avra, ki privablja v tvoje življenje same take ljudi, ki bi radi od tebe nekaj čisto malega, nepomembnega – zastonj. Težko prekineš to in postaviš mejo. Pri vsem tem ne gre za denar, ampak za jezo, ko prideš do spoznanja, da ti ljudje živijo v prepričanju, da tvoj čas ni pomemben. Ne spoštujejo ga. Kako bi tudi ga, če pa si jim sama sporočila, da ni pomemben. Zato je tega konec. Karmične dolgove še vedno izravnavam zastonj, če tako začutim, za vse druge pa nisem več javna hiša. No, kaj sploh govorim, saj javna hiša ni zastonj!

3. Ne sprejemam (več) družbene ideje o popolnosti

Vedno bolj mi je jasno, da z leti postane krmarjenje med družino, delom, prostim časom (kaj je že to?) in skrbjo zase (sem spada tako zunanja kot notranja nega) hud misterij. Z enim otrokom pred leti je bilo vse nekako obvladljivo in čudila sem se, kaj vsi tako hitijo in jamrajo, da ni časa. Z dvema (od tega z enim osnovnošolcem) in s kreativnim delom, ki ga opravljam (ni urnika, vikendov, praznikov …), pa še kako dojemam, da moraš biti mojster kombinatorike, da se nekako prebiješ skozi vse obveznosti. Priznam, včasih ne uspe. V veliko olajšanje je tudi dejstvo, da se moj dragi ni rodil z dvema levima rokama ali muslimanskim kompleksom, ki bi mu onemogočal, da poprime za točko G (G = gospodinjstvo). Brez tega bi včasih zelo težko. Zato se načrtno odločam, da vse pač ne bo narejeno, sploh pa ne popolno. Včasih pač ne gre: ali pričakaš družino na vratih z nasmehom in pravkar spečenim pecivom (za katerega ti otrok hitro pove, da ga tako ali tako ne mara, kar slikovito prikaže še z gibi gnusa, podobnimi izraznemu plesu) ali pa z zamišljenim izrazom na obrazu, ker rešuješ svet v službi, medtem ko je oprano in že zdavnaj suho perilo še vedno na sušilniku, v kuhinji na pultu pa same prazne kavne skodelice. Nekdo je pač potreboval kofein. Litre. Se dogaja, pravzaprav kar naprej. Pridejo tudi dnevi, ko ti uspe vse, ampak niso tako pogosti, kot bi si želela. Včasih štrene premeša še PMS, ki pride ravno takrat, ko ni treba.

4. Tudi odkrušen lak je lahko v redu!

Ja, zgodi se. Pravzaprav se dogaja. Ampak veš kaj – čisto v redu je tudi tako. Včasih je pač lak odkrušen dlje, kot bi se spodobilo, spat greš z maskaro (vem, vem), depilacijo nog odlašaš do onemoglosti (pa saj on pravi, da dlak ni, torej jih res ni) in zvečer, ko gledaš film, poješ preveč slastnih kanapejev, ki jih je pripravil on (poznajo kot višek se pa samo tebi). Nimaš kaj, najbolje si je čim prej priznati, da je popolnost nekaj tako umetnega in izmišljenega, da ti ne boš podlegla tej modi.

5. Svoboda misli in duha

In veš, kaj je dobra stran tega, da nisi več pridna? To, da se počutiš svobodno. Potem tudi z lahkoto delaš stvari, za katere si se odločila, da jih boš, čeprav jih rajši ne bi. Gre za odločitve, da boš pridna. Zdaj pa šibam odstranit odkrušen lak. Vikend je bil spet na vseh koncih prekratek in krpala ga bom še ves teden. Poznaš?

Lepotni odmerek je napisala Katarina Mihelič Bajt.


oddajte komentar

preberite tudi

Lovijo nedolžne mladeniče in druge zmote o pumah (po izkušnjah ene od njih)

Starost, pri kateri ženske najlažje doživijo orgazem

To vsak moški na skrivaj občuduje pri svoji izbranki

ne spreglejte