Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Lepotni odmerek: Kako se vse začne ali zgodba o ljubezni do ličil

Povsod, kamor pogledam, je v mojem domu kakšno ličilo, lak, parfum, ne da bi se tega sploh zavedala, kar mojega 'sostanovalca' seveda spravlja ob pamet.

19.12.2016 ob 10:44

licila_micna_unsplash.jpg

Ljubezen do ličil ti je po mojem mnenju položena že v zibelko – ali pa ti ni. Ne rečem, da se mora ljubezen vedno zgoditi usodno, ampak če že kot otrok veš, da ti je nekaj tako zelo všeč, kot sem jaz vedela za ličila, potem je stvar usodna.

Ko sem imela tri, štiri leta, sem v vrtcu občudovala vzgojiteljico, ki si je vsak dan med službo, ko smo se otroci igrali, naredila 'obraz'. No, ko so se otroci igrali, en otrok je namreč vedno kot asistent stal pri tej vzgojiteljici in ji z obredno pomembnostjo in religioznim spoštovanjem podajal ličila. Ta otrok sem bila seveda jaz. Bila so osemdeseta in lahko si predstavljaš, kakšne freske so nastajale na njenem obrazu – barvni spekter se je gibal od črno črne barvice na očeh do brutalno vijoličaste na ustnicah. Med tema dvema je bila barva pudra, seveda malo pretemnega, ampak takrat je bil par številk temnejši puder pač 'must have', nihče ni hotel izpasti češko s presvetlo kožo! In seveda veliiiiko plasti vsega omenjenega – nikoli namreč ne veš, kdaj se boš morala z vsem make upom potopiti v globino 500 m in obdržati ličila na mestu. Ne spomnim se več njenega imena, jo imam pa še danes pred očmi in ostala mi je v spominu tudi zato, ker ni bila samo maškara (tako bi se danes najbolje označilo njen končni izdelek, takrat pa se mi je zdela popolno lepa …), ampak je bila tudi topla in neskončno prijazna oseba. Ker mi je v očeh prebrala gorečo željo, me je nekega dne vprašala, ali me lahko malo naliči. Jaaaa! Bila sem v nebesih, seveda, in tako sem dobila še jaz svoj 'obraz'. Danes se kaj podobnega v vrtcu ne bi moglo zgoditi, razen če je pustni torek, v poznih osemdesetih pa zaradi česa takega socialna služba ni trkala na vrata. To je bila moja uvertura v svet ličenja.

Smola je bila, da se moja mama ni kaj posebej ličila in je bila zaloga ličil doma pač zelo omejena. Imela je tisto slavno šminko Samanta št. 56 in nebeško modro senčilo za oči (ne pozabi – osemdeseta, povsem legitimno za vse barvne tipe in starosti!). Vseeno mi je uspelo v njeni omari nekje na dnu izbrskati puder v kamnu, ki ga ni nikoli uporabila, in škatlico, nekakšno predhodnico današnjih palet s senčili, kjer je bil nekakšen mix senčil, šmink, par barvic za oči in ustnice. Ko sem izbrskala še maskaro, se je moje potovanje v druge galaksije lahko začelo. Ure in ure sem preživela v kopalnici in se packala, umivala, spet packala … Mislim, da sem se takrat dokončno zapečatila. Celo otroštvo sem čakala na to, da bom dovolj velika za ličenje. Mamo sem kar naprej spraševala, ali je že primeren čas, da se lahko naličim, in odgovor je bil seveda vsakič enak: NEEEE!

katarina_manjsa.jpg

Ni mi ostalo drugega kot ličenje za zaprtimi vrati kopalnice in čakanje na to, da bom 'odrasla'. Ko je bil pust, nisem nikoli hotela slišati o nobeni maski ali taki maškari, kjer ne bi bilo vključeno ličenje. Saj vendar nisem bila neumna – edini dan v letu, ko se lahko naličim in mi nihče ne more reči nič, bom zapravila s tem, da bom pek, klovn ali neka maškara, ki si da na glavo masko? Nikakor! Tako sem bila vse od kraljic, princesk, vil, dam, celo Arabčeva spremljevalka, resda z ruto tudi čez usta in nos, ampak sem si dala duška pri ličenju oči. Konec sedmega razreda sem ugotovila, da maskare na očeh ne opazi skoraj nihče in jo lahko uporabljam. Mogoče se ti zdi čudno, ker danes osmošolke (nekoč, pred devetletko smo to bile sedmošolke) hodijo v šolo s smokey eyes, takrat pa je bilo ličenja v osnovni šoli res komaj za vzorec. Od takrat je moja zgodba z ličili strastna in usmerjena v religiozno zbirateljstvo. Povsod, kamor pogledam, je v mojem domu kakšno ličilo, lak, parfum, ne da bi se tega sploh zavedala, kar mojega 'sostanovalca' seveda spravlja ob pamet – po njegovo bi vse to moralo biti pospravljeno na enem mestu. Dolgčas!

Ko moja osemletnica občasno pride iz kopalnice namazana z najbolj divjo rdečo šminko, vso razmazano čez robove ustnic tja do nosu in pol brade, na očeh pa bojne barve, mi je jasno, da se bo zgodovina ponovila in da jabolko res na pade daleč od drevesa.

Lepotni odmerek je napisala Katarina Mihelič Bajt

Foto: Unsplash, Dejan Javornik


oddajte komentar

preberite tudi

To se bo zgodilo, če boste dan začeli z ljubljenjem

Zato nikoli nikogar ne prosite za ljubezen

Presenetljiv vpliv zime na seksualnost moških

ne spreglejte