Zeliščarica, ki živi po starem: Človeštvo stoji ali pade s tem, kar spoštuje in poskuša ohraniti od prednikov

Regrat, rman in šentjanževka so najbolj naše »divjinke«, pravi zeliščarica Vita Matjac.

20.7.2023 ob 7:05 | Foto: Leon Vidic/Delo

Slika avtorja - Klavdija Miko Piše:

Klavdija Miko

klavdija.miko@delo.si

Zeliščarica, ki živi po starem: Človeštvo stoji ali pade s tem, kar spoštuje in poskuša ohraniti od prednikov

Vita Matjac je certificirana zeliščarica in nabiralka divje rastočih rastlin. Sicer magistrica sociologije in nekdanja taborniška vodnica že vrsto let proučuje užitne prostorastoče rastline, se potaplja v njihove vonjave, okuse, teksture, barve in jih tako spoznava v njihovi polnosti.

Raziskuje oživljeni proces »udomačevanja« divjih rastlin kot dela obsežnega in kompleksnega novodobnega ekološkega gibanja oziroma vnovičnega odkrivanja skritih zakladov narave, k čemur jo je spodbujal Dario Cortese.

Ker »na mladih svet stoji«, želi, da bi tudi oni tovrstna znanja in vedenja o tako imenovani divji hrani okoli nas ponotranjili, uporabili in morda nekoč predali naprej. Zato tudi organizira delavnice. Divje nabiralnice. Vita živi na kmetiji »po starem« v zaselku Zabrdo pred Grgarskimi Ravnami na Banjški planoti. Je direktorica Zavoda Floravita.

Kot nekdanja taborniška vod­nica verjamem, da ste divje rastoče rastline v njiho­vi polnosti začeli zgodaj spoznavati.

Res je, a v moje življenje so prišle že pred taborništvom, v zgodnjem otroštvu. Z družino smo v Zabrdu nabirali šipek in ga sušili na peči. Nabirali smo regrat, trpotec, bezeg, divje maline in robidnice. To so eni mojih najljubših spominov iz otroštva. Taborništvo pa me je vsekakor globlje povezalo z naravo, saj sem otroke vodila tudi na »bivakiranje«, kjer smo si v gozdu postavljali prenočišča iz naravnih materialov.

O rastlinah, ki smo jih videli na travniku ali v gozdu, smo se sicer pogovarjali, a nisem bila dovolj izobražena, da bi si upala kar tako otrokom (do)dajati divje rastoče rastline v prehrano, čeprav bi lahko jedem, ki smo jih pripravljali na bivakiranjih – običajno je bil to golaž –, primešali tudi kakšno »divjinko«, ki smo jo videli ob poti.

Želim živeti tako, kot so menda živeli včasih, čim bolj v stiku z naravo, a je prilagajanje tako rekoč nujno. S partnerjem živiva namreč na zares stari, do najine vselitve popolnoma zapuščeni družinski kmetiji, ki je bila zgrajena okoli leta 1800.

Šele pozneje sem se začela poglobljeno ukvarjati s tem pod­ročjem, nato sem organizirala in vodila tematske delavnice, vse skupaj pa »okronala« s pridobitvijo certifikata ter začela ustvarjati pod imenom Floravita, kot sem po­imenovala zavod in kmetijo.

Ste magistrica sociologije, kajne?! Kako to, da ste se odločili za zeliščarstvo in se podali na pot raziskovanja dobrodejnih učinkov zelišč oziroma divje rastočih rastlin?

Res je. Magistrirala sem na FDV v Ljubljani, saj študij socio­logije odpira veliko možnosti za raziskovanje, zastavljen je zelo široko. Kot že rečeno, me divje rastoče rastline po malem spremljajo od otroštva. Med študijem so mi prišle v roke različne knjige, med njimi ponovno Cortesejeva prva knjiga o užitnih divje rastočih rastlinah, ki so jo imeli moji starši, ter Anastazija, zveneče cedre tajge Vladimirja Megreja, ki je mojemu zanimanju dodala piko na i. Te knjige sem požirala in z navdušenjem iskala tovrstne informacije in znanje. Meni to, kar počnem, pomeni svobodo, neodvisnost, tudi srečo, saj v tem uživam.

Na to temo sem nato napisala tudi magistrsko delo Vračan­je užitnih divje rastočih rastlin v vsakdanje prehranjevanje, saj sem želela te rastline približati vsem, ravno zaradi njihove zdra­vilnosti in vsestranske uporabe ter ne nazadnje dostopnosti. Ugotavljam, da je bila naloga pravzaprav potrditev, da je vredno nadaljevati v tej smeri, zato bom morda v prihodnje upoštevala priporočila in napisala knjigo. Sem pa soavtorica knjige Slovenska divja hrana s trajnost­nimi recepti.

Mogoče je bila še največji razlog za tako poglobljeno raziskovanje mamina bolezen, prebolela je namreč dva raka. Ko mi je povedala diagnozo, sem se popolnoma posvetila temu, da ji pomagam pri ozdravitvi. Pripravljala sem ji vso hrano, ji jo nosila tudi v bolnišnico, zato mama ni jedla bolnišnične hrane. Njen jedilnik je bil pretežno sestav­ljen iz užitnih divje rastočih rastlin, kar se je izkazalo kot zelo učinkovito.

V Sloveniji menda uspeva vsaj 2000 užitnih divje rastočih rastlin. Glede na to, koliko jih poznamo in uporabljamo v prehrani, bi rekla, da je veliko pozabljenega ali močno okrnjenega.

Živite na kmetiji »po starem« v zaselku Zabrdo pred Grgarskimi Ravnami na Banjški planoti. Kako je to videti – življenje po starem?

Temu načinu življenja bi rekla bolj kombinacija starega in novega. Želim živeti tako, kot so menda živeli včasih, čim bolj v stiku z naravo, a je prilagajanje tako rekoč nujno. S partnerjem živiva namreč na zares stari, do najine vselitve popolnoma zapuščeni družinski kmetiji, ki je bila zgrajena okoli leta 1800.

Najprej sva se izogibala avtomobilu, a kaj kmalu ugotovila, da dandanes brez njega skoraj ne gre. Morda enkrat uresničim tudi to željo, če bo življenjski tempo bolj umirjen. Čas je vrednota. Stare predmete in pohištvo tudi uporabljava. Ogrevava na drva, ki jih pridobivava iz družinskega gozda. Sečnja je postala moj najljubši zimski šport. (Smeh.) Predvsem pozimi za kuhanje uporabljam star »šparget«, ki tudi prijetno ogreje prostor. Na njem prav tako destiliram, segrevam in hranim toplo vodo za pomivanje, saj trenutno tople vode ni. V poletnem času nad njim sušim rastline.

V prostoru je tudi stara krušna peč, ki jo je treba spet usposobiti, saj imam zelo rada domač kruh. Posodo pomivam v koritu pred hišo, kar je še posebej pozimi izziv. Uporabljam deževnico, ki se zbira v vodnem zbiralniku pod hišo, po starem »šterni«. Do hiše je sicer napeljan vodovod, a se za priključitev nisva odločila.

 

Velika prednost se mi zdi tudi to, da v hiši zaradi debeline zidov ni signala. Telefonski klici in uporaba interneta so zato zelo omejeni, kar zahteva več iznajdljivosti, obenem pa je tako poskrbljeno za neonesnaženje telesa in duha. (Nasmeh.) Včasih namesto luči uporabim sveče. Je bolj romantično.

Če le morem, hodim bosa, predvsem poleti. Čudovit je občutek sveže jutranje rose na stopalih, ko opazujem sončni vzhod nad meglicami z bližnjega hriba z zavedanjem, da nastaja nov, čudovit dan, vsakič edinstven in enkraten v svoji polnosti, kot moje rožice. Navidezno revne, a izredno bogate … Namreč, divja hrana je bila dolga leta na slabem glasu, ker so jo zaradi lakote nabirali pred in med vojno, pa tudi takoj po njej in so jo zato po krivici označili za hrano revnih.

Veseli me, da se je to spremenilo. Ugotavljam, da divje rastoče rastline spet pridobivajo spoštovanje, saj so neprimerljivo kakovostnejše in vsebujejo več hranil, mineralov, rudnin in vitaminov kot gojene in kupljene v trgovini. So del mojega vsakdana, dodatek k skoraj vsaki jedi. Nabiram jih predvsem na naših površinah. Shranjujem jih tudi v kisu in olju ter sušim. Uporabljam domača jajca, tudi druga živila pridobivam iz okolice.

Rman je odlična »rastlina za ženske« in za ustav­ljanje krvavitev, razkuževanje in še marsikaj drugega.

Včasih so ženske doma plet­le, kvačkale, šivale – vse to počnem tudi sama, saj želim ohraniti kulturno dediščino. Vsakič znova se navdušujem nad dejstvom, kako iz ene niti ustvarim uporaben izdelek. Obenem je to zame meditacija. Ukvarjam se tudi z drugimi ročnimi deli, raziskujem barvanje blaga z naravnimi barvili, pri čemer kombiniram stare tehnike, in kreiram oblačila po navdihu.

Oblačila tudi popravljam, jih ne zavržem, če je blago kakovostno in še uporabno. Rada bi se naučila tudi presti, kolovrat že čaka na obnovo. Verjamem, da človeštvo stoji in/ali pade s tem, kar spoštuje, ceni in poskuša ohraniti od prednikov.

Katerih rožic se veselite v tem letnem času?

Veselim se predvsem svežih rastlin in cvetlic, ki jih je zdaj v izobilju. Iz nekaterih pripravljam ozimnico, denimo koprivo posušim, tako liste kot semena. Maslenice in regrat vlagam v kis, pripravljam pesto iz njih. Nabiram robidnice, maline. Zelo uživam v pripravi hidrolatov – rožnih vod, ki jih pridobim z destilacijo rastlin v okolici, tako gojenih kot prostorastočih.

Letos je odlična sezona gozdnih jagod, ki pa ne utegnejo priti v nobeno marmelado, ker jih prej pojemo. (Smeh.) Zdaj je tudi sezona rastlin za čaje ter travniških trav in cvetlic za čudovite suhe šopke. Topli dnevi so popolni za pletenje in kvačkanje pod krošnjami, v čemer pogosto uživam. Morda bi pa tudi za to organizirala delavnico ... (Se zamisli.)

Katera začimba vam tre­nut­no najbolj diši?

Joj, ne morem izbrati ene same. Obožujem sladki pelin, meliso, roženkravt in citronko.

Mislim si, da so polet­ne temperature pri vas znosne, zato vas prosim – saj vem, da niste turistična vodnica, pa vendar –, da poveste kaj več o nedotak­njeni naravi in čudovitih razgledih, ki vas obdajajo.

Narava je pri nas res lepa. Okoliški gozdovi skrivajo številne poti, po katerih se lahko sprehajamo. Še bolj je zanimivo, če se sprehodimo zunaj poti in zakorakamo po gozdu, saj bomo videli nešteto rastlin, živalic. Sprehajamo se spoštljivo in obzirno do živali, ki jih morda srečamo na poti. Skoraj vsak dan vidim sokole, srne, tudi jelene, lisice, jazbece ...

V naši bližini je Sveti Lov­renc, hrib, ki nam na vrhu pričara čudovit razgled. Po nekaterih naših parcelah so označili tudi Kalanovo pot, ki pelje po starem kolovozu, med hojo se nam na našem travniku odpre pogled do morja in na Sveto goro, ki je tudi odlična destinacija za sprehod. In ne nazadnje je tu mir, pozitivna energija kar kliče k razmišljanju, odnese te stran od vsega balasta in pri­kliče prvinskost. Lepo je.

Je res, da v vaših koncih domačini iz nabranih zelišč tradicionalno pripravljajo različne izdelke?

V preteklosti je bil naš konec res znan po zeliščarstvu, kar pa je danes odvisno od pridnosti naših rok, rok mladih, pa tudi od znanja, kar ga ni šlo v pozabo. Prizadevam si za ohranjanje tradicije, rada bi jo toliko obudila, da bi Banjška planota zaživela v vsej svoji polnosti. Zato nekateri iz rastlin pripravljamo različne izdelke oziroma zelišča dodajamo jedem in prehranskim izdelkom, denimo sirom.

Koliko smo pozabili od tega, kar so naši predniki vedeli o moči narave, če se lahko tako izrazim?

Menim, da smo pozabili veliko. Sama sem imela srečo, da sem spoznala starejše ljudi, ki so bili svoje znanje pripravljeni deliti z mano, denimo Daria Corteseja in Andreja Volčiča, dragocena mentorja, žal oba že pokojna. Narava je neverjetna in rek, da za vsako bolezen rož'ca raste, drži, čeprav vse (še) ni zapisano. Imamo pa na srečo številne knjige, domače in tuje, iz katerih lahko črpamo vsaj osnovno znanje.

Obstajajo različne tehnike, s katerimi si lahko pomagamo. Tako v zdravilne kot prehranske namene. V Sloveniji menda uspeva vsaj 2000 užitnih divje rastočih rastlin. Glede na to, koliko jih poznamo in uporabljamo v prehrani, bi rekla, da je veliko pozabljenega ali močno okrnjenega.

Danes jemo, kar dobimo na trgovinskih policah, ne na travnikih in v gozdu. Ampak sem zelo vesela, da se to spreminja. Samo zdravi in močni lahko soustvarjamo lep svet. In vendar – ne gre pozabiti, da ni vse kar povprek za v lonec in da ni vseeno, koliko česa zaužijemo, predvsem pa ni vseeno, kako nabiramo divje rastoče rastline, s tem mislim predvsem na etiko nabiralništva, ki je bila pri naših prednikih zagotovo na zelo visoki ravni.

Kaj je vaše prvo vprašanje, ko vidite rastlino?

Jo lahko pojem? (Nasmeh.) Nato moram ugotoviti, kako diši, kakšnega okusa je in, seveda, katere učinkovine skriva v sebi.

Katere so najbolj naše, slovenske rastline iz narave in za kaj jih navadno uporabljamo?

Rekla bi, da je na prvem mestu regrat, ki ga uporabljamo v prehrani vse leto, celega. Liste jemo v solati z jajci in fižolom, v mineštrah, frtaljah in podobnem, cvetne popke vlagamo, jemo v solatah in drugod, iz cvetov delamo sirupe, jih vlagamo v med, iz korenin pa pripravimo kavni nadomestek ali jih skuhamo v juhah, mineštrah in še čem. Odličen je denimo za jetra.

Omenila bi tudi rman, ki je z jajci in ščepcem kulinarične domišljije med glavnimi sestavinami frtalje. Je odlična »rastlina za ženske« in za ustav­ljanje krvavitev, razkuževanje in še marsikaj drugega.

Še ena zanimiva »naša« je gotovo šentjanževka. Njene cvetove uporabljamo za značilno rdeče olje, s katerim se mažemo po sončenju, kot čaj, je pa odlična tudi za »odganjan­je« ali blažitev simptomov depresije.

Ljudje pogosto zelišča nabirajo sami in jih sami shran­jujejo. Kaj morajo vedeti? Najbrž predvsem to, da so tudi take, ki jih moramo uporabljati previdno.

Najpomembnejše je zagotovo to, da nabirajo in shranjujejo samo rastline, ki jih res dobro poznajo. Pomembno je, da jih hranijo v čistih posodah, v zračnih prostorih, da se ne razvije plesen. Količine za zaužitje so odvisne od posameznika do posameznika. Pri nekaterih rastlinah, ki jih moramo že sicer uporabljati previd­no, denimo pri kislici, kurjih črevcih ipd., morajo biti zelo previdni predvsem tisti, ki imajo določene zdravstvene težave, jemljejo določena zdravila in podobno.

Vsaka rastlina ne ustreza vsakomur. Sploh ne v večjih količinah. Zato vedno poudarjam, da se je treba z rastlino osebno seznaniti in opazovati, kako vpliva na nas. Večinoma ljudje na tovrstno hrano niso navajeni, zato je smiselno, da divje rastoče rastline spoznavajo postopoma, a vztrajno.

Nekaj ste že povedali o blagodejnih učinkih, a naj vprašam še, katero zelišče je dobro za pomiritev.

Za umirjanje so priporočljivi melisa, tudi rman in seveda hmelj ter sporiš.

Kaj pa priporočate za več energije?

Za več energije priporočam koprivo, orehe, lešnike in jagodičevje.

Še zlasti se mi je vtisnila v spomin njegova prispodoba, da bi kopriva lahko bila žival, glede na to, kaj vse dobrega in močnega skriva v sebi.

Omenili ste, kako vas je k odkrivanju skritih zakladov narave spodbujal Dario Cortese. Kaj močnega od njegovega znanja se vam je posebno vtisnilo v spomin?

Hmm, spomnim se njegovega svojevrstnega načina posredovanja informacij o divje rastočih rastlinah. Še zlasti se mi je vtisnila v spomin njegova prispodoba, da bi kopriva lahko bila žival, glede na to, kaj vse dobrega in močnega skriva v sebi. Zanimiva je bila tudi izkušnja z rdečimi mušnicami, ki ob pravilni pripravi niso tako strašne, kot mislimo. Predvsem pa se spominjam njegove iskrene ljubezni do narave in divje hrane nasploh, ki je bila tako nalezljiva, da jo že leta nosim s sabo tudi jaz.

Tudi vi, kot je nekdaj on vabil na sprehode v naravo, pripravljate delavnice. Za koga vse so lahko zanimive?

Delavnice so za vse, ki jih zanimajo užitne divje rastoče rastline, ki se radi sprehajajo po naravi in pridobivajo novo znanje ter se družijo s somišljeniki vseh staro­sti. Delavnice so lahko tudi izziv za nejeverne Tomaže. Lahko so team buildingi. Lahko so sprostitev ob koncu tedna. Lahko so način druženja družin v naravi in z naravo.

Predvsem pa bi poudarila, in k temu pozivam tako vrtce kot šole, da je zelo pomembno prenašanje tovrstnega znanja na otroke, da v zgodnjih letih pridobijo vseživljenjsko popotnico za raziskovanje in odkrivanje narave, ki nas obdaja, saj smo tudi mi narava, le da nismo več tako divji, kot smo mogoče nekoč bili. In ravno ta divjost nas, če jo v sebi prebudimo in usvojimo, lahko rešuje.

Dario Cortese je med drugim dejal, da hrana seveda vpliva na zdravje, vendar niti najmanj toliko, kot bi radi mislili. Slišala sem, da z udeleženci pripravite tudi »divjo« malico in napitek. Kaj se lahko poje za malico v gozdu?

Hrana seveda vpliva na zdravje, ampak drži tudi to, da imamo največjo moč prav mi sami. Naše misli so naše vodilo.

Res je, z udeleženci pripravimo »divjo« malico ali kar »divje« kosilo, odvisno od dogodka. Denimo v Ljubljani smo z otroki sredi gozda spekli frtaljice, ki jih najraje pripravljam, skutni namaz z nabranimi rastlinami in za sladico panirane rumene koprive, prelite z medenim sirupom iz trobentic. Recept za sladico je tudi v omenjeni knjigi Slovenska divja hrana s trajnostnimi recepti, katere soavtorica sem.

So pa možnosti skoraj neomejene, odvisne le od naše domišljije in kuharske opreme, ki nam je na voljo.

Kakšen je okus narave?

Okus narave je slasten, divji, poseben. Je kombinacija okusov, ki jih na naši paleti okušanja zaradi »sodobnega« načina prehranjevanja skoraj ni več, zaobjemajo grenko, kislo, sladko, kdaj kar vse skupaj. Vsekakor je tako dober, da si zasluži mesto na našem jedilniku. Naj postane del našega vsakdana.

Preberite še: Znanstvenica in nabiralka dr. Katja Rebolj : Ne zavedamo se prav dobro, v kakšnem raju živimo

Morda vas zanima tudi: Dr. Matija Klasinc o stiskah otrok: Duševne motnje so v porastu, vidne so posledice ukrepov iz časa epidemije


oddajte komentar

preberite tudi

6 stvari, ki jih vsaka ženska potrebuje za dobro in zdravo spolno življenje

Šest posledic prve ljubezni, s katerimi živimo vse življenje

Te nenavadne odločitve lahko rešijo vajin zakon (ali zvezo v krizi)