Po diplomi, porodniškem dopustu in s polno zagona za delo sem začutila bulico

Odločevalcem smo uspešno predstavili problematiko vračanja na delo, po letošnjem projektu Europe Donne pravi Darja Molan.

5.10.2023 ob 7:00 | Foto: Voranc Vogel/Delo

Slika avtorja - Daša Mavrič Piše:

Daša Mavrič

dasa.mavric@delo.si

Po diplomi, porodniškem dopustu in s polno zagona za delo sem začutila bulico

Darja Molan je v Europi Donni Slovenija tista, na katero se bolnice lahko obrnejo z vprašanji o povratku na delu. Kot nam je povedala v pogovoru, je sama ob iskanju prve zaposlitve doživela marsikaj, mnoge zavrnitve pa so jo spodbudile k temu, da je preučila različne možnosti. In prišla do ugotovitve, da sistem v Sloveniji ne deluje.

Prav sistemskim napakam in opozarjanju nanje se posvečajo v letošnjem projektu Povratek na delo.

Zboleli ste pri 30 letih, v času porodniškega dopusta, ko ste imeli doma komaj enoletno dojenčico. Za številne ženske najlepše obdobje se je pri vas spre­obrnilo v nočno moro. Nam lahko zaupate, kako je bilo, ko ste odkrili raka?

Ko sem odkrila raka, sem bila na koncu porodniškega dopusta in brezposelna, ravno po diplomi, zagnana, že v iskanju službe. In sem začutila bulico. Po dveh mesecih sem dobila diagnozo in takrat se mi je življenje postavilo na glavo. Res nisem vedela, ali bom kar umrla, kaj se bo zgodilo z mano, kaj z mojim otrokom. Povrhu vsega sem bila samska mamica. Tako sem si želela delati in še zdaj mi odzvanjajo besede onkologa: »Zdaj ste pol leta naši.« A moje zdravljenje ni trajalo le pol leta, saj so ugotovili, da sem nosilka genetske mutacije BRCA 1, ki ne ščiti telesa pred rakom dojk in rakom jajčnikov, zato se je zdravljenje podaljšalo na leto in pol. V tem času sem pre­stala štiri operacije in osem kemoterapij.

Ko je bilo zdravljenje za mano, sem se želela vrniti na trg dela. Takrat še nisem vedela, kakšne so možnosti glede invalidnosti, da imam določene pravice. Želela sem si le najti službo, a sem že takoj trčila ob ovire. Ker sem med zdravljenjem pisala bloge o svoji izkušnji, so ljudje iz okolja, kjer živim, točno vedeli, za kakšno bolezen je šlo, kaj se je z mano dogajalo. Dobila sem kar nekaj zavrnitev. Spomnim se nekega podjetja, kjer mi niti odgovorili niso. Ko sem jih neuradno povprašala, kaj se dogaja, so mi odvrnili: »Joj, saj veš, zakaj.«

Res nisem vedela, ali bom kar umrla, kaj se bo zgodilo z mano, kaj z mojim otrokom. Povrhu vsega sem bila samska mamica. Tako sem si želela delati in še zdaj mi odzvanjajo besede onkologa: »Zdaj ste pol leta naši.«

Seveda me je takrat prizadelo, a če pogledam z vidika delodajalca, jih razumem. Bila sem brez pravih izkušenj in v prvih petih letih obstaja veliko možnosti, da se rak ponovi, sploh v takih agresivnih primerih, kot je bil moj. Zato sem se odločila, da opustim idejo o klasični zaposlitvi. Ker sem pisala blog, sem si za svoj cilj postavila, da čez pol leta izdam knjigo. Želela sem jo izdati v samozaložbi, zato sem morala odpreti s. p. Takrat sem začela poizvedovati glede pridobivanja statusa invalidnosti, kakšne ugodnosti bi imela kot samostojna podjet­nica.

S temi vprašanji sem se obrnila na več različnih ljudi s tega področja, a jasnih odgovorov nisem dobila. Zato sem jih poiskala sama. Na koncu sem status pridobila, lahko bi imela polovični delovni čas, a sem ga zavrnila, saj sem bila šele na začetku svoje poklicne kariere. Počutila sem se dobro, a dejstvo je, da zame veljajo določene omejitve. Po obojestranski mastektomiji imam omejitev glede dvigovanja. Šele pozneje, ko sem se začela še bolj izobraževati v tej smeri, sem izvedela, da so pravice glede invalidnosti pridob­ljene iz pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Torej moraš biti zaposlen ali imeti določeno delovno dobo, da sploh lahko pridobiš status invalidnosti. In ta je odvisna od tega, koliko delovne dobe imaš in stopnje izobrazbe. Sama sem na srečo ravno izpolnila pogoje, da sem status pridobila. A ženske, ki nimajo dovolj delovne dobe, teh pravic ne morejo dobiti. Prav tako niso upravičene niti do invalidnine za telesno okvaro. Takšnih bolnic, ki so zbolele premlade, imamo med članicami kar nekaj.

Po vseh zapletih vam je le uspelo odpreti s. p. in izdati knjigo. Kako pa se je potem nadaljevala vaša karierna pot?

Knjigo z naslovom Vem, da zmoreš, Darja mi je uspelo izdati. Promovirala sem jo po Sloveniji in uspešno izpeljala projekt, ki sem si ga zastavila. Po eni strani, da dokažem sebi, česa sem sposobna, in hkrati, da bom pri ponovnem iskanju službe imela kaj pokazati.

Po končanem projektu s knjigo je prišel čas, ko sem spet iskala službo v gospodarstvu, v svoji stroki. Takrat sem naletela na oglas za delo, ki mi je bil pisan na kožo. Ko so me povabili na razgovor, sem se počutila, kot da bi zadela na loteriji. Kadrovnica in direktor sta v meni videla žar in voljo.

Ker bolnice ne dobijo naenkrat vseh odgovorov, smo si zadali, da bomo v okviru projekta Povratek na delo opozarjali na napake v praksi, ki jih opažamo v postopku vračanja bolnic po dolgotrajnem bolniškem staležu zaradi zdravljenja raka dojk in rakov rodil.

Tudi v moji premagani bitki sta prepoznala plus, saj sta verjela, da karkoli se bo zgodilo, se bom znala boriti in ne bom zlepa vrgla puške v koruzo. Dobila sem zaposlitev in še zdaj lahko rečem, da je bila to moja najljubša služba v gospodarstvu. Potem ko so me povsod zavračali zaradi bolezni, sem se tam zares počutila dobrodošlo.

In zdaj, ko se bolnice obračajo name, kako naj se odzovejo na zavrnitve, ki jih dobijo zaradi bolezni, jim vedno rečem, da ne moremo biti vedno vsem všeč. Da zavrnitve doletijo tudi tiste, ki so zdravi. Stvari se morajo po­klopiti, dovolj je en delodajalec, ki bo v tebi videl dodano vrednost.

Pozneje nisem imela več težav pri novih zaposlitvah, saj sem v prvem podjetju pridobila veliko izkušenj. Kljub temu sem se čez nekaj let odločila zapustiti gospodarstvo. Zaposlila sem se v Združenju Europa Donna Slovenija v okviru našega prvega evropskega projekta, v katerem na podlagi umetne inteligence razvijamo sistem za prepoznavanje pridruženih srčno-žilnih bolezni pri ženskah po zdravljenju raka dojke na podlagi CT-posnetkov.

Odločitev ni bila težka, kajti kot aktivna članica Europe Donna in dolgoletna prostovoljka sem to delo opravljala v prostem času ob prejšnjih zaposlitvah. V nekem trenutku sem se morala odločiti in ravno takrat smo dobili prvi evropski projekt. Stvari se morajo poklopiti.

Vračanje na delo po premaganem raku je tematika, ki se ji prav vi posvečate v Združenju Europa Donna. Kateri so najbolj pereči problemi?

Vsako leto zboli več kot 1500 žensk za rakom dojk in več kot 650 za raki rodil. Pri­bližno polovica jih je še vedno na trgu dela, kar pomeni, da bodo šle skozi postopek vračan­ja na delo. Ali se bodo vrnile na delo za polni ali krajši delovni čas, z omejitvami ali brez njih, ali se bodo invalidsko upokojile. S to tematiko sem se prvič srečala, ko sem se vračala na trg dela. Bolj aktivno pa sem se z njo začela ukvarjati leta 2018, ko sem se udeležila prvega strokovnega seminarja. V združenju že vrsto let delujem na svetovalnem telefonu za pomoč bolnikom, predvsem pri vprašanjih glede vračanja na delo. Kmalu sem spoznala, kako široka je ta problematika, koliko odprtih vprašanj je, a vsem je skupno eno – stres in vprašanje, kaj lahko pričakujem, ko se vrnem na delovno mesto.

A ženske se tega ne bi smele spraševati. Postopek bi bilo treba sistemsko urediti tako, da bi vse ženske ob koncu bolniškega staleža že imele izdelan načrt vračanja na delo. Tiste, ki se v sistemu znajdejo, in tiste, ki se ne. V praksi pa se praviloma s tem začnejo ukvarjati šele, ko jih izbrani osebni zdravnik obvesti, da se bolniški stalež izteka. Takrat se lahko znajdejo v zelo stresni situaciji. One in na drugi strani tudi delodajalci, ki ne vedo, kdaj in v kolikšnem obsegu lahko pričakujejo vrnitev delavcev.

 

Ženske v tistem trenutku ne vedo, koliko bodo zmogle delati, v kakšnem obsegu in kakšne možnosti sploh imajo. In teh možnosti je veliko, zato je treba vsako žensko obravnavati individual­no. Namreč, dve ženski z enako diagnozo ne bosta imeli enakih težav pri vračanju na delo. Denimo ženska, ki dela v proizvodnji, bo za svoje delo najverjetneje potrebovala prilagoditve, medtem ko jih ženska, ki dela v pisarni, mogoče ne bo. Treba je pogledati tudi obseg zdravljenja in posledice zdravljenja, ki jih nekatere ženske imajo, druge ne.

Na primer zatekanje roke ali noge, težave ob prezgodnji menopavzi, strah pred ponovitvijo bolezni, socialni status in še in še. Prav tako obstaja možnost prilagoditve delovnega mesta s poklicno rehabilitacijo prek Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Zato je ženskam, ki pokličejo na svetovalni telefon, težko v enem klicu razložiti, kakšne možnosti imajo, kakšne pravice in kako se prebiti skozi postopek. Praviloma pokličejo večkrat.

Za vami so vse tri okrogle mize, ki ste si jih zamislili v okviru projekta Povratek na delo. Do kakšnih ugotovitev ste prišli?

Ravno zato, ker bolnice ne dobijo naenkrat vseh odgovorov, smo si zadali, da bomo v okviru projekta Povratek na delo opozarjali na napake v praksi, ki jih opažamo v postopku vračanja bolnic po dolgotrajnem bolniškem staležu zaradi zdravljenja raka dojk in rakov rodil. V tem letu smo izpeljali tri okrogle mize, na katerih smo problematiko naslovili s treh vidikov.

Prva okrogla miza je bila namenjena vidiku bolnic. Zanje je povratek na delo nemalokrat stresen, saj prinaša obilico vprašanj. Od tega, ali bodo svoje delo lahko opravljale na istem delovnem mestu in v enakem obsegu kot pred boleznijo, do tega, kako bo delodajalec sprejel morebitne telesne omejitve in jim zmogel zagotoviti ustrezno delovno mesto. Predvsem pa, kakšne so njihove možnosti ob vračanju na delo. Druga okrogla miza je bila namenjena vidiku delodajalcev, kajti vračanje na delo po dolgotrajni bolniški odsotnosti ni stresno le za zaposlene, temveč tudi za delodajalce.

Dolgotrajni postopki, pomanjkanje komunikacije in informacij, kdaj se bodo zaposlene vrnile na delovno mesto in kakšne bodo njihove omejitve, je le peščica težav. Njihova naloga je poskrbeti za uspešne delovne procese, zato se jim ob dolgotrajnih postopkih vračanja zaposlenih na delo večkrat porajajo težka vprašanja, ali jim bodo sploh še lahko dali zaposlitev. V nekaterih primerih so potrebne prilagoditve delovnih mest, ki jih delodajalci znotraj svojih procesov na prvi pogled ne morejo zagotoviti. Prav tako ne poznajo vseh spodbud, ki so na voljo za ohranjanje delovnih mest, kot so financiranje prilagoditve delovnih mest in finančne spodbude v obliki zmanjšanja stroškov plače in nadomestila plač.

Tretjo okroglo mizo, ki smo jo izpeljali v septembru, smo namenili vidiku odločevalcev. Povabili smo predstavnike Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ZPIZ, ministrstva za zdravje, ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter državnega zbora in jim predstavili problematiko ter možne rešitve, do katerih smo prišli na prvih dveh mizah.

Na tretji okrogli mizi projekta Povratek na delo so najpomembnejše točke celoletnega projekta predstavili odločevalcem. Foto: Europa Donna

Torej ste najprej prikazali problematiko z vidika zaposlenih in delodajalcev. Kaj ste ugotovili?

Na prvih dveh okroglih mizah smo ugotovili, da je proces vrnitve na delo po dolgotrajni bolniški odsotnosti stresen za bolnike, za delodajalce pa časovno in finančno obremenjujoč. Postopki pred invalidsko komisijo so predolgi. Za poenostavitev teh postopkov je ključno, da se zdravnik medicine dela z izbranim osebnim zdravnikom poveže že med medicinsko rehabilitacijo in pripravi okvirni načrt vrnitve na delo, ki naj bo dostopen vsem pacientom po dolgotrajni bolniški odsotnosti pod enakimi pogoji.

Tako bi se zaposleni in delodajalci povezali že v času bolniške odsotnosti, kar bi lahko olajšalo vrnitev na delo. Pomembno je urediti tudi usklajeno delovanje imenovanega osebnega zdravnika in izvedenca ZPIZ glede posameznikove invalidnosti ali preostale delovne zmožnosti. Pri vrnitvi na delo je treba upoštevati, da je funkcionalno stanje posameznega bolnika pomembnejše od diagnoze same. Zato je individualna obravnava nujna, saj na videz enake diagnoze ne pomenijo enake delovne zmožnosti – bolniki naj sodelujejo pri ugotavljanju preostale delovne zmožnosti. Ker je zakonodaja zapletena, postopki uvel­javljanja pravic in spodbud pa razpršeni, bi bilo nujno organizirano obveščanje, kjer bi na enem mestu pridobili vse potrebne informacije.

Tudi glede finančnih spodbud delodajalcem in delavcem za aktivno sodelovanje oziroma vključevanje delodajalcev in delavcev v program vračanja na delo, saj je motivacija obojih ključnega pomena za uspešnost vrnitve na delo.

Problemov je na tem področju torej res preveč, zato je vaše opozarjanje še kako potrebno. Kakšen je bil cilj zadnje okrogle mize, na kateri ste celotno problematiko prvih dveh miz predstavili odločevalcem? Ste ga dosegli?

Vsa tri skupna srečanja so pokazala veliko pozitivne volje pri vseh deležnikih, da se to področje končno uredi in se postavi zavarovanca na prvo mesto. Prepoznali in priznali so vse naštete točke, ki smo jih navedli, in poudarili, da si močno prizadevajo za sprejetje ustrezne zakonodaje čim prej.

V Združenju Europa Donna Slovenija si želimo in upamo, da te spremembe postanejo realnost že v prihodnjem letu. Kljub temu se zavedamo, da bo trajalo še nekaj časa, da se sistem postavi na noge, zato bomo projekt Povratek na delo nadaljevali in iskali rešitve, vse dokler ne bomo več zasledili vprašanj naših članic o možnostih vračanja na delo. Šele takrat bodo ti postopki zadovoljivo sistemsko urejeni.

Preberite še: Klara Čampa: Bolezen me je odprla svetu

Morda vas zanima tudi: Nina Osenar Kontrec: Niti las si nisem bila sposobna umiti, enkrat mesečno mi jih je mama


oddajte komentar

preberite tudi

6 stvari, ki jih vsaka ženska potrebuje za dobro in zdravo spolno življenje

Šest posledic prve ljubezni, s katerimi živimo vse življenje

Te nenavadne odločitve lahko rešijo vajin zakon (ali zvezo v krizi)