Lakecia Benjamin: Stevie Wonder me je naučil, da sem začela igrati točno to, kar sem

Umetnost je odraz časa. Če družba ne cvete, ne živi v miru, potem boš gotovo našel umetnika, ki bo s svojo glasbo vpil o krivicah, resnici stvarnosti, pravi saksofonistka.

14.6.2023 ob 7:10 | Foto: Elizabeth Leitzell

Slika avtorja - Nika Vistoropski Piše:

Nika Vistoropski

nika.vistoropski@delo.si

Lakecia Benjamin: Stevie Wonder me je naučil, da sem začela igrati točno to, kar sem

Ameriška altsaksofonistka Lakecia Benjamin bo 6. julija skupaj z Gard Nilssen's Supersonic Orchestra nastopila na 64. Ljubljana jazz festivalu. V zadnjem desetletju je močno zaznamovala ameriško jazzovsko prizorišče.

Prejemnica številnih nagrad je izjemna sodobna avtorica, na katero so ključno vplivali klasiki, kot je John Coltrane, ter zvočni udarci njenega mesta, kot sta Notorious B.I.G. in Wu-Tang Clan. Glasbena ustvarjalnost Newyorčanke pa je presunljiva ravno tako kot težke prelomnice v zasebnem življenju.

Po sestrini smrti pred desetletjem je doživela velik preobrat, nakar se je vse spet spremenilo ob prometni nesreči pred dvema letoma. Ne glede na to, kaj jo doleti, vedno znova vstane. Kot feniks.

Kdaj in zakaj se je vse skupaj začelo?

Na vprašanje kdaj odgovorim z lahkoto. Ko sem imela deset let. O zakaj pa bi lahko razpravljali. Najbrž je bil klic, občutek. Takoj ko sem zagledala altovski saksofon, sem vedela, da je to instrument zame. Morda zato, ker sem odrasla v latinski skupnosti in je bil zvok altovskega saksofona vseprisoten, morda zato. Vem le, da ko sem instrument prvič videla, sem vedela, da je to to.

Vaša pot v jazzu se je začela, ko ste učitelju likovne vzgoje v osnovni šoli povedali, da želite igrati altsaksofon, še preden ste sploh vedeli, kaj to je. Za to, da ste ga dejansko dobili v roke, je bilo treba prepričati sošolko, da se je s saksofona preusmerila v likovno umetnost. Je res, da ste jo podkupili s piškoti oreo?

(Smeh.) Res je! Orkester je imel omejeno število glasbenikov in vedela sem, da dodatnega prostora zame ne bo. Zato sem morala deklico, ki ga je igrala, prepričati, da si bolj želi k drugemu krožku kot pa igrati altsaksofon.

Svoje zasebno življenje umetnik težko loči od ustvarjalnega procesa. Pred dvema letoma ste doživeli hudo prometno nesrečo. Zlom treh reber, zlom lopatice, pretrganje bobniča, pretres možganov, nevrološke poškodbe in – kar je najhujše – zlomljena čeljust. To je moral biti hud udarec za vas. A že čez tri tedne ste se odpravili na turnejo v Evropo. Kako ste zmogli? Poškodbe so bile namreč tako hude, da nikakor niste mogli že vnaprej z gotovostjo vedeti, da boste popolnoma okrevali.

Seveda nisem mogla z gotovostjo vedeti, da bom bolje. Prvi vseprežemajoči občutek je bil šok. Potem pa se je ta začel spreminjati v zavedanje, da je treba preživeti vsak dan sproti. Veliko sem premišljevala o tem, kako neverjetno je, da si v nekem trenutku živ, v naslednjem pa te že lahko ni več. Opazovala sem se, koliko zmorem, kako daleč se lahko ženem, kaj sploh lahko naredim. Vse bolj so mi po glavi blodile tudi misli, zakaj nisem umrla, zakaj sem sploh še tukaj.

Ko sem kmalu po nesreči odšla na turnejo, so mi ljudje govorili, da sem nespametna, da je nevarno, saj sem poškodovana, je bil moj odgovor: Naj ne grem na turnejo? Zakaj potem raje kar ne umrem? Zakaj bi bila sploh živa? Kakšen je moj namen zdaj, ko nisem umrla v nesreči? Nesreča me je naučila, kako življenje živeti korak za korakom. Naučila me je, da sem močnejša, kot sem mislila.

Smrt nedolžnega otroka. To je naša realnost. To je moja realnost.

Na srečo smo na turneji igrali glasbo Johna Coltrana, ki je zdravilna. Vlila mi je jasen občutek smisla. Zavedanje, da moram to, kar počnem, početi, čeprav je težko, čeprav me zelo boli. Morda me bo slišal nekdo, ki potrebuje prav to, kar mu lahko ponudim. Glasbenica sem in ena mojih »nalog« je tudi ta, da s svojim ustvarjanjem pomagam drugim. In če moram ob tem kdaj čutiti bolečine, tako pač je, k temu sem se zavezala.

Niso vsa umetniška dela tudi politična stališča, a vaša so. Zadnji, četrti album Phoenix, ki ga boste predstavili tudi v Ljubljani, začnete z zvoki streljanja. Zakaj je bilo pomembno, da je to del vaše umetnosti?

Ko sem ob cesti, vsaj okrvavljena, čakala, da pride rešilni avtomobil, so se v zraku razlegali zvoki siren. To je bila v tistem trenutku moja realnost. Potem sem začela ugotavljati, da so zvoki siren realnost vseh nas. Za nami sta dve leti pandemije covida-19 in predirljivih zvokov rešilnih avtomobilov. Ne le to; slišiš sirene, saj se je nedaleč stran zgodilo še eno streljanje, še eno policijsko nasilje.

Slišiš sirene, saj je bilo spet še eno streljanje v šoli. Streli na vsakem koraku. Smrt temnopoltega mimoidočega. Smrt nedolžnega otroka. To je naša realnost. To je moja realnost. Zato sem, medtem ko sem poskušala okrevati po nesreči, začela z vso silovitostjo čutiti, da poskušamo okrevati prav vsi. In zato sem album začela z zvokom, ki kaže, kje smo.

Ljudje smo si različni. Nekateri ljubijo glasbo, radi igrajo, radi imajo občutek, ki jim ga da glasba. Potem pa smo drugi, ki ne moremo dihati, če ne igramo. Zdi se mi, da bi, če bi odložila svoj instrument, nehala dihati. Nimam izbire. Če ne igram, dih zapusti moje telo.

Ko poslušamo zgodbe o jazzu, se skoz­nje vije tudi veliko bolečine, trpljenja, krivic. Je jazz ob vsej lepoti tudi žanr bolečine?

Ne le jazz. Poglejte si samo glasbo Tine Turner, Arethe Franklin. Veliko zgodb je tragičnih. Le da so te v jazzu bolj opazne zato, ker je umetnik, ki ga izvaja, veliko bolj dosegljiv. Lažje si predstavljamo, kako je vzpostaviti stik s Herbiejem Hancockom kot pa s Princeem.

Prepričana sem, da veliko najbolj presunljivih stvari nastane iz nepredstavljive bolečine, nepredstavljive sposobnosti, da premagaš svoje življenjske okoliščine. Skoraj tako, kot da bi bila glasba diamant. Res moraš brusiti in brusiti. Ali Miles Davis, na primer. Imel je zelo lepo otroštvo, pa je bil vseeno sposoben najti pot v raznolikost. Zakaj? Ker je umetnost odraz časa.

Če družba ne cvete, ne živi v miru, potem boš gotovo našel umetnika, ki bo s svojo glasbo vpil o krivicah, resnici stvarnosti. A ne le vpil o njej, temveč jo utelešal.

Kdo je bil v vašem življenju človek, ki vam je dal najboljši nasvet?

Moj mentor Gary Bartz (ameriški jazz saksofonist, prejemnik dveh nagrad grammy, op. p.). On je bil tisti, ki me je naučil, naj se do sebe vedem kot do posla. Če sem prišla v šolo vadit, je to moja služba od devetih do petih. Če vadim do enajstih, na primer, nato od dvanajste do ene ure kličem naokoli in si poskušam organizirati nastop.

Od enih do dveh kličem člane skupine in se z njimi dogovorim, kar je treba. Na tak način. Posel. Še en dober nasvet pa mi je dal Stevie Wonder. Nekoč smo igrali skupaj in zdelo se mi je, da je minila že cela večnost. Bila sem utrujena, zato sem nehala.

Zakaj ne igraš več, me je vprašal. Izčrpana sem, sem odgovorila. Šele zdaj si začela igrati to, kar res si, je odvrnil. O čem govoriš, Stevie? Saj vendar igramo že ure! Ja, ker si potrebovala ure, da si nehala igrati, kar veš, in začela igrati to, kar si ti, je bil jasen. Naučil me je, da sem nehala premišljevati o tem, kako naj bi zvenela vrhunskost, temveč sem začela igrati točno to, kar sem.

Altsaksofon za vas ni le užitek, temveč mnogo več, mar ne?

Ljudje smo si različni. Nekateri ljubijo glasbo, radi igrajo, radi imajo občutek, ki jim ga da glasba. Potem pa smo drugi, ki ne moremo dihati, če ne igramo.

Zdi se mi, da bi, če bi odložila svoj instrument, nehala dihati. Nimam izbire. Če ne igram, dih zapusti moje telo. Ja, saksofon zame ni le užitek, temveč življenjski smisel. Jaz igrati preprosto moram.

Morda vas zanima tudi: Dr. Nina Dragičević: Ne vem, ali obstaja hujši in bolj patetičen stavek od tega

Preberite še: Marta Zore: O tem, kar se mi je dogajalo, nisem govorila z nikomer

 


oddajte komentar

preberite tudi

6 stvari, ki jih vsaka ženska potrebuje za dobro in zdravo spolno življenje

Šest posledic prve ljubezni, s katerimi živimo vse življenje

Te nenavadne odločitve lahko rešijo vajin zakon (ali zvezo v krizi)