Janja Vidmar: Prišla sem do točke, ko sem ostala sama in s tem nisem znala dobro opraviti

Avtorica mladinskih del, televizijskih scenarijev, dram, satir, socialno-psiholoških romanov in tridelnega potopisnega romanesknega knjižnega projekta – posebnost v slovenskem leposlovju – ostaja za bralce ena najljubših slovenskih pisk.

Po Niti koraka več, v katerem je Alenka svoje življenje spoznavala na Caminu, V koraku z volkom pa raziskovala Toskano, se v nedavno izdanem tretjem delu Koraki dvojine Janjin glavni lik s kombijem odpravi vse do Krete.

Iskanje je s tem končano, a le za Alenko. Janja ne neha neutrudno šteti korakov, si z njimi bistriti misli in verjeti, da je sreča življenja to, da ga še ni konec.

Nedavno je izšel tretji del Alenkine pohodniške avanture. Kako se počutite ob tem?

Če upoštevam, da vsi trije deli trilogije, ki je izšla pri založbi UMco, štejejo dobrih tisoč strani, se počutim, kot da sem pretekla ultramaraton. Ali tri. Kot bi moja domišljija ne le konkurirala stvarnosti, ampak jo močno presegla. Skoraj leto dni pisanja in piljen­ja, pri čemer sta mi nesebično pomagala in me usmerjala urednika Renate in Samo Rugelj. Poudarjam, da te trilogije brez njiju ne bi bilo, vsaj ne v taki obliki. Temu primerna je izpraznjenost, vendar ni časa za počitek, saj sem že sredi pisanja nove otroške knjige. Nisem si še na jasnem, ali je to dobro – v smislu, da se klin izbija s klinom – ali slabo.

V zadnjem času se zdi, da na novo odkrivamo hojo. Postala je panaceja za vse naše skrbi. Vi ste športnica, strastna pohodnica. Je hoja z vami že od nekdaj?

Pri meni je bilo s hojo podobno kot z modrostjo – oboje me je obiskalo bolj na stara leta. Še vedno preferiram tek pred hojo, vendar mi dolgotrajna hoja pomeni notranji prostor mentalne svobode, ki se mu ne nameravam odpovedati, dokler me bodo le nosile noge. Včasih si rečem, da si delam kilometre zaloge za čase, ko bo gibanje zaradi morebitnih zdravstvenih tegob le še bled spomin, a se bom pri svoji domišljiji zlahka potopila vanj.

Človek nikoli ne ve, kaj mu bo prinesel jutrišnji dan. Poleg tega mi je prav hoja dala novo obsesijo – literarno potopisno formo. Dejansko začenjam živeti Nietzschejev koncept ustvarjalnega procesa pod milim nebom, namesto tistega v zatohlosti pisarne. Narava proti postanosti štirih sten.

Napisati sem morala skoraj sedemdeset knjig, da sem odkrila potopisni roman. Saj ne vem, ali bom sploh še katerega postavila na domača tla, zdaj ko je meja nebo. (Nasmeh.) Podložiti roman z osebno pohodniško izkušnjo se mi zdi izvrsten način fuzije obeh ključnih človekovih dejavnosti – hoje in razmišljanja. Gibam se, torej mislim, če para­fraziram Descartesa.

Trilogija o Alenkini pre­obrazbi na Caminu, v Toskani in na Kreti je bila gotovo velik zalogaj. Vse te poti ste zares prehodili, a Alenka jih sama ne bi zmogla, če se z njo ne bi spreminjali tudi vi. Kako drugačni ste od dne, ko ste se odločili, da začnete pisati Alenkino zgodbo?

Ustvarjanje vzporednih svetov v katerem koli mediju je po svoje malo shizofreno. Pisanje in hoja sta potovanje k sebi. Mene je že prehojeni del Camina Frances postavil na realna tla – ni telesna pri­pravljenost tista, ki je ključna pri dolgotrajni hoji. Ljudje si zmotno razlagamo, da tega ali onega ne zmoremo, ker nam primanjkuje energije, moči, vitalnosti. V resnici gre pri večini stvari za sprejeman­je odločitev.

Osupljivo je, kaj vse zmore človek, kadar neustavljivo verjame v lastne sklepe in pogum. In obratno, kako krhka in polna krakelir je trdna skorja, pod katero brbotata negotovost in pomanjkanje zaupanja vase. Prehojena in doživljajska podstat ni sovpadala samo s pisanjem trilogije, temveč tudi z določenimi spremembami v mojem zasebnem življenju, ki sem se jim upirala z vsemi štirimi, ampak brez haska.

Življenje me je pripeljalo do točke, ko sem ostala sama in s tem nisem znala dobro opraviti. In v nekaterih pogledih je glavna junakinja Alenka absolut­no drznejša in odločnejša od mene. Po najboljših močeh in vedenju sem jo vodila skozi vse sorte preizkušenj in s tem hkrati tudi sebe, le da se sama po končani trilogiji še kar prebijam skozi preobrazbo.

Saj se ve, da smo pisatelji po svoje tudi igralci, ki se prelevimo v vloge svojih knjižnih likov. Kar se zunanjih sprememb tiče, sem med pisanjem drugega dela trilogije, V koraku z volkom, podobno kot glavna junakinja nehote izgubila kar precej kilogramov, poleg tega vsi trije deli, ki se dogajajo na prostem, v divjini, posrečeno sovpadajo s tremi leti, v katerih so nam življenje krojili zaprtje države in omejitve gibanja, potovanj. Kot da je med restriktivnimi ukrepi iz mene silila na plano potreba po širjavah in prostranstvu.

Zdi se mi, da mora pisatelja svet, v katerem živi, zanimati tukaj in zdaj. Ni dovolj le neki mentalni eskapizem imaginarnih zgodb. V svojem okolju ste znani kot oseba, ki nima dlake na jeziku, nekdo, ki je za to, kar je prav, pripravljen iti tudi na cesto. Zakaj mora človek po vašem mnenju biti/oziroma je – če to verjamete seveda – politični človek?

V mlajših letih sem se strast­no odzivala na krivice in anomalije v družbi. Zdelo se mi je, da lahko ljudem dam še kaj drugega kot zgolj knjige. Da se lahko izrazim na različne načine. Poskušala sem se zavzemati za deprivilegirane, se boriti proti socialno-ekonomski neenakosti. Opozarjati na različne vrste prikrajšanosti in manjvrednosti. Z leti pa sem se utrudila in danes gojim prepričanje, da mi na stara leta ni treba imeti več izdelanega stališča do vsega in da se najbolj učinkovito izražam v literarni formi. Menim, da je vse, kar je človeku treba biti, v resnici to, da ostane v svojem jedru iskren in človeški.

Široka javnost vas pozna kot mladinsko pisateljico. Menim, da je pisanje za mladino zahtevno delo. Otroke in mlade težko »prineseš okrog«, blef nemudoma prepoznajo. Kako pa doživljate pisanje za odrasle? Je delo težje, lažje, zgolj drugačno?

Pri pisanju za otroke in mladino se odpira več vprašanj, od naslovnika oziroma starostne stopnje, etične komponente, eno- oziroma večproblemskosti romana do dialoške strukture in podobno. Spoznavna in etična funkcija večkrat prevladujeta nad estetsko.

Pomembno je vprašanje cenzure, zaradi katere je močno okrnjena komunikacija med avtorjem in bralcem, s čimer se umetniški funkciji zanika vloga pomembnega dejavnika v vzgojnem konceptu. Vse našteto pri ustvarjanju za odrasle odpade. Tako da teza, kako je pisanje za mlade in odrasle enako odgovorno početje, ne drži povsem. In vendar se kljub večji odgovornosti, ki jo nosimo mladinski pisatelji, literaturo za otroke in mladostnike še vedno odriva na stranski tir, zaradi česar sva s kolegom Slavkom Preglom pred skoraj dvema desetletjema dala pobudo za ustanovitev nagrade desetnica, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Mladinski pisatelji smo želeli otroško literaturo postaviti ob bok etablirani književnosti in za to si prizadevamo še danes.

Pri pisanju za odrasle pa skoraj ni omejitev in to je, če si jih vajen iz mladinske literature, na začetku kar malo strašljivo. In drugače kot pri literaturi za mlade »blef« v književnosti za odrasle večkrat celo vžge, le redkokdo prizna, da je cesar gol. Kakor koli, trdim, da smo pisatelji po svoje tudi camineri, popotniki, romarji, saj je vsaka knjiga nova pot, ki jo premagujemo, najsibo po naročilu ali iz notranje nuje, za otroke, mladino ali odrasle.

PREBERITE ŠE -> Barbara Murn Vrviščar: Dajmo besedo tistim, ki so svetili z notranjo lučjo, tudi ko je bilo najtemneje

V tretjem delu Alenkinega popotovanja na njeno pot spet pride moški, s katerim je že v prvem delu spletla usodno vez. Kakšno pa je bilo vaše iskanje dvojine? Verjamete v tisto naivno idejo, da za vsakogar obstaja »druga polovica«, menite morda, da ni tako, kar je recimo za vas žalostno, ali ste med tistimi, ki dvojino razumejo kot nepotreben družbeni imperativ?

S prijateljicami se včasih pošalim, da sem Rogerja, arhetip možatega dedca, bojevnika, s katerim Alenka stke neuničljivo vez, napisala zase, za svojo dušo. Neki dober prijatelj, ki ima prebrano trilogijo že pod streho, se večkrat zafrkava, da je Šved za njegov feminizem odločno preveč. In potem se reživa kot utrgana.

Po nekaj uspešno propadlih razmerjih in letih kaljenja v dvoje in solo si pridržujem pravico, da iz konfuznosti odnosov med moškim in žensko tudi pokam vice. Ampak to ne pomeni, da se ljubezni posmehujem. Kje si pa upam! Še vedno trdno verjamem vanjo. V tisto veliko, močno ljubezen, ki se iskri od bližine in predanosti.

Ob romantičnih ljubezenskih zgodbah, ki jih piše življenje, se mi orosi oko. Tudi tisti, ki se ljubezni posmehujejo ali jo zavračajo kot preživeto kategorijo, v resnici sramežljivo verjamejo vanjo. Celo kadar zatrjujemo, da smo opravili z njo – nismo. Ljubezen je tisto božansko v nas in okrog nas.

Človek je socialno bitje, globoka čustvena razmerja nas ohranjajo žive; življenje z zaupnimi bližnjimi nam daje namreč, vsaj zdi se mi, večji občutek varno­sti. Ljubezenski romani sicer srečen konec razumejo kot realizacijo romantičnih sanj, kaj pa je za vas t. i. srečen konec, torej polno življenje?

Srečen konec je že, da še ni konec. Da se naučiš živeti sam s sabo. Da si v stiku z lastnim bistvom. To ni tako samoumevno, kot se mogoče zdi, saj se ves čas poraja vprašanje, ali smo takšni, kot smo, že dovolj dobri, v smislu, bodimo zgolj to, kar smo, ali pa se moramo spreminjati in postopoma razvijati v boljšo različico samega sebe.

Sama najbolj čislam življenje, bogato z drobnimi pozornostmi in malenkostmi, ki človeka osrečijo, če to le opazi in si dovoli. Po eni strani načrtujem vsebine in aktivnosti za več mesecev vnaprej, po drugi pa se kratkoročno prepuščam trenutnemu navdihu. Rada sem z bližnjimi in prijatelji, nikoli se ne naveličam ljudi. Po naravi sem komunikativna in radovedna, zanima me, kaj se drugim plete po glavi njihova bližina me pomirja.

Lahko rečem, da trenutno diham s polnimi pljuči. Kolikor mi finance dopuščajo, si polnim baterije s potovanji, raz­nimi dejavnostmi, športom, knjigami, koncerti. Prestara sem, da bi se bala poskusiti kaj novega, in še premlada, da bi skočila v tandemu s padalom. To pride na vrsto čez kako desetletje in več, ko mi bo bolj vseeno, če me v zraku zadene kap. (Smeh.)

Slišala sem, da ste pred nekaj leti končali študij pedagogike. Kako to, da ste se odločili zanj, in kako pomembno se vam zdi, da ima človek svoje možgane nenehno na preži, se vseskozi uči in ne razume življenja kot daljico na kateri naj bi se mlad človek učil, pozneje pa to znanje »le« živel?

Diplomirala sem iz slovenskega jezika s književnostjo in pedagogike. Strinjam se, da je izobrazba stvar osebne higiene. Saj ne rečem, da v zrelih letih dokončanje študija ni konkreten zalogaj, toda mar nismo na svetu zato, da se spopadamo z novimi preizkušnjami? Včasih se tiste najtežje izkažejo za najboljšo izbiro. Ravnokar si prek brezplačne spletne platforme vbijam v glavo španščino, da bom bolje opremljena za novo etapo Camina Finisterre, ki jo načrtujem prihodnje leto. Vedoželjnost nas po mojem ohranja žive in vitalne, drugače se hitro zaciklamo. Sama pač verjamem v spoznavanje in učenje, s katerim se, podobno kot z gibanjem, samouresničujemo.

Ste mama že odrasle hčerke. Kako ste doživeli njeno osamosvojitev in kako ste se osamosvajali vi? Je bila vaša pot k svobodi drugačna od njene? In predvsem, koliko je k svobodi pripomogla – hoja?

Hčerino osamosvajanje je bilo zame kar stresna preizkušnja. Danes sem vesela, da je na svojem in živi polnokrvno življenje. Ampak vmesna faza je bilo obdobje zmedenosti, dolga leta sem bila mama in potem sem imela občutek, kot da sem na lepem ostala brez identitete. Sčasoma sem odkrila, da v tem procesu nisem sama. Kar naprej se osvobajamo od nečesa, od toksičnih odnosov, identitet, preteklosti, krivde in tako naprej. Tudi junakinja Alenka v trilogiji prehodi dolgo pot osvobajanja. Moja še ni končana, ampak – tega ne znam povedati tako lepo kot ljuba Manca Košir – vsemu navkljub verjamem, da sem v vsakem trenutku natanko tam, kjer moram biti.

PREBERITE ŠE: Lucija Čevnik: Bila sem čustveno spregledan in zanemarjen otrok. A svoji mami sem odpustila vse

MORDA VAS ZANIMA TUDI: Iskrene izpovedi Slovenk s poporodno depresijo: Svojega otroka sem se bala