Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

"Zastavila mi je vprašanji, ki bi si ju morali vsi" (piše Maja Fister)

Srečali sva se na drugem koncu sveta. Na otočku brez avtomobilov. V naši zimi, ki je tam poletje. In se pogovarjali o stvareh, ki so zares pomembne. Čeprav nikoli prej nisva pomislili, kako pomembno je o tem govoriti na glas. Četudi z neznanci.

19.7.2018 ob 9:09

kolumna_poletje_morje_mivka_plaza_pescena_plaza_pogovor_strast_.jpg

Spoznali sva se na indonezijskem otočku. Dan za tem, ko je Adele, Kanadčanka, s katero sva rajali za božič, tik pred novim letom odletela na zahod. Tudi ona je potovala sama in ker se je bližalo silvestrovo, nobena od naju ni bila preveč izbirčna z novimi poznanstvi. V novo leto pač nočeš čisto sam. Tudi če je poletje in si vsaj v kopalkah. In čeprav si se na pot že jeseni namerno odpravil v ednini in si želel zgolj nekaj miru. Vseeno te ob vprašanju družine in prijateljev "kje boš pa za novo leto?", ki mu očitno ne ubežiš niti, če spokaš v poletno Azijo, malo stisne.

Ne vem ravno, če sva se spoznali zato, ker sva podzavestno iskali družbo, ali morda po srečnem naključju vesolja, ki se je odločilo, da si bova ena drugi še malo izboljšali življenji. Karkoli že, naj preidem k bistvu.

Katie je Britanka, ki je zdoma že dolgo. Kot učiteljica angleščine gostuje na šolah po Aziji in tamkajšnje otroke poučuje v/o svojem maternem jeziku. Na prvi pogled deluje kot samozavestna samostojna gospodična, ki ji je vse jasno. Prvi del zagotovo drži. Le da mi je kasneje priznala, da ji še marsikaj ni jasnega. Na primer to, kam jo bo življenje odneslo čez dve, tri, štiri leta. Kaj šele čez 10. Se bo vrnila v Anglijo? Se bo vse življenje selila po Aziji? Se bo ustalila kar tam? Kdo bi vedel. Ampak prav v tem je čar, kajne? 

Po uvodnih formalnostih, spoznavnih stavkih, ki si jih površinski mimobežniki prepogosto izmenjujemo na drugih koncih sveta, kot so "Od kod prihajaš", "Koliko časa si že na poti", "Kam greš naprej od tu?", "S čim si financiraš pot?", "Kje imajo najjači mangov smuti?" sva hitro preskočili na reševanje sveta. Najinih svetov.

Ugotovili sva, da nobena od naju ne mara praznih pogovorov. In da nobena ne verjame v načrte za 10 let vnaprej. Ker nikoli zares ne veš, kam te življenje odpelje. Kje bo slepa ulica. In kje se odpre nova pot. In če že načrtuješ, naj bo načrtov vsaj za tretjino abecede. Ker plan a) nikoli ne dočaka 10ke.

Pogovarjali sva se o praznih ljudeh. Ti so bili za obe eden od razlogov, zakaj sva potrebovali oddih na vzhod sveta. Polmonologi z dolgočasneži, ki še vedno načenjajo teme o tisti sošolki, ki je spet noseča z drugim partnerjem, a že 10 let nimata stikov in ti je res vseeno, če bo fantek ali punčka, pa o bivši od bivšega, ki smo ga že vsi pozabili in drugih tračih, ki so bolj boleči od debat o vremenu. Tisti, ki bi najprej pometli kamnolom, kot pred svojim pragom. Če bi že delali načrte za 10 let vnaprej, bi takšni ljudje in debate z njimi iz načrta odpadli prvi. 

Ko sva se zleknili na peščeno plažo, lepljivi od kreme, medtem ko se nama je mivka že zoprno vsula na brisačo in v vse tiste pregibe telesa, kjer si je ne želiš, me je presenetila z izjavo. "Maja, kaj je tvoja strast?"

Ha?

Navadno je moj reakcijski čas pri formiranju replik kratek. A to vprašanje je bilo drugačno. Je eno boljših, kar mi jih je kdo zastavil. Nanj ne moreš izpljuniti prve stvari, ki ti pade na pamet. Hočeš, da je vprašanju primerno dober tudi odgovor. V resnici ne gre za to, da odgovoriš nekaj genialnega. Niti da odgovoriš hitro. Morda niti v tem, da sploh odgovoriš komurkoli drugem kot sebi. Lepota vprašanja je v iskanju odgovora nanj. Tudi če traja nekaj minut, ur, tednov ali let.

Medtem ko mi je njeno vprašanje odzvanjalo v glavi, se mi je pred očmi zvstil kup stvari, a se je z bistrenjem misli manjšal, ožal in kristaliziral. Daleč od tega, da bi ji znala odgovoriti z eno besedo. Niti z enim stavkom. Zato sem začela razmišljati na glas. O stvareh, ki me veselijo. O stvareh, o katerih govorim z žarom v očeh. Če bi rekla, da sva prišli do kakšnega katarzičnega sklepa, bi lagala. A že sam premik v to smer me je navdal z nekim mravljinčastim občutkom, občutkom navdušenja, kot bi se v meni napihoval mehurček sreče, zaradi katerega malo polebdim še sama. Kot bi o sebi odkrila nekaj, česar še nisem vedela. Vsaj ne na glas.

Mislim, da bi se morali večkrat vprašati, kaj nas v življenju resnično osrečuje in izpopolnjuje. In če bi to uspeli ubesediti in osvetliti pogosteje, bi zagotovo tudi bolj aktivno stremeli k temu, da svojo strast hranimo in negujemo. Zato naslednjič, ko se znajdete v pogovoru, ki mu zmanjkuje žmohta in navdiha, vprašajte sogovornika o stvareh, ki ga veselijo. Ne le, da se boste na ta način o njem največ naučili, ampak se bo zaradi vas o sebi česa naučil tudi sam. Kar je morda vredno še več.

Vem. V naslovu sem obljubila dve vprašanji. Ko sva se ogreli s svežimi načrti za prihodnost, ki se na sončen poletni dan konec decembra na jugovzhodu Azije zdijo tisočkrat lažje izvedljivi kot v realnosti deževne Ljubljane, sva prešli na težje življenjske izzive. Njeno povsem lahkotno zastavljeno vprašanje o strasteh se mi še danes, dve in pol leta kasneje, zdi enako dobro kot takrat. Tako kot tisto, ki mu je sledilo. 

"Česa se v življenju najbolj bojiš?" me je iz sanjarjenja o stvareh, ki jih ljubim, potegnila nazaj na srbečo mivkasto realnost. In lenobno možgansko kolesje je spet zahreščalo. Višine? Ne, to res ljubim. Hitrosti? Ne, tudi to obožujem. Kač? Nikakor! Že v osnovni šoli sem sanjarila o domačem terariju z ameriškim gožem. A sem idejo opustila, ker ga ne bi imela srca hraniti z miškami. In ker bi me mami izselila na vrt. Pajkov? Ne, tudi s temi lahko doma živimo v čistem sožitju, če le ostanejo v svojem kotu stropa. 

Čeprav vsakič znova zavijem z očmi, ko kakšna od prijateljic (khm, tudi prijateljev!) zavrešči in naredi pravo dramo zgolj ob pogledu na povsem nestrupenega mini pajka, si včasih želim, da bi bili vsi naši strahovi tako iracionalni. Želim si, da bi bil strah pred nenapadalnimi žužki, pajkovci, plazilci in dvoživkami edini, s katerim bi se morali soočati. A ni. 

Pa ljudi? Včasih se bojim ljudi. Tistih, ki so se jim možgani zaciklali v ideje, da lahko posegajo v življenja drugih. Fizično in mentalno. A pred drugimi se znam braniti precej bolj kot pred prvimi. Včasih mi srce hitreje utripa, ko ob 5h zjutraj sama hodim iz žurke in med bloki vidim kakšno senco, ki me zasleduje. Na koncu je to itak le nekdo, ki je peljal psa na sprehod.

Vseeno me stiska, dokler ne vidim tega maltežana, ki revki ni moral počakati do človeku prijaznejše ure. Scenarijev, kaj bi se drla, s čim bi se branila, kje bi praskala in kam bi brcala, če senca pride preblizu, imam toliko, kot je pasem psov v blokih na Viču. Na srečo neizvedenih.

In ne zanemarimo dejstva, da živimo v precej varni državi. In tega, da dejansko nimam slabih izkušenj, ki bi potrdile moj strah. (Na čemer upam, da tudi ostane.) Pa me vseeno stiska. In to me jezi. Jezi me, da me je strah stvari, na katere nimam vpliva. Da me je strah ljudi. Ki so ljudje, tako kot jaz. Zaradi ljudi, o katerih beremo, ko se jim scufa.

Mislim, da bi morali pogosteje razmišljati o svojih strasteh. In strahovih. O prvih zato, da bi jih aktivneje razvijali, o drugih zato, da bi jih aktivneje razbijali. Vsekakor imajo strasti, prav tako kot strahovi, ogromen vpliv na naša življenja. In o njih se moramo pogovarjati. Četudi s popolnimi neznanci, ki jim morda še lažje izlijemo srce kot lastnemu odsevu v ogledalu.  

 

maja_fister.png

Kolumno je napisala Maja Fister.

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Pixabay


oddajte komentar

preberite tudi

Štiri dejstva o ženskem orgazmu, ki si jih večina razlaga narobe

Kako v ljubezni ne izgubiti sebe

9 tipov moških, ki se jim pri spletnih zmenkih nujno izogibajte

ne spreglejte

Nikoli ne zamudite vaših najljubših vsebin! Prijavite se na mične e-novice!