Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Zakaj smo vsi tako obsedeni s srečo? (piše: Manca Čampa Pavlin)

Sedim v kavarni in čakam znanko, ki je nisem videla že nekaj let. Nerazpoložena in utrujena sem, ko kar naenkrat v prostor vstopi ženska, ki je že na prvi pogled sproščena, nasmejana in preprosto lepa. Zaboli me v želodcu in nikakor se ne morem sprijazniti, da je tako popolna.

22.1.2019 ob 5:30

!SSL
manca_campa_pavlin_kolumna_januar_2019.jpg

Usede se nasproti mene in začne pripovedovati o čudovitih stvareh, ki se ji dogajajo v življenju, jaz pa postajam vedno bolj nezadovoljna, saj se niti približno ne počutim tako. Je problem v meni? Je možno, da sem spregledala vse znake, ki bi me pripeljali do srečnega življenja? 

To se mi je zgodilo pred petimi leti. Bila sem razočarana in tako zelo prepričana, da je njeno življenje perfektno, moje pa daleč od ideala. Nato sem izvedela, da je v resnici trpela tudi ona, s fantom nista mogla imeti otrok, razšla sta se, ona pa je odšla potovat po svetu. Trpela je in hkrati druge prepričevala, da je srečna. Najbrž ji je bilo tako lažje, meni pa bi v tistem trenutku pomagalo, če bi vedela, da vse v njenem življenju ni tako popolno.

Takrat sem se naučila dveh stvari: da se ljudje preveč opiramo na srečo in da bi med seboj morali biti bolj iskreni, saj bi le tako razumeli, da večinoma občutimo iste stvari, le različno jih poimenujemo.

Seveda ni potrebno, da se razgalimo čisto vsakemu in povemo vse podrobnosti, vendar z izkrivljenimi podobami drug drugemu velikokrat prizadenemo bolečino. Samo zato, ker bi radi zaščitili svojo. Dajemo občutek, da je vse v redu, saj v resnici želimo v to podobo verjeti tudi sami.

Najraje bi v sebi potlačili in izničili vse, kar nas duši in živeli v pravljici, pa žal to ni mogoče.

Zato ne zaupajmo nikomur, ki nas prepričuje, da je sreča edina stalnica v našem življenju. Sreča pride in gre. Deluje v ciklih, ki so kratki in intenzivni, zato je super, če jih je v našem življenju čimveč.

Seveda pa ni edino čustvo, ki ga premoremo. Ko se naučimo živeti tudi z žalostjo, jezo, strahom in ostalo druščino, bomo bolje razumeli tudi to, kakšno vrednost v resnici nosi sreča.

Odkar so bili Danci proglašeni za najbolj srečni narod na svetu in smo si vsi začeli delati zapiske o bajnem življenju, smo z njo postali še bolj obsedeni. Tudi sama sem od majhnega sanjarila o sreči. Ne o poroki ali denarju, temveč o sreči.

Dobro so me okužili z idejo o idealnem svetu, priznam. Potem sem spoznala, da je skrivnost bivanja čisto drugačna, da se ljudje obešamo na nekaj, kar nas na dolgi rok ne more zadovoljiti. Obsedeni smo z nečem, kar je težko uloviti, saj je sreča le minljivo občutje, ki ne traja večno.

Pomislimo, kolikokrat se nam zgodi, da dosežemo stanje popolne zadovolitve brez odsotnosti vsakršne želje, kot srečo definirajo filozofi?

Kako abstraktno se vse skupaj sliši, ko srečo začnemo secirati na majhne koščke.

Veliko bolje bi bilo, če bi ljudje samo sledili svojim občutjem in se ne mučili z nečim, kar je postalo tako priljubljeno kot besede dieta, stres in izgorelost.

Gre za novodobne reaktorje, ki v nas vzbujajo hrepenenje, željo po spremembi, ne da bi se sploh zavedali, česa si resnično želimo. Morda si v svoje življenje želimo vnesti le malce več igrivosti, lepote, miru ali reda, sreča je na tem mestu res širok pojem, od katerega pričakujemo preveč.

Meik Wiking v knjigi Lykke, v kateri išče najsrečnejše ljudi po svetu, omenja, da Danci, kljub temu, da veljajo za najbolj srečen narod na svetu, niso videti preveč prijazni in dostopni.

V čem je torej štos? Je za srečo potrebnega kaj drugega kot prijaznost? Smo lahko srečni kljub temu, da nismo vedno prijazni?

Lars Ap, zagovornik prijaznosti, je za TEDxBergen razkril, da se sreča v resnici skriva v želji, da pomagamo drugim.

Lars, ki je napisal knjigo z naslovom Prekleto prijazni - kako naj najsrečnejši ljudje na svetu postanejo tudi najprijaznejši, ne zagovarja vljudnostnih stavkov, kot sta prosim in hvala, ampak išče iskreno dobroto in skrb za soljudi.

V resnici lahko s tem, ko se ne osredotočamo le nase, veliko prispevamo k skupnosti. Lars meni, da je prijaznost rešitev za nekaj ključnih svetovnih izzivov, ki jih sodobni svet nikakor ne more rešiti.

Čeprav sem bila z znanko, ki je odšla potovat po svetu, v svojih mislih precej kruta, je nikakor ne obsojam. Vsak v svoji bolečini najbolj trpi in se odzove tako, kot pač zna.

Si pa želim, da bi se več druženj začelo tako, da se ob snidenju znebimo vse zadržane energije, ki nam preprečuje, da bi se povezali.

Če bi prijateljica omenila svojo težavo, bi morda obe lažje prebrodili obdobje, ki za nobeno ni bilo lahko. Morda bi ugotovili, da gre le za prehod v fazo, kjer se bova končno naučili poskrbeti zase. In sva se. Vsaka na svojem koncu sveta. Žal mi je le, da sva izgubili stike.

Eno neizpodbitnih dejstev je, da ljudje preveč razmišljamo. Seveda, to nas loči od živali, a nam hkrati tudi povzroča, da trpimo tudi takrat, ko ne bi bilo treba.

Ustvarjamo podobe, ki v resnici ne obstajajo in če z drugimi ljudmi ne uskladimo slike, te podobe postanejo iluzorne. Na koncu nas pripeljejo do točke, ko enostavno ne vemo, čigava resnica je resničnejša.

Zato je pomembno, da smo z ljudmi čimbolj iskreni. Pomembno je, da smo takšni, kot čutimo da smo in da se ne pretvarjamo ter skrivamo za podobami.

Bolje je, če prijateljici naslednjič povemo, da je težko, ko otrok cele noči ne spi in da smo sami preživljali isto, ali da vsaj poznamo nekoga, ki je doživljal enako.

Povejmo ji, da v odnosu s partnerjem ni vedno vse rožnatno in da smo tudi sami kdaj čisto na tleh ter se počutimo izgubljeno. Zaupajmo si vse resnice, s katerimi bomo drug drugega razbremenili teže in prepričanja, da smo v svojih težavah ostali sami.

O sreči je razmišljal tudi nemški znanstvenik Georg Christoph Lichtenberg in prav tako ugotovil, da je človek lahko srečen le takrat, kadar je iskren. Iskrenost nam omogoča, da smo pristni z drugimi in s sabo. Da se ne pretvarjamo. Da lahko konec dneva mirno zaspimo, saj nismo nikogar vlekli za nos in ga prepričevali v nekaj, kar ni resnično.

Z ljudmi se srečujemo vsak dan. Večkrat. Z njimi govorimo prek telefona, jim pišemo in jim mahamo skozi okno. Že s samim stikom jih lahko neverjetno osrečimo.

Naj bo naš naslednji stik iskren in spoštljiv. Sreče ni dobro jemati preveč resno, raje se osredotočimo na to, kako lahko s svojimi besedami naredimo spremembo. Ker v resnici gre le za to. Kaj drug drugemu lahko podarimo.

Kolumno je napisala Manca Čampa Pavlin, avtorica bloga divjazenska.si in instagram profila @divjazenska

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Petra Cvelbar


oddajte komentar

preberite tudi

Takšen je zakon brez seksa (resnične izpovedi žensk)

Niste nemočna žrtev in druge resnice, s katerimi bo razhod lažji

Štiri super pomembne veščine, ki jih morate osvojiti pred poroko (ali resno zvezo)

ne spreglejte

Nikoli ne zamudite vaših najljubših vsebin! Prijavite se na mične e-novice!