Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

"Zakaj kradeš mojo energijo? Ni zate!" (piše: Maja Fister)

So ljudje, ki nas s svojo prisotnostjo napolnijo z eno tako fino toplino. Nam dajo nov zagon, navdih, ideje in voljo. In so ljudje, ki ti vse to posrkajo, kot da je reševanje njihove duše tvoje edino poslanstvo.

11.7.2018 ob 4:06

tri_prijateljice_na_pijaci.jpg

Priznam, moji najbližji prijatelji niso vsi sončki. Nekateri so prav pogosto sitni in zoprni. S kupom ran, brazgotin in prtljage. In ker so v moje življenje stopili, ko sem imela očitno še nizke kriterije in visoko stopnjo tolerance ter mi vmes zlezli pod kožo, so pač še vedno tu. Ne vsi, nekateri pa. A večina je pretežno sončnih. Nasmejanih, produktivnih in proaktivnih. To ne pomeni, da nimajo težav in da jim je v življenju postlano z marjeticami. Gre za njihov pristop, gre za način, kako se lotevajo težav, ki jim jih življenje prav nesramno vrže v glavo. In ta mi je všeč.

Danes nove prijatelje izbiram bolj selektivno. Tako si vsaj govorim. Poskušam se obkrožati s tistimi, od katerih se kaj novega naučim, mi spodbujajo pozitivne vibracije in rastejo z mano. To so tisti večni pozitivci, ki polepšajo dan že s tem, da so. Optimisti in iskalci rešitev, ki že samo s prisotnostjo dajo občutek, da bo še vse v redu. Taki, ki te spodbudijo, da se zmigaš in pometeš pred svojim pragom. Ampak sam. S svojo metlo. Brez potuhe.

Priznam tudi, da niti sama nisem vedno najboljša družba. Itak, da sem kdaj sitna. In to ne rahlo sitna. V resnici ne poznam vmesnih poti. Zato – ko sem grozna, sem grozno grozna. In ko sem sonce, sem pač sonce. Vseeno, tudi v megli mislim, da je edini učinkovit sistem za razpihovanje oblakov pozitivno frfotanje in ne pasivno ždenje na mestu. In mislim, da tak sistem deluje. Zoprnija, jamranje, smiljenje sebi in drugim ter mrki obrazi pač ne rešujejo problemov. Zato si ob bednih situacijah nadanem tisti "saj bo vse ok" obraz in se med preklinjanjem lotim težave. Ampak zdaj šele pridemo do pravega problema, s katerimi se soočamo pretežno pozitivni večni optimisti. Če ste med njimi, se prepoznate. Če niste, poskušajte razumeti tiste, ki so. 

Ljudje sčasoma vidijo samo še to "saj bo vse ok" masko. Pozabijo, da si pod njo lahko tudi grozna, sitna in na robu obupa. Mislijo si – "Pa ti sploh nimaš nobenih problemov, vedno si tako pozitivna!" V resnici pozitivci nismo vedno ok. Samo prepričujemo se, da smo, prepričati pa nam uspe delno sebe, očitno v celoti tudi druge.

In ko imaš enkrat neuradni status večnega pozitivca, ki nima enega problema pod tem soncem, pridejo podlasice. Tako pravim tistim, ki se hranijo s tvojo energijo. Njim je fino v tvoji družbi, ker gredo domov prerojeni, spočiti in napolnjeni. In ti? Ti greš domov izmozgana. 

Sama o svojih globljih težavah – ki niso to, da imam kup dela in da ne vem, kaj bi danes kuhala – redko razpravljam s prijatelji. Že od nekdaj. Ker vem, da jih v resnici lahko rešim le sama. Pri sebi. In le, če je moja težava take narave, da mi lahko prijatelji z njo konkretno pomagajo, se obrnem nanje. 

S svojo energijo sem zadnja leta postala malo škrta. Ker se podlasice nanjo priklopijo hitreje kot milenijci na Wi-Fi. Ne vedo, da naš izvir pozitive ni neusahljiv in ne vedo, da ga moramo pred spanjem vsak večer na novo napolnit tudi sami. Včasih že na sredi dneva. Kot pametni telefon. In ne, nimamo powerbanka.

Kot električarjeva potomka si pogosto predstavljam, da to deluje podobno kot kolektorji. Polnimo se na sonce, pravo sonce, pa sončne ljudi, smeh in dogodivščine. In ko je dan meglen, ko nas obkolijo namrgodeni obrazi, se spraznimo hitreje. In naš podaljšek, na katerega se priklapljate, ima precej dolg kabel. Na njegovem koncu je velik razdelilnik, da se nanj lahko priklopi vedno več izpraznjencev. Ampak tudi nam kdaj izpade varovalka. In tudi mi moramo plačat račun za energijo, če nam je ne vračate. 

Zato sem letos postala nesramna. In še bolj škrta. Ne maram več družbe ljudi, za katerem vem, da bodo name vrgli vse svoje težave in pričakovali, da jih bom odnesla domov namesto njih. Ne maram več ljudi, ki so prepričani, da nikoli nisem žalostna, samo zato, ker o svojih težavah, ki jih predelujem sama, ne govorim na glas.

Tudi pretežno pozitivni večni optimisti imamo kdaj meglo. Ne razumi nas narobe, radi pomagamo. Resnično radi. A le, če je tvoj problem tak, da ti ga lahko konkretno pomagamo rešiti. Žal pa je večina jamravcev danes polna težav, pri katerih nimamo kaj storiti, rešitev pa navadno precej očitno leži pred njihovimi očmi. In jo lahko izvedejo edino in povsem samo oni. 

Ampak, Maja, a ne razumeš, da potrebujem le tvojo podporo? Ne. In podpore ne maram mešati s potuho. Ne bom oseba, ki te bo potrepljala po rami in rekla, "Saj bo vse v redu", čeprav nič ne kaže na to, da bo. Ne bo v redu, dokler ne dvigneš riti in se spraviš k iskanju rešitve. Lahko ti dam nasvet, kaj bi bilo po mojem mnenju pametno narediti, čeprav to zagotovo že veš. In če na koncu mojega nasveta ne upoštevaš niti malo, jih bom nehala deliti. In nehala hoditi na kavo. Ker se ne premikava nikamor. Ne ti, ne jaz. Premika pa se števec potrpljenja in preostale energije. Proti ničli.

Morda se sliši sebično in grobo, a vsem bi bilo lažje, če bi jamrali samo takrat, ko težave ne moremo rešiti sami, ampak dejansko potrebujemo pomoč. In če resnično potrebuješ pomoč, to povej na glas. Čimprej. Tistim, za katere veš, da ti resnično lahko pomagajo pri iskanju rešitev. In zagotovo bodo prisluhnili. Ne glede na to, koliko energije jim je ostalo.

 

maja_fister.png

 Kolumno je napisala Maja Fister.

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Thinkstock


oddajte komentar

preberite tudi

Šest stvari, ki jih vsak moški pričakuje v zvezi (a je preveč sramežljiv, da bi to povedal)

Starost, ko ženske najbolj uživajo v seksu

Vas po seksu boli nožnica? Tu se morda skrivajo razlogi

ne spreglejte

Nikoli ne zamudite vaših najljubših vsebin! Prijavite se na mične e-novice!