Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Potopis s Kube: Tja, kjer se je rodila salsa

Kuba Santiago de Cuba, prestolnica salse, je tudi kraj začetka kubanske revolucije ter evolucije literature, glasbe, arhitekture, politike in etnologije.

21.10.2017 ob 5:00

DSCN8558.JPG

Imela sem željo. Močno željo, da bi rojstni dan preplesala. Tam, kjer se je rodila. Salsa. Verjela sem, da mi bo uspelo. Kuba sicer na vsakem koraku ponuja presenečenje. Prijetno, če ji dovoliš, da te nauči kaj novega. Po najbolj turistično obarvanem začetku pisanega potovanja se odpravim na jug. Kjer so doma pristni Kubanci. Da najprej izpolnim svojo prvo rojstnodnevno željo. Osvojiti najvišji vrh Kube. Zakaj? Ker ima turkizno ime.

Kubanska vasica ob kristalno čisti reki. Svojo pot si utira med visokimi palmami. Bujno rastje s svojo zeleno veličino izžareva pristnost. Povezanost z naravo. Krave so povsod na cesti. Avokadova drevesa pri njih rastejo kot pri nas češnje. Ne, ni sezona. Pa tako sem se veselila domačega sadja. To je Santo Domingo.

Pred dobrim letom dni so bile tu tri hiše za oddajo turistom. Danes jih je vsaj deset. Dve noči prespim v Casi Julio. Pogled na zelene vrhove, žuboreč potoček, obkrožena s sadnimi drevesi. Mango, mandarine, banane, avokado. Najboljši zajtrk z zagotovo najbolj zenovskim okoljem. Že če bi lahko zajtrk jedel ves dan, bi se ti zdelo, da si videl ogromno. Sprehodim se med domačini in se odločim, da se odpravim tja, kjer so leta 1958 odmevali streli gverilskih akcij Fidela Castra.

Radio Rebelde

Comandancia de la Plata. Nekoč vojno območje, kjer se je v svojih idiličnih skrivališčih skrival veliki vodja. Danes prostor, kjer se v živo bere in gleda zgodovina. Kot novinarko me navduši sedež Radia Rebelde. Od tod so Fidelovi uporniki oddajali prve novice. Tu so Fidelovi govori dobili razsežnosti, kakršnih prej ne bi mogli doseči. In kdo ga je vzpostavil? Kdo drug kot veliki Che! In ravno zaradi njegovega zanosa, da mora biti ljudstvo ozaveščeno in izobraženo, so predvajali tudi določene izseke iz literature, vse seveda med kubansko revolucijo. V sosednji hiši, eni od danes stoječih 16, hranijo celo tipkalni stroj. Kakšna poezija!

V zbranem premišljevanju se počasi odpravim nazaj v dolino, kjer se ob reki sprehodim proti nekoliko bolj odročnim vasem. Srečam vodnika, ki nas je vodil po zgodovinskih kotičkih pod najvišjim kubanskim vrhom. Vrača se domov. K ženi in dvema hčerama. Nese jim zelje. Opazujem njegov korak. Urno stopa. Nasmehne se in pravi, da turisti načeloma v vaseh niso najbolj dobrodošli. Zakaj? Ker so vasi del nacionalnega parka in je za vstop treba plačati vstopnino. Ja, pričakoval je plačilo. Pomislim najprej. A ko nadaljuje in me povabi domov na kavo, da me bo njegova žena zagotovo vesela, spremenim mnenje.

Živijo v leseni kolibi s črno kuhinjo in tremi posteljami v drugem prostoru. Z zavesami so ločili spalni del od bivalnega. Star ventilator, sestavljen iz več različnih delov, ustvarja rahel vetrič. Na steni iz lesenih desk visi plakat trenutno najpopularnejšega kubanskega pevca. »Kako si želim na njegov koncert,« pravi. S toplim stiskom rok in z iskrenim nasmehom me v svoj dom sprejme njegova žena. Takoj za tem, ko močno objame svojega moža, ki se je vrnil z dela in najverjetneje zaslužil okoli ... saj ne znam preračunati. Dvajset evrov, ki jih dobi na mesec, razdelite na vse dni v mesecu. Toliko dobi plačano na dan. A je zadovoljen. Kako jim uspeva, se sprašujete. Tudi jaz sem se. Pridno varčuje že vse življenje. V drugi vasi je pred leti kupil hišo. Uredil jo je in jo oddaja turistom. Zdaj varčuje že za drugo. Ja, če si varčen, so nepremičnine na vasi »poceni«. Tako mu uspeva. Kadar ni turistov, ni vodenih ogledov, takrat je hiša navadno prazna. Zato se tja odpravijo na počitnice. V približno uro in pol oddaljeno vas.

20170301_113418.jpg

Po najbolj strmi kubanski cesti

Medtem njegova žena kuha kavo. V visok lesen terilnik vrže sveže pražena kavna zrna, jih stre in skozi filter v zarjavelem držalu preliva vrelo vodo. Kako diši! Želela sem si kupiti kakšen kilogram, da bi še zaslužili kaj, a je nimajo več veliko. Potrebujejo jo zase. Sezona letos ni bila dobra. Tudi sadja in zelenjave ne bo dovolj.

Dobro jutro, Santo Domingo. Ob vstopu v nacionalni park poiščem svojo skupino in po skoraj treh urah čakanja se natrpamo v džipa. Ta nas odpelje po najbolj strmi cesti na Kubi. Po manj kot petih kilometrih dokaj adrenalinske vožnje naredimo 750 metrov višinske razlike. Na izhodišču nas pričaka kmet, ki prodaja pomaranče, grenivke, pomelo, banane ... Mešanica »vsega po malem« stane približno evro. Kako z veseljem mu v roko stisnem dva evra.

Vroče je. Ura je skoraj poldne. Sopara tropskega gozda je neverjetna. Sonce močno pripeka. Vzpenjamo se, spuščamo, hodimo v senci bujnega zelenega rastja in poslušamo petje tropskih ptic. Neutrudne so. Kot večina naše skupine. Trojica italijanskih kuharjev vmes popusti. »Se vidimo v koči,« se odločijo, da se nam pridružijo na večerji. Kjer bomo na osvojenih približno dveh tretjinah poti prespali. Razgled ni ne vem kaj, a je okolica tista, ki navduši. Meglica, ki se razkadi in pokaže vso veličino visokih tropskih palm. Malo se pooblači, pade nekaj osvežujočih kapljic in kmalu posije sonce. Vlaga v zraku z močno pripeko ubija. A vztrajnost alpskih narodov, združenih v tej skupini, nas pripelje do lesene hiške, kjer prespimo. Večerja? Raje ne povem, kaj. Še kuharji niso mogli verjeti svojim očem. Ko so prisopihali do nas, so odločno povedali: »Jutri ne gremo na vrh.« Ja, odločili so se, da se naslednje jutro po zajtrku odpravijo nazaj v dolino, vrh pa prepustijo nam. Sedemdesetletnemu nizozemskemu paru, dvema mladoletnima Nemcema, skupini francoskih mladeničev, dvema umirjenima in tihima Nemkama ter Slovenki, ki bo na 1972 metrih pričakala svoj 30. rojstni dan.

Želja se je uresničila

Oblačno in vlažno jutro. Po noči tisočerih zvezd. Tropske kapljice nas hladijo do skoraj pol poti. Najbolj zanimivo dejstvo – po vsakem prehojenem kilometru te pričaka oznaka, koliko si jih že prehodil. Ja, na Kubi vzpone na hribe (o gorah žal ne moremo govoriti) merijo v prehojenih kilometrih in ne po doseženi višini. Po nekaj desetih vzponih in spustih mi je povsem jasno, zakaj je tako. Pridemo do vrha. »Feliz cumple, Anja! (Vse najboljše za rojstni dan, Anja!)«

Kot sem si zadala, rada bi plesala. Zato naredim vse, da se takoj po vrnitvi v dolino do večera pripeljem v prestolnico salse. Santiago de Cuba. V vsej svoji nočni veličini. Glasba na vsakem koraku. V vsakem lokalu. Na vsaki terasi. Kljub utrujenosti ne morem, da ne bi.

Jutro v atriju čudovite staromeščanske vile. Kljub onesnaženemu zraku me mesto navduši. Ljudje so umirjeni. Živijo. Živijo polno življenje. V vsaki ulici me preseneti kaj drugega. Od razigranih otrok, ki pritečejo k meni, ko vidijo, da delim bonbone, do betežnih moških, ki sedijo na stopnicah pred vhodom v hišo in nimajo kaj početi, ter nasmejanih ženic, ki počasi in vztrajno grizejo po klancu navzgor. Po zgubanem čelu jim tečejo kapljice potu. Čudovit rožni park ob obali, ribiči s starimi mrežami in skoraj neprepoznavnimi čolni, na katerih zasluženo počivajo pod dežnikom z napisom Coca-Cola. Najlepši odtenki pročelij starih kubanskih hiš, ki pišejo neverjetne zgodbe revolucije, svoj čar pokažejo ob sončnem zahodu.

Santiago de Cuba je drugo največje mesto na Kubi in blago rečeno zaklad kulturne in zgodovinske dediščine. Na Trgu revolucije se je leta 1953 začela kubanska revolucija. In se nadaljevala evolucija literature, glasbe, arhitekture, politike in etnologije. Vedno, ko potujem, si rada ogledam kraje, ki niso na seznamu »deset top krajev, ki jih morate obiskati«. Odločim se za nekoliko oddaljeno utrdbo, Castillo de San Pedro de la Roca del Morro. Tja se odpravim z nizozemskim parom. Popoldne nista imela časa za sprehod, ker sta bila na tečaju salse. Neverjetna sta! Uredim nam prevoz do gradu. S starodobnikom. In zasebnim voznikom. Ki s sabo vzame še svojo ženo. Ker že dolgo nista bila nikjer, gre z nami v dobro uro oddaljeno vasico. Ko se sprehajamo po gradu, iz vsake špranje in line kukamo proti Karibskemu morju. Po njem so pred leti proti Kubi pluli gusarji. Kot v filmu. Z zidov seže pogled do majhnega otoka. Tja hočem.

Več o fantazijskem ribiškem otoku v tretjem, zadnjem delu, ki ga najdete tukaj

Prvi del potopisa najdete tukaj.

Potovanje po Kubi z besedo in fotografijami opisuje Anja Kovačič


oddajte komentar

preberite tudi

Čas za novo ljubezen? To so nasveti za zmenke po razhodu

12 stvari, ki jih v razmerju ne prenaša nobena močna ženska

Pet znakov, da je zaljubljen (in pet, da ni)

ne spreglejte