Kjer najverjetneje ženska, ki jih šteje več kot jaz, na prizorišču literarnega in ''akademskega pogovora'', kjer so obiskovalce na vhodu obveščali, da se bo predavanje kmalu začelo – pozabi.
Pozabi, da ni v Hali Tivoli na špilu, pozabi da ni na javnem protestu sredi Kongresca.
Tako ji gre na živce moja lahkotnost, naklonjenost, ki jo prejemam od sogovornice. Na živce ji gre, da Taiye pohvali moje svetleče škorenjce, ker za to na tem mestu najverjetneje ni prostora, iritira jo, da si dopolnjujeva šale, se med smehom skoraj primeva za roke in si dopolnjujeva misli, ko Taiye razlaga o tem, zakaj morajo kakšne zgodbe živeti le v knjigah in nikakor ne bodo uspele na platnu. Ker filmu zmanjka prostora za podmisli, podstavke, oris notranjega sveta, namig na še nevzniklo čustvo, ker knjiga zmore v tem primeru več kot slika.
Gospa pa sikne, tako ji gre na živce, da se pač ne spotaknem in da mi gre dobro, da si ne more pomagati in pozabi, da je na kulturni prireditvi in zgrize vsa svoja lastna načela in krikne tja med nas.
Ne, to si ti, kaj sem pa jaz varianta.
Samo opisujem sliko. In upam, da ji je lažje.
Me pa presenečajo ti kriki, ki predvsem pričajo o tem, da nismo najbolj zrela sodobna družba. Da smo v resnici morda vedno bolj zastrašujoči skupek malih kompleksov, lastnih frustracij, osebnih neuresničenosti, ljubosumij, predsodkov.
Da nismo več družba, ki daje prostor in priložnost, ampak zna vedno bolj le prekleto dobro soditi.
Vse po vrsti. Espejevci naj bodo srečni, če imajo konec leta kakšnih 100 evrov dobička, učitelji si ne zaslužijo plače, ker imajo poleti dva meseca prosto. Belka se ne sme pohecati iz belcev, ženske pa overall bolje, da nismo lepe in pametne ob enem.
Straši me, da bomo tako sterilizirali družbo, da nihče več ne bo smel biti inteligentno piker, nagajiv, hudomušen, laskav, flirty, prijazen, topel in mehak.
Straši me, da se bodo na primer, kot v poceni ameriških serijah, na temo black historya le temnopolti lahko hecali med sabo.
Kaj pa imaš na urniku danes? - Ah, zaspal sem, Maclom X bi bil in afroameriška zgodovina. – Haha, sam sebe si prešprical.
Pred časom sem že napisala, da se bomo v prvi vrsti bejbe pojedle med sabo. Hvala bogu zdaj živim že precej in vedno bolj drugače.
A me vseeno skrbi. Leto 2018, demokratična nacija, svetovi in države, kjer v ustavah piše, da jim vlada ljudstvo. Ljudstvo pa bi najraje obglavilo samo sebe.