Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Nepopolna mama: Glavna zmota o samohranilkah je, da smo uboge

Eva Lozina je Nepopolna mama. Mama, ki prizna, da je njen otrok kdaj nepojasnljivo tečen, njun dom ni vedno čist in njeni lasje niso vedno bleščeči, kot je to morda videti na Instagramu.

29.1.2018 ob 6:00

1micna_nepopolnamama4.JPG

Mična je tokrat jutranjo kavo spila z Eva Lozina, gospodično, ki stoji za uspešnim blogom Nepopolna mama. Na njem si ne mara zatiskati oči pred malo manj blaženimi deli starševstva, a se iz njih rada tudi pošali.

Govorili sva o izzivih in prednostih mamic samohranilk, o ljudeh, ki jih bolj kot nasilje v družini motijo blogerke, ki na Instagramu pokažejo svoje otroke, pa o popolnih domovih, kjer otroci ne jočejo, a v resnici niti ne obstajajo … 

Kako bi se predstavili tistim, ki vas še niso srečali?

Sem mlada, no, relativno mlada mama zdaj že dveletnemu Luki, ki je z nosečnostjo ugotovila, da je materinstvo drugačen svet, kot si ga je predstavljala. Ugotovila sem, da je "mama svet", kot si ga predstavljamo, zelo navidezna realnost, kjer je na Instagramu vse popolno, vsi otroci so veseli, jedo brokoli, spijo celo noč, nikoli ne zbolijo, mamice pa med seboj tekmujejo, kateri je lepši, boljši, pametnejši. Na koncu ugotoviš, da ni vse tako bleščeče. 

Od nekdaj sem imela malo bolj sarkastičen humor ter pogled na svet in prijateljice so mi vedno govorile, da bi morala pisati. Ko sem na porodniški začela malo spremljati bloge, sem ugotovila, da so vsi otroci na njih popolni, vse mame srečne in blažene, nobena ni utrujena in naveličana vsega. Sem jaz čudna, sem se spraševala. In to je bil razlog, da sem začela pisati blog Nepopolna mama, ker se nisem čutila kot del tega "popolnega" sveta. Blog deluje eno leto in v tem času se je nabralo že veliko mam, ki jim je ta realnost blizu, to tudi priznajo in se zavedajo, da to nikakor ne pomeni, da imajo svoje otroke zato kaj manj rade.

2micna_nepopolnamama2.JPG

Na vašem blogu se mešata realno razmišljanje o vzponih in padcih mam, s ščepcem humorja. Kako pomembno je, da se pri najbolj resnih vlogah življenja znamo tudi pohecati? 

To je najpomembnejše. Sem oseba, ki se trudi življenje sprejeti takšno, kot je. Ljudje pogosto mislijo, da sem negativna, ker se rada pohecam iz stvari, iz katerih se kdo drug mogoče nikoli ne bi. Ampak ravno zato verjamem, da vsaka stvar v sebi nosi vsaj nekaj pozitivnega, vse je za nekaj ok. Morda ne za tisto, kar si načrtoval, a za nekaj že bo. Živimo v svetu, ki je resen, stresen in poln obveznosti, zato se moramo malo ustaviti, nasmejati in ne jemati vsega tako strogo, niti materinstva. 

Spregovorili ste tudi o temi, ki ni redek pojav, a – vsaj pri nas – še vedno obrača poglede – samohranilstvu. Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo o samskih mamicah?

Največja zmota zame je, da so mame samohranilke uboge. Mislim, da ni tako. Seveda ti kdaj manjka kakšna odrasla oseba, a ves svoj prosti čas lahko namenim otroku, nikomur se ni treba prilagajati, skrbeti, kje je, še za nekoga prati in kuhati, ko pride iz službe. Si ti in tvoj otrok in čas si organiziraš, kot vama paše. To res ni tako slaba situacija, v kateri se lahko znajdeš in vsaj 100 drugih slabših obstaja. Veliko slabše je živeti z nekom, ki te dela nesrečnega, se prepirati ali celo trpeti nasilje. 

Smešno mi je tudi, ko mi kdo na to, da sem samohranilka reče, "vsaj vikende imaš kdaj proste". Z Luko sva res čisto sama in nimam proste vsake druge srede ali vikenda, kar pomeni, da sva vedno skupaj. Pa tudi mame nismo najbolj vesele, ko damo otroka nekam v varstvo, ker se ne sprostimo, ampak sekiramo, kje je zdaj naš otrok, kaj počne in če je vse v redu.

3micna_nepopolnamama3.JPG

Kateri so največji izzivi samohranilk in kako se spopadate z njimi?

Samohranilstvo je pri nas zanimiv pojav, ker si celotna družba zatiska oči, da to sploh obstaja. Dejansko nimaš enega hotela, ki bi imel ponudbo za eno odraslo osebo in enega otroka. Vsi imajo 2 odrasla + otroci. Že samo iz tega vidika. Žal pa živimo v času, ko je tega vedno več, družine se razhajajo, ločitev je vedno več. Klasična družina mama in oče je postalo mama in njen novi partner pa oče s svojo novo, to ni več redek pojav, ljudje pa se še vedno obračajo. 

A največji izzivi so pravzaprav posem vsakdanje, najbolj banalne stvari, kar si jih lahko zamisliš. Na primer prinesti vrečke iz avta, peljati zjutraj psa na sprehod, iti k zdravniku, frizerju ali se stuširati, ko je otrok buden. Ampak se nekako zorganiziraš. To mi je prineslo tudi veliko spoznanj o ljudeh okoli mene. Pokazalo se je, kdo so pravi prijatelji, ki me razumejo, jim je jasno, da ne morem hoditi po kavah, a to ne pomeni, da več ne obstajam. To pomeni samo to, da morajo na kavo priti k meni, ker mi je to 100x lažje, kot v kavarni gledati, kako Luka razmeče cel lokal. A se znajdeš. Luka gre tako z mano kamorkoli že grem in naučiš se, da ni treba z vsem tako komplicirati, kot to danes zna marsikatera moderna mama. Kar pa je tudi pozitivno.

V svetu Instagrama, popolnih fotografij, osvetlitev in kadrov je tudi starševstvo, posebej materinstvo, na videz postala pravljica, kjer prav nič ne gre narobe. Kako pomembno je, da tudi mame na glas povedo, da sem in tja niso okej in da vse stvari ne gredo vedno po načrtu?

Trudim se, da je moj Instagram lep, a opažam, da so najbolj všečkane, komentirane in deljene ravno tiste slike, ki so najbolj realne, na primer, ko se Luka vrže ob tla ali kriči, ker sem mu oblekla zelene nogavice namesto modrih. To je tisto, s čimer se mame lahko poistovetijo. Tudi blogerke imamo dolžnost, da drugim mamam olajšamo svet materinstva, ne da jim dodatno narekujemo neke standarde popolnosti, ki jih nihče ne more doseči.

4micna_nepopolnamama1.JPG

Katera so najbolj nadležna vprašanja, očitki in dobronamerni, a slabi nasveti, ki jih mlade mamice, samohranilke ali ne, dobivajo na dnevni bazi, pa si želijo, da jih ne bi več? 

Najbolj nadležen očitek, ki smo ga deležni starševski blogi je ta, da preveč izpostavljamo svoje otroke. To je nekaj, v kar se ljudje radi vtaknejo, čeprav hkrati sami objavijo svojega malčka na kahlici. Jaz svojega otroka objavljam, ker sem 5 let nazaj objavljala svoje življenje, kje sem bila, kaj sem jedla, danes pa je moje življenje Luka in to se mi pač danes v življenju dogaja. A večina nas blogerjev bistveno bolj pazi, kakšne fotografije objavljamo, v kolikšni meri otroke izpostavljamo, kot pa nekdo, ki je neznan. Danes otroke objavljajo skoraj vsi. Spoštujem tiste, ki jih ne, ne maram pa, da kdo očita drugim, kar počnejo oni. Smešne so fotografije, na katerih malčkom čez obraz nalepijo sončke, srčke … Če ga ne želiš objaviti, kar pač ne objavi, tega res ne razumem. A spet, vsak naj se pač odloča sam. 

Sicer so tudi v Sloveniji blogi, kjer so otroci zelo, zelo izpostavljeni, tudi v situacijah, ki so preko meje dobrega okusa, a to ni stvar javnosti. Kakšne posledice bo to prineslo, je na njih samih. Žalostno je, da ljudje bolj obsojajo to, da je nek bloger objavil svojega otroka, kot pa to, da je polovica otrok lačnih. Družba se ukvarja z napačnimi stvarmi.

4micna_nepopolnamama5.JPG

Kdaj bloganje kot hobi preraste v posel? 

Načeloma, ko pridejo prva sodelovanja. Vprašanje je, kakšno mnenje o njih imaš, koliko si jih sploh želiš in v kakšni meri pustiš, da narekujejo tvojo vsebino. Sama sem jih dolgo zavračala, dokler ponudbe niso postale večje o moje redne plače. Takrat sem prišla do točke, ko sem se morala odločiti, ali bom šla s tem naprej in posvečala še več časa ali pa ga namenila zgolj službi. Takrat sem namreč tri mesece 8 ur delala v redni službi do 16h, potem dokler ni Luka zaspal, bila z njim, nato pa še do 3h zjutraj na računalniku ustvarjala blog. Nato sem ugotovila, da tega fizično več ne morem. Službo, ki me niti ni najbolj veselila, sem zato pustila in stvari z blogom so se začele odpirati. Zdaj imam sodelovanja, ki jih čutim, v katerih se najdem in bi jih uporabljala tudi sicer, kar mi je super. 

V zadnjem letu je influencerstvo postalo dobra priložnost za posel, a na trenutke kaže, kot da je influencer lahko prav vsak, ki ima dovolj sledilcev, ne glede na to njegovo kakovost in kredibilnost. Kaj o tem pojavu menite vi?

Pojav influencerjev ni nov, je le nova beseda za to. Ženske so že davno nosile pričeske kot Maryln Monroe, bila je influencerka, a ji nismo tako rekli. Sama beseda pa je danes dobila nek negativen prizvok, ker so si jo ljudje začeli nadevati kar sami sebi. Morda celo na podlagi umetno ustvarjenih številk, a to je trend, ki je trenutno v zamahu in tako pač je. Kredibilnost pa je nekaj, kar bi moral vsak razdelati sam pri sebi.

Organizirali ste tudi blogersko konferenco, ki je to sceno malo približala Mariboru … 

Opazila sem, da je veliko druženj, konferenc, kjer se združujejo le določeni blogerji, pomembno pa se mi zdi, da se družimo in pomagamo vsi skupaj. Poleg tega je manjkal tudi stik blogerjev s podjetji, da niso to le e-maili, ki letijo sem in tja, ampak tudi energija, ki jo začutiš v živo. Nastal je projekt Blogsi, za katerega so bili najprej vsi skeptični, ker je bil v Mariboru in to je na koncu sveta, čeprav je to uro stran iz Ljubljane. Na koncu je prišlo več kot 100 blogerjev, več kot 60 predstavnikov različnih podjetij in medijev, imeli smo dve okrogli mizi in spoznavanje z blogerji in zadeva je izpadla super. Smiselno je, da se povezujemo, si pomagamo in da so podjetja tako odzivna, kot smo tudi mi. Blogsi 2018 torej zagotovo bo, kdaj, pa še ne vem.

 

5micna_nepopolnamama6.JPG

Kakšne so torej lastnosti dobrega blogerja?

Najbolj pomembno je, da imaš postavljene svoje cilje. Čeprav bi marsikdo rekel, da je to iskrenost in kredibilnost, a to ne pije vode. Priča smo pojavom, ko so najbolj uspešni blogi, ki nimajo nobene kredibilnosti in globlje vsebine, pa Denise Dame vsi poznajo. Za uspeh je najbolj pomembno, da veš, kaj hočeš doseči, sporočiti in pri tem vztrajati. Neke delovne navade so nujne, ker brez nič ni nič. Moraš vložiti trud, čas ali denar, kaj boš pokazal, pa je v bistvu na tebi. 

Kam vas bo odneslo v prihodnje? 

Upam, da na Hrvaško. Tam sem rojena in čutim to navezanost. Vedno sem se malo bolje počutila v Zagrebu, delam v tej smeri, da bi se preselila tja in tja prenesla tudi aktivnosti in delo. Verjamem, da sta trg in potencial tam velika in upam ter verjamem, da bom nekoč tam. Kar se tiče bloga, bomo videli. Vedno pravim, da je situacija pri meni kot mami blogerki malo drugačna, ker je težko verjetno, da bom imela v bližnji prihodnosti še kakšnega otroka ali se poročila in gradila hišo, vse to pa so dogodki, ki jim rada rečem "pospeševanje prodaje", saj prinesejo nove teme in občinstva. Večina mama blogov ima vsaj dva otroka, poroke in podobno, pri meni pa tega vsaj v bližnji prihodnosti ni na vidiku. Bomo videli, kako dolgo bo moje pisanje zanimivo, verjamem pa, da se bo blog kmalu usmeril v bolj lifestyle vsebine, prostora je še.

Intervju in fotografije: Maja Fister


oddajte komentar

preberite tudi

Čas za novo ljubezen? To so nasveti za zmenke po razhodu

12 stvari, ki jih v razmerju ne prenaša nobena močna ženska

Pet znakov, da je zaljubljen (in pet, da ni)

ne spreglejte