Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Kako v svetu pustiti sled (piše: Manca Čampa Pavlin)

Ta kolumna je za vse tiste, ki tavate v temi in ste utrujeni od življenja; od vsega, kar se vam dogaja. Za vse tiste, ki se želite premakniti, kaj spremeniti, pa se ob tem počutite, kot da se ves čas premikate na mestu.

15.4.2019 ob 4:15

Manca_oktober2018_PetraCvelbar_023-2a.jpg

Pred kratkim sem se sprehajala po centru mesta in slišala pesem Beyonce z naslovom I was here. Slišala sem jo prvič. Sledila sem glasu in se znašla v praznem lokalu, kjer sem obstala in poslušala besedilo:

“Bila sem tu. Živela. Ljubila. Rada bi, da bi vedeli, da sem dala vse od sebe, naredila, kar sem mogla. Nekomu podarila košček sreče. Rada bi zapustila ta svet malce boljši samo s tem, ker sem bila tu.”

Tako močno me je zadela, tako pomembno sporočilo nosi, ki ga v vsakodnevnem življenju preprosto preslišimo. Ne zavedamo se, kako pomembno sled puščamo nekomu drugemu že samo s svojim obstojem.

Čeprav pravijo, da ima vsak človek le peščico pravih prijateljev, sem skozi leta pridobila veliko dobrih prijateljic, ki so zame pravo bogastvo. Čisto pri vsaki cenim nekaj, česar drugi nimajo. Ko odmislimo, kaj vse nas moti na drugih in se osredotočimo na to, kar nam ljudje lahko dajo, smo doumeli bistvo.

Nihče ni popoln, vsakdo pa lahko s svojo edinstvenostjo vpliva na nas. Morda z nasvetom, uvidom, včasih celo z neprijetno lekcijo, ki jo moramo dobiti.

Zame so moje prijateljice dragocene, saj mi pomagajo razumeti stvari, ki jih ne znam razvozlati sama, predvsem pa nas vse združuje to, da na tem svetu iščemo smisel, bistvo, iščemo nekaj, s čimer želimo pustiti sled. Kopljemo, raziskujemo. Čisto vse rinemo naprej in ta moč me vsakič znova preseneča.

Koliko stvari se nam je že zgodilo, kaj vse smo že preživeli, kolikokrat že skoraj obupali, pa se je vedno znašel nekdo, ki nam je ponudil roko, nas potisnil naprej. In zdaj, ko vidim, da se vrtimo v času, ko se vsi želimo spremeniti, se mi zdi še toliko pomembnejše, da znamo ceniti, kaj nam lahko drugi dajo.

Nič ni narobe, če se ta hip ne počutimo živo, pomembno je, da želimo poleteti, da hočemo spet nekaj občutiti, da želimo potolažiti otroka v sebi.

In čeprav se bo vedno našel nekdo, ki bo menil, da preveč razmišljamo o stvareh, je pomembno, da ne odnehamo. Vsi si namreč želimo napredovati. Kaj spremeniti. Najti poslanstvo, s katerim bomo pustili sled.

V dobrega pol leta se mi je zgodilo veliko, predvsem pa sem vnovič spoznala, kako malo vem na tem svetu in da sem tu predvsem zato, da se učim. Da se ne morem čez noč dokopati do odgovorov. Da je zame najboljše, da ostanem hvaležna, odprta, potrpežljiva.

Spoznala sem, da nekatere stvari bolijo in da nikogar ne morem rešiti, če sam ne pristane na to. Potrpežljivost ni božja mast, vendar v mnogih situacijah celi rane. Tudi čas.

Nemogoče je razumeti vse, kar se dogaja okoli nas, zato ni dobro, da si to ženemo k srcu bolj, kot je treba. So stvari, na katere lahko vplivamo, in so tiste, na katere ne moremo. Predvsem na svoje instinkte, na stvari, ki niso logične, racionalne. Da bomo razumeli te, se bomo morali poglobiti vase.

Vem, kako se počutite. Težko je nositi vsa bremena. Včasih je težko že zadihati svež zrak, se česa veseliti. Včasih si želimo samo spati. Prebroditi težko obdobje. Zato je tako zelo pomembno, da se začnemo ceniti, najprej zgolj zato, ker smo tu.

In potem pride dan, ko nam je dovolj in se odločimo, da nekaj spremenimo. Ne vemo, ali smo na pravi poti, kar niti ni ključno. Pomembno je, da smo naredili premik. Se za nekaj odločili. Znotraj sebe poiskali steber, ki nas bo obvaroval tudi v najviharnejših časih.

V tem duhu nadaljuje tudi Beyonce: "Želim pustiti svoje sledi na pesku časa, želim vedeti, da je nekaj bilo, nekaj, kar sem sama prispevala. Ko bom zapustila ta svet, ne bom ničesar obžalovala, saj bom pustila nekaj, kar si bodo zapomnili, nekaj, česar ne bodo pozabili."

Kar naenkrat sije sonce močneje in tudi dež nas več ne moti. Ne motijo nas naša občutja na poti, saj jih znamo sprejeti, se jim prilagoditi. Dovolimo jim, da so del nas, nič več in nič manj.

Tudi vaš čas bo prišel. Prisluhnite si, prisluhnite signalom na poti. In še malce počakajte. Že z zavedanjem vsega delate korak naprej. Začutili boste notranjo moč in vzgon, da je čas, da začnete delati stvari tako, kot so vam namenjene. Težko vas bo premakniti, preprosto vedeli boste, da gre zares.

Za dobrim konjem se vedno praši, kar nas ne sme ovirati. Je pa dobro vedeti, kako vzdrževati moč in pogum. Tudi, če vam ni povsem jasno, kje ste, se potrudite, da v vseh svojih revolucionarnih podvigih (štejejo tudi čisto majhni) življenja ne jemljete preveč resno.

Za začetek bodite pristni. Na glas si povejte, kaj si v resnici želite. Naredite kakšno neumnost. Smejte se. Je takšne stvari lažje izreči kot storiti?

Ko sem se pred kratkim znašla na razpotju, nisem vedela, kako naj umirim svoj nemir. Šla sem v gozd. Kljub tišini sem skušala izkričati vse, kar me je žrlo. Nato sem odtekla precej kilometrov, si privoščila kopel in se spravila v posteljo. Medtem ko so bili drugi v službi. Ampak to sem potrebovala. Ne sramujem se stvari, ki prispevajo k mojemu boljšemu počutju. In to bi morali vsake toliko narediti vsi.

Naprej bi bilo dobro odložiti plašč z vsemi nalepkami, z vsemi zavorami, z vsem, kar nas vleče nazaj in nam preprečuje, da se premaknemo. Nato bi bilo dobro, da se za nekaj časa ozremo vase in druge dejavnike pustimo v širši okolici. Pomembno je, da spet zaslišimo svoj glas. Da prepoznamo strune svojih talentov, predvsem tiste, na katere smo pozabili.

Se spomnite, kaj vse vas je osrečevalo kot otroka?

Sama se spomnim poletnega regljanja žab ob večerih, ko sem se čisto sama vračala v domači hrib in razmišljala o stvareh, ki me čakajo naslednji dan. Kljub strahu, ker je bila čista tema, me je vedno navdihovalo upanje na jutrišnji dan, tako brezskrbno se mi je vse skupaj zdelo.

Pričakovanja, da je možno skoraj vse, kar si bomo zamislili, smo zakopali globoko v sebe, zato je skrajni čas, da jih zopet poiščemo.

Zato bodite v duhu te miselnosti tisti, ki boste pustili pečat. Povejte si: Tukaj sem. Ljubim. Živim. Vsak dan imam priložnost, da nekaj spremenim. Že samo s svojim obstojem dajem svetu razlog, da naredim nekaj dobrega. Zase in za druge. Zato, da imam razlog, da živim.


Kolumno je napisala Manca Čampa Pavlin, avtorica bloga divjazenska.si in instagram profila @divjazenska

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Petra Cvelbar


oddajte komentar

preberite tudi

Sedem tipov moških, o katerih najpogosteje sanjarijo ženske

Oblika dojk, ki je moškim najbolj všeč

Kaj je spalna ločitev … in zakaj bi morali razmisliti o njej

ne spreglejte